Ponedeljek, 17. marec
Tekaški počitek.
Torek, 18. marec
Piljenje forme za Sežano. Naredimo 6 ponovitev na1000 m. S Tovarišem se skupaj lotiva naloge in jo lepo pripeljeva do konca.
Sreda, 19. marec
Tekaški počitek.
Četrtek, 20. marec
Popoldne si privoščim masažo, zato sem s treningom pohitel in ga opravil sam, kar lepo na domačem pragu. Ja, to je tisto poliranje forme… in brez problemov spoliram tistih 500 m PST-ja, da se sije za mano. Občutki so precej obetavni.
Na masaži pa eno samo trpljenje. Mišice so zafecljane, da je kaj…bo potrebno večkrat na to mizo, da me Jaka naravna in naredi iz kamenja puding.
Petek, 21. marec
Tekaški počitek.
Sobota, 22. marec
Počitek na celi fronti, zvečer pa se z družbo z lanskoletnega maratona v Amsterdamu zberemo na testeninki in makaroni mi že nemarno visijo iz ušes.
Nedelja, 23. marec
Prva tekma letos.
Lepo na izi vstajanje, brez kančka treme…dokaj nenavadno zame na dan tekme. Mirna vožnja proti Sežani, tam pri Uncu sonce mižika skozi oblake. Ups, pri Ravbarkomandi pa vreča za veter že v smeri, ki smo si jo danes najmanj želeli. Burja bo. V Sežani skoraj dve uri pred štartom. Več kot dovolj za mirno pripravo in ogrevanje. V dvorani prvo presenečenje: Tovariša srečamo v pajkicah, kar najverjetneje pomeni, da bo danes z nami teptal trde kraške ceste. Lepo.
Na štadionu za dvorano prikažemo pravo (by Tone) jatno ogrevanje, kjer se pohvalim z lahkotnimi nogami.
Še pozdrav pri konkurenci iz Poletove ekipe in kratek klepet s profesorjem Škofom, ki mi da par vzpodbudnih besed in grem na štart.
Nekako se porazgubimo. Par metrov pred seboj opazim Mirkota , ki bi se ga moral danes po Tovariševih navodilih nekako držati. Sam pa se znajdem med fanti iz ekipe Tekaškega foruma. Zaželimo si dobro tekmo in pištola poči. S štarta se poženem malo hitreje, da se čimprej prebijem iz gužve v kateri ima veliko tekačev opravka z nameščanjem MP3- jev in jih prav malo briga, da s tem ovirajo one za sabo. Drugič se moram preriniti bolj v ospredje.
Po prvem km že sledim Mirkotu na varni razdalji nekaj metrov, prehitim fanta iz Trsta, ki me je vlekel prejšnje leto v Palmanovi. Sproščeno izmenjam par besed na levo oko se držim Mirkotove kape, ki se počasi oddaljuje. Na četrtem km eni nezaželjeni občutki. Noge ne stečejo, kot bi morale.
Na osmem km so vrtljaji že na 180. Hmmm, čudno. No ja se danes pač vrti, si rečem in grem dalje. Na devetem pa za mano zaslišim nežno žensko sopihanje…ne da bi obrnil glavo vem, da je to naša Anja. Prime se me kot klop in na 10 km sva še krepko pod 40 minutami. No potem se danes začne prav posebna zgodba. Anja me začne s copati počasi a vztrajno žgečkati po podplatih. Občutek imam, kot da za mano teče ena mlada mačkica, ki me na vsake toliko časa nežno spotakne s svojimi danes očitno precej lahkimi nožicami. No, igra mačke z mišjo se nadaljuje in Jerry ima kljub dobronamernemu opravičevanju, tam pri 14 km počasi tega dovolj in sledijo prva opozorila z rokami. O.K. se pobotava in zmeniva za eno pijačo, vendar se zgodba z nezmanjšanim žarom nadaljuje in na 16 km dokaj naglas povem, da je te igre počasi res dovolj in nekaj metrov pred nama se Mirko začudeno ozre, kaj neki se dogaja za njim. Anja seveda tega ne sliši, saj ji muzika veselo prepreva v njenih ušesih. Jah, takrat nekje Jerryju zmanjka energije za to igro in Anja gre mimo mene proti cilju kot metek. Vsa čast, dobra je, ni kaj.
Sam se odločim, da danes pač ne grem v vijolične obrate…premalo je emocij in želje za dobrim rezultatom.
Klanec in malce burje pa mi Mirko in Anja pobegneta iz vidnega polja, sam pa se do cilja vlečem kot polž. 1:26 je veliko manj od pričakovanega. Uf, spet bo materiala za razmišljanje. So pa drugi vsi po vrsti naravnost razturali tole Sežano. Čestitke.
Kmalu se odpravim v Ljubljano, vmes pa za boljšo regeneracijo odgriznem kos pleha iz prometne table za Sežano, saj že iščem krivca v železu…
Železni obrok
Doma na kavču, napolnjen s šunko, pričakam trenerjev klic in že padajo prvi napotki za naprej.
Slab začetek, dober konec…sezona bo še dolga.