Moj dragi 3K dnevnik,
UVOD
sem Tone. Pri Igorju tečem od junija 2006, ko me je kriza srednjih let najprej prestrašila pred cigareti in pijačo ter me pognala v tek. Jeseni istega leta sem na svoje veliko presenečenje začel še plavati, bicikel pa zna tako voziti vsak Lojbe. Tako sem v letu 2007 nastopil najprej na svojem prvem akvatlonu (in sem ga že kar takoj v svoji starostni kategoriji tudi dobil, ha!) in na dveh olimpijskih triatlonih: poleti v Celovcu in jeseni na Bledu. Vmes sem tekel na nekaj polmaratonih in v Radencih dosegel svoj najboljši čas, ki znaša 1.33. Za leto 2008 imam dva cilja: polironman v St. Poeltnu konec maja in en cel maraton – zaenkrat ciljam na Berlin, ki je konec septembra. Denar služim kot državni uradnik, iz užitka in za dodatne solde malo prevajam, živim pa z ženo in dvema hčerkama, zajcem, dvema zlatima ribicama in štirimi paličnjaki. Navijam za NK Olimpija, globalno pa za Celtic.
Torek, 1. januar
TEK: fartlek po Ljubljanskem hribu in Rožniku: 1.25, 15 km, pulz 158/177
Leto je težko začeti s prešpricanim treningom, zato sva z Vando z nekaj slabe vesti podtaknila punci enemu od dedkov (kasneje se je izkazalo, da so imeli dovolj dela z odpiranjem daril) in se nekaj pred 14. uro pripeljala za koseški bajer. Zbralo se nas je presenetljivih šestnajst – ampak o tej anomaliji bom še kdaj kaj napisal, ne? Ob vsem teženju nas je Igor povsem po torkovo namatral z raznimi osmicami, tudi svojo najmanj priljubljeno Francosko alias Jesenkovo pot sem pretekel že prvi dan v letu… ‘in tiho sem grizel klanec tik za prvaki’.
Po treningu sva letela po pamžinji, potem pa smo nadaljevali z vsakoletnim ritualom. Od leta 1994 namreč zelo dobro vem, kaj sem počel vsako prvo popoldne v letu, saj sva šla takrat z Vando – še ne kot par – popoldne malo skupaj ven, jaz sem imel frišni vozniški izpit in prvi avto, sklumpanega živorumenega golfa… in izlet sva začinila s pico v zakotni piceriji v Brestu sredi Ljubljanskega Barja. Ker nisem človek posebne domišljije, odtlej ta dan ponavljava kot začetek zveze, čeprav se je ta zares začela kak teden kasneje, ampak po 14 letih se človek bolje spomni okroglih datumov. Večinoma nama je obletnica (v postopoma večji družbi) kar v redu uspevala, ker pa gre za zasebno oštarijo, so nas že drugič zapored razočarali in smo, ker se je Lauri od nočnega odpiranja daril že hudo zehalo, za rezervno lokacijo izbrali Kitajca na Ižanki. Kar uspešno. Ker smo že eno leto trije tavečji napol vegetarijanci (ribe še zmeraj štejemo za morsko/rečne sadeže, boh pomagaj), le povsem najmanjša je mesojedka, imamo seveda zmeraj težave, tokrat pa smo ji naročili kar samostojno jed in je zmazala skoraj pol kure, medtem ko smo ostali lovili koščke bambusa, gob in korenčka iz omake.
Seveda je smrklja že v avtu zaspala, zaradi česar smo odpovedali kavo pri Saši in se doma zvalili pred razne naprave, mula pa je potegnila do osmih zjutraj, torej 14 ur!
Sreda, 2. januar
PLAVANJE: vaje 1900 m (vrhunec večera: 6 x 50 Superman)
Čez dan smo obiskali mater v hribih nad Trebnjim, po lastnem neumnem domisleku sem vlačil sani po dokaj zasneženih kolovozih in k sreči smo našli dovolj snežnato globel, da se je Lavrca do sitega nasankala (Zala je za take otročarije po novem prevelika). Spraševal sem se, ali bi Tovarišu to aktivnost lahko podtaknil namesto osovražene krožne vadbe, pa verjetno ne bo šlo, čeprav me vse boli.
Zvečer smo imeli še en prijazen obisk, med potjo na bazen pa sem premleval idejo, kako sem v tem letu in pol redne vadbe (zares sva z Vando začela pri Igorju maja 2006 takoj po Radencih) kolikor toliko zapopadel, da tek in kolesarjenje na redke trenutke RES lahko postaneta tudi užitek, za plavanje pa to težko trdim. Začel sem prejšnjo zimo in še spomladi sem se v bazenu bolj kot s tehniko boril za življenje, me je pa pri 40 prav prejšnjo zimo popadla ideja, da morda moj končni domet vendarle ni bohinjski triatlon (ker namesto plavanja veslajo) temveč bi morda lahko nekoč nekdaj…
Kot v posmeh smo bili ob devetih samo trije, vsi ostali plavalci so se drenjali na treh progah že od osmih… kar v moji plavalni ligi pomeni nobenega predaha in zabušavanja ob zaključku dolžin. In sta Robert ter Boris res plula pred mano, jaz pa sem ju lovil… in denimo pri presnetem supermanu, ki nam ga je Tjaša opalila po bogvekateri vzhodnonemški plavalni metodi, debelo zaostal za njima. Pozneje sem se jima pri lopatanju (3 x 200 kravla) spet približal – ampak bolj zaradi večje ročnosti pri natikanju lopatk… Bolj ko se je približevala deseta, ki jo zmeraj z užitkom pričakam, bolj so moji upi rasli in kasneje sva se z Vando doma spet nasmejala mojim podmorniškim zgodbam. Odkar plava tudi ona, na ta način kvasiva neumnosti vseh pet delovnih dni v tednu.
Doma sem še prevedel par vrstic – toliko, da povsem ne zarjavim, tile dopustniški dnevi so bili naravnost proti-produktivni – in se pred polnočjo zleknil, saj je jutri prvi ponovoletni delovni dan in rabim nežno in napeto kožo za poljubljanje s sodelavkami.
Četrtek, 3. januarja
TEK: fartlek do Tivolija in nazaj + dva spodnja kroga okrog Mosteca: 1.30, 17 km, 148/183
Predpoldne sem prvi dan v službi med drugim (nekaj je bilo celo dela, ne lažem, tudi poljubljanja skoraj ni bilo, večina birokratov še dopustuje) namenil tudi razmišljanju o temle početju. Dnevnik sem pisal celo mladost, silno rad sem prebiral denimo Kocbekovega – do onega dne leta 1952, ko je udaril Zdravko, takrat se mi je priskutil in sem ga za zmeraj odložil – in Vanda je celo diplomirala iz dnevnika, rad sem ga prebiral kasneje v Delu, nikoli pa mi ni bilo povsem jasno, zakaj ljudje to počno. Ne zakaj pišejo – to mi je kristalno jasno, glede terapevtske vrednosti pisanja lahko stopim ob bok Ruglju in Gradišniku; zakaj to potem objavljajo, tu je kleč. Vsak ‘javni’ kronist ima namen. Kaj naj navedem za svojega? Da sem se uklonil Matejevemu gostobesednemu prepričevanju? Čeprav ga NIKAKOR ne podcenjujem, sem kar prehitro privolil. Bi se rad kot literat takorekoč brez muke prešvercal med prave triatlonce? Ni to, tudi mene čaka, upam, vse to oddelati na lastnih nogah. In sploh se samo čudim visoki pismenosti svojih sotekačev na tem forumu in drugod. Mislim, da tale moj pristanek na najbolj egoistični ravni pomeni, da mene samega tudi silno zanima, zakaj sem se v srednjih letih lotil teh zadev. Eno je že jasno: povsem nepričakovano sem dobil novo družbo prijateljic in prijateljev, ki je nisem več pričakoval, in še bolj nepričakovano sem dobil na voljo še eno povsem pristno mladost, ki jo za razliko od one originalne znam zdaj celo že nekoliko uživati. Mislim, da sta to darova, ki človeku na začetku petega desetletja ne priletita tako pogosto v naročje, a?
Omeniti pa velja še eno reč: šele redni tekaški trening, kasneje tudi plavalni, s športom povezan nadzor nad lastnim telesom me je zares odrešil težav, ki sem jih valjal gor in dol dolga leta: dolgotrajnih tesnob in paničnih napadov. Za tiščanja v prsih, pri srcu, v želodcu, za pomanjkanje zraka in nenavadne omedlevice sem porabil leta strahu in diagnostike, šele vrnitev k športu pa je zares odgnala te zoprne reči, ki znajo človeka zares stisniti v kot. Veliko srečo imam, da ima moja psihiatrinja preko znancev neko vedenje o triatlonu, saj bi ji sicer težko pojasnil, kako ni nič duševno nenavadnega v tem, da človek v rekreativne namene rade volje in ob vsem drugem opravi osem, devet enot treninga na teden.
Današnji tek sem opravil v družbi Anje in Helene, pri čemer nam je Tovariš zabičal tek pod pragom razen v klančkih. Bilo je nadvse prijetno, ker pa smo bili v Tivoliju in nazaj ravno v polni uri, smo potegnili še dva kroga okrog igrišča in gostilnice v Mostecu (Marjan se bo seveda držal za glavo, ampak definitivno smo tekli desna kroga, ne nemara levih).
Večer končujem s popularnim napevom: ‘hudfak is Viki?’
Petek, 4. januarja
SOBNO KOLO: 1.10h z intervali: 5 nizek pulz /5 intenzivneje: cca 40 km, 129/148
PLAVANJE: 2300 metrov (1100 vaj in 6 x 200 metrov)
Kolo sem si v decembru urezal nekoliko po domače, kot zmeraj sem narobe razumel Tovariševa navodila in sem delal neke povsem svoje intervale. Zdaj sva se vendarle ujela in danes sem na spin žrebcu takoj po službi fino ožulil rit. Kot zmeraj naredim prvi interval na navadnem fitnes kolesu, da malo umerim brzino, potem pa se preselim na mučilnico. Čas – ta boljši ga menda namenijo razmišljanju, celo meditaciji, meni v takih primerih pobegneta tako pulz kot kadenca – sem koristno porabil z vajo štetja do med 90 in 100 obratov, zraven pa sem kot ris gledal na pulzmeter in pri tahitrih intervalih skušal zadržati cifro pod 140 utripi. Večinoma je šlo, zato pa sem do sto preštel bolj poredko…
Za večerjo sva z Vando prvikrat in to uspešno skuhala ajdove žgance s kislim zeljem: bila sva kar nervozna, rezultat pa je bil naravnost odličen, z užitkom smo jedli vsi štirje.
Petkovi večeri so mi športno še posebej ljubi, saj greva z našo taveliko desetletno hčerjo skupaj na bazen: v eni progi ga lomijo oni, v drugi smo pretežno starši, danes pa je bila zasedba zaradi ‘noter prinašanja’ novoletne pavze taka kot v filmu Žrelo – pretepali smo se nekaj odličnjakov, vrsta onih tasrednjih, med katere se počasi prištevam tudi sam, in par malo počasnejših. Z enim očesom (kar je za moje znanje plavanja kar podvig) zmeraj malo škilim na otroško progo in sem tudi silno ponosen, ko potem po sušenju las skupaj koračiva proti domu in silno strokovno razpravljava o tej ali oni tehniki, o življenju, svetu in vsem. Naučil sem se, da teh redkih res čudovitih trenutkov ne pokvarim s kakšno fotrovsko neumnostjo (‘pa porkaš, spet si mi pospravila mokre kopalke v žep k telefonu’) ali vsevednostjo. Uh.
Zvečer sva z drago malo pogledala televizijo, spila čaj, se malo pocrkljala, prevajati se mi ni ljubilo, zato se spravljam brat v posteljo. Trenutno prebiram najnovejši roman svojega najljubšega avtorja, Škota Christopherja Brookmayerja (v slovenščini ga še nič nimamo, še iščem založbo, pa me, ah, nihče ne razume) ‘Napad nepotopljivih gumijastih račk’ in zadeva je odlična. Gre za osmi roman, tip pa je dve leti mlajši od mene, kar se mi je zdelo, ko sem ga prvič odkril, kar nekako neprijetno.
Sobota, 5. januarja
Sobno kolo: 1.20h, intervali 8/8: cca 46 km, 131/149
Fitnes: Tovariševa krožna vadba: 1 krog
Ker sva s soplavalko drnjohala do desetih, so bolj smeli načrti v deževno megličastem dnevu odpadli in ko se je izkazalo, da mojemu ženskemu triu ni odveč preživeti predpoldneva doma (mati so igrali na sesalec), sem se tiho napotil odvrteti svoj spin bicikel namesto srede, ko je fitnes še počival. Po dveh zaporednih dneh vrtenja pedalov te vrstice zapisujem stoje… Pretiravanje na stran, sedalo pa me vseeno boli. Ravno te dni sem v kleti – med iskanjem opreme za sirov fondue, ki je tam na premiero čakal vse od poroke – našel svoj edini in najljubši sedež za kolo, ki sem ga bil kupil po nekajletnem mučenju na svojem prvem gorcu… Ah, prilagoditi zadevo za specialko, to bo moj projekt v prihodnjih mesecih. Ker, povsem resno: je aerodinamika resnično tako krucialna, da mora človek venomer tvegati, da se bo kot Hudič ob pomoči Krjavlja v prvem slovenskem romanu razpočil na dvoje in bo storilo samo še Štr in Bunk?
V fitnesu sem na hitro, saj je ob vseh aparaturah poskakovanje po slikah na navodilu videti neskončno arhaično, oddelal eno rundo ‘Tovariševe krožne vadbe’ in se še enkrat dodobra nahehetal ob spominu na Marjanovo definicijo znamenite ‘9. vaje’, kot smo jo poznali v nekdanji JLA. Gre za zaporedje počep – odskok nazaj v skleco – spet v počep – skok z dvignjenimi rokami. No, Marjan se je spomnil, da so zadevo imenovali tudi ‘Fazanov let’, razložil pa je to z dejstvom, da so to obskurno vajo v nekdanji vojski delali samo zelenci oziroma fazani, stara vojska pa se je privoščljivo zabavala.
Po kosilu smo sklenili vrniti novoletno drevce, ki se je že močno osipalo, nazaj naravi. Imamo se namreč za nekake silne ekologe in vsako leto za pregrešne denarje kupimo ‘kao živo’ smrečico, potem pa pater familias skušam najti kako ne najbolj zmrznjeno območje drage nam domovine in jo zakopljemo nazaj v hosto. Današnje lokacije ti, dragi dnevnik, ne bom razkril, saj človek nikdar ne ve, kdaj ga bodo uklenili zaradi porušenja naravnega biotopa, navržem naj le, da je v Postojni toplomer še kazal 0 stopinj, v Kozini pa že pet! No, dodam naj še, da smo do pred par leti dodatno skrbeli še za zdravo pogozdovanje na odjemni strani procesa, kar pa je enkrat za vselej končala takrat še edina hči, ki je vsem v oštariji pri kosilu prijazno poročala, kako imamo zunaj v avtu prelepo jelko, ki jo je očka sunil v tistem gozdu tamle ob cesti.
Soboto smo sklenili na palačinkah pri sosedih in z gledanjem Titanika, ki ga je naša zdaj že velika hči sklenila po opolzkih prizorih in pred tragičnim koncem, takoj zjutraj bo pa hotela vedeti vse, česar iz strahu ni videla. Pa ne bo izvedela nič, ker tipkam dnevnik, vmes pa sva že tudi prestavila na Poročila in jutrišnjo – spet kislo – vremensko napoved.
Nedelja, 6. januarja
Tek: 1.45 v enakomernem tempu: 20 km, 165/176
Iz nekega samo meni znanega računa – naši varuški smo povabili še na kosilo in se mi je zdelo pametno izkoristiti čas, ki ga z Vando sicer prevoziva v Koseze in nazaj – sem se jatnemu treningu odpovedal in je šla draga sama, kot zmeraj pa se je izkazalo, da sem ji naredil bolj slabo uslugo, saj so bile zjutraj ceste nevarno spolzke, na kak makadam pa niti misliti ni bilo moč, saj je bil povsod prekrit z ledeno glazuro. No, mahnil sem jo mimo bankomata na Trubarjevi skozi center, kjer je bila gneča samo pred cerkvami, drugje pa nikjer nikogar, pa skozi Tivoli, kjer sem dodobra spoznal različne podlage in z eno supergo tudi fino zajel čiste vode, pa skozi Šiško po Drenikovi za Bežigrad in skozi Žale (vzorno posuto, klobuk dol!) tja do vojašnice in spet po asfaltu zadaj do bolnišnice v Polju in potem skozi Fuzžine proti domu. Pod blok sem pritekel v času 1.43, zato sem opravil še en krog mimo lokalnih bifejev.
Strašno rad cmarim v voku in gostje (skupaj nas je bilo sedem) so prizadevno pojedle večino zelenjave, uspelo mi je celo mimikrirati kolerabo kot bambusove vršičke in, kar je pri kuhanju zelenjave krucialno, metati sestavine noter v ustreznem zaporedju, da so potem vse dokaj ustrezno pokuhane. Vanda je že snoči spekla čokoladno torto in smo se res izborno napokali. Popoldne sta moja prizadevna ženica in Ana začali s tehničnim treningom v bazenu, ostali smo poleževali po raznih kotih, skupnega kofeta pa se žal nisem udeležil, ker je tavelko hčer že od zjutraj neznosno bolel palec na eni od noga in sva sklenila, da bo bolje, če se postaviva v vrsto na urgenci. Vzrok: sinoči je s sošolko peljala psa na sprehod in morda je res brcnila v robnik… No, roentgen ni pkazal nič počenega, sem pa se kot zmeraj, kadar posedam tam sam ali v družbi kake od svojih dam, zavedel, kako presneto fino je biti zdrav in pri sebi. Sem pa glede na poledico pričakoval bistveno večjo gužvo: bodisi so vse dotlej že oskrbeli ali pa so ob tisti uri še ležali za cesto.
Seveda so nas že čakali pri sestrični v Kresnicah, rastlinojedci smo dobili posebno pico in tiramisu je bil božanski, namesto Cockte, ki je kresniška nacionalna pijača (tja sem hodil vso mladost k stari mami in dejansko je to, da v Kresnicah živi takratni in dolgoletni direktor Slovina, kasneje Slovenijavina, je nenavadno vplivalo na pivske navade vaščanov), pa so me čakali s kakakolo. Tudi super, čeprav nakladam, da do padca G. dvojniW-ja ne konzumiram nič ameriškega. Zdaj smo siti ko strela doma in če bi zmaja ne bila tudi plašni srnici, bi jo z Vando gotovo mahnila še na en sprehod. Tamala me je kot že x-krat opetnajstila, da sem jo ‘kao spečo’ prinesel iz avta, potem pa je zahtevala torto…
Tako. Se beremo čez teden.