Zadnji »počitniški« mesec je bil zame prava nočna mora, ki se je končala šele v soboto zgodaj zjutraj, ko sem začel tekaški del dvojnega irona…šele takrat sem namreč dokončno sprostil svoje težke misli in z velikim užitkom pretekel dvojno dozo maratona.
Utrujenost od preteklih tekem (za mano je bilo že kar 5 ekstremnih preizkušenj-nazadnje 3xiron), naveličanost nad vsakdanjo enoličnostjo (sezona je sedaj dolga že celih 11 mesecev…), nezadosten počitek (morja letos še nisem videl), breme favorita in domačega terena, in nazadnje še problemi, ki niso povezani s športom (a imajo večjo težo od prej omenjenih), so naredili na moji psihi precejšno rano, ki se ni zacelila do zgoraj omenjenega trenutka. Zaradi takega stanja (in manj časa povezanega z nešportnimi problemi) je bil moj trening v zadnjem mesecu izredno okrnjen in realiziran v manj kot 50 odstotno. Moji najožji podporniki so bili vse do zadnjega tedna v nevednosti ali bom nastopil ali ne, saj sem se v zadnjem mesecu dni premislil vsaj šestkrat. Razlogi za dokončno odločitev za udeležbo so bili: povečanje prednosti v skupnem seštevku svetovnega pokala, dolg Bakovcem oziroma Sloveniji kot domači tekmovalec ter dokaz samemu sebi, da lahko premagam tudi to oviro.
Kljub vsem zgoraj omenjenih zapletom in problemom sem bil v četrtek v Murski soboti na tiskovni konferenci kjer sem kot vodilni v svetovnem pokalu in glavni favorit (za tiste, ki se na triatlon ne spoznajo preveč) odgovarjal na nekatera vprašanja. Tudi tam sem poudaril, da je zame največji favorit v tistem trenutku (tudi zaradi moje pripravljenosti) Peter Sajovic. Ker pa sem poznal tudi progo ter napovedane vremenske pogoje, sem predvidel tudi naskok na svetovni rekord, ki pa je bil odvisen zgolj od Petrove psihične priprave…za njegovo fizično pripravo sem vedel, da je odlična, saj se je na tekmo načrtno pripravljal. K temu so mu pripomogle še 19 letne izkušnje, ki jih je Peter sedaj bogato vnolčil.
Tako sem navkljub vsemu, v petek ob štirih popoldne zabredel v Bakovško gramoznico ter se v družbi 25 športnikov in 3 športnic podal v lov za točke svetovnega pokala. Po uvodnih cca 15 minutah plavanja ko sem se dejansko prilagajal na vodo (imel sem samo 3 aktivne treninge), so roke postajale čedalje mehkejše in tempo čedalje hitrejši, tako da sem potem v kratkem času dohitel najhitrejše ter v njihovi družbi plaval večino plavalnega dela, dokler nisem v tretji tretjini tempo pospešil, se od njih odlepil ter tako prilezel iz vode 2 minuti pred Petrom.
Že uvodni kilometri na kolesu (kljub idealni ravninski progi; osebno sem pristaš bolj težkih) so pokazali, da nisem tako močan in suveren kot sem bil na prejšnjih tekmah. V prejšnjih treh preizkušnjah sem imel dvakrat najboljši čas in enkrat drugi najboljši čas kolesa, na tej tekmi pa sem imel šele šesti ali sedmi čas kolesa. Tako težkih 11 ur 15minut, kolikor je trajal 360km dolg kolesarski del, še nisem doživel. Enostavno nisem bil dovolj močan, da bi lahko držal tempo tistih najhitrejših, kar pa je za psiho zelo hud udarec. Sam sem videl, poleg že zgoraj omenjenega problema, pomankljivosti tudi v kolesu, ki za povsem ravninske proge ni konkurenčen. Prenosi 50/34 z zadnjo piramido v presledku dveh zobnikov, niso primerljivi z kronometerskimi prenosi. Najbolj se je to občutilo (pri meni na žalost že po nekaj urah) ko noge niso mogle več premagovati začetnega prenosa…ob prestavitvi v nižje prestavno razmerje, pa niso mogle sprejeti tako visoke kadence. Imel sem srečo, da sem vozil na diskretni razdalji za skupno drugo uvrščenim Francozom Pascal Jollyem, tako da sem se lahko osredotočil samo na to, da mi na kolesu ne pobegne (zaradi hitrejšega plavanja sem imel tri kroge prednosti na kolesu). Kar nekajkrat sem skoraj imel bližnje srečanje z oznakami, ki so delile cesto na polovico, saj glavo nisem mogel več držati pokonci. Oči so se mi kar naprej zapirale in prav s težavo sem še kontroliral potek kolesarjenja. Res je bila prava nočna mora. Ker se nisem peljal tako kot sem se ponavadi in se je zaradi tega razlika med menoj in Petrom povečevala, je moja ekipa mislila da taktiziram in me začenjala priganjati…pred tekmo sem namreč rekel, da bom glede na trenutno stanje zadovoljen že s tem, da bom premagal Pascala. Ko je k temu dodal svoje še Miran Vereš, ki se je skoraj tri ure vozil z motorjem ob meni, Špancu Ponsu in Francozu Jollyju (pod pretvezo draftanja…vsi mi tekmujemo zaradi nečesa višjega…tako da je goljufanje zadnja stvar na katero pomislimo), je v meni »eksplodiralo«. Najprej sem povedal par sočnih moji zlati ekipi ter jih »vljudno« povabil naj se mi pridružijo na kolesu, če jim moj tempo ne odgovarja. Seveda mi to niso zamerili, saj vedo, da zmeraj vozim na meji svojim zmožnosti in da je bila to zgolj nagonska reakcija zaradi težav v katere sem zabredel. Ko sem v istem krogu opravil še krajši »pogovor« z Pikijem (Miranom Verešem), mi je za nekaj časa prav odleglo, tako da sem lahko potem kolikor toliko normalno pripeljal do konca. Po 11urah in 15minutah (povprečje 32km/h) sem tako sestopil s kolesa kot tretji, polnih 5 krogov teka za Petrom in Dancem Kimom, kar je v času zneslo nekje okoli 45minut.
Šele z uvodnimi kilometri teka sem prišel k sebi ter se prepustil tistemu »sproščenemu« tempu, ki me je na prejšnjih tekmah spremljal tudi na kolesu. Že po nekaj krog sem videl, da Danec popušča ter, da če bom nadaljeval v takem tempu, mi drugo mesto ne more uiti. Peter je bil seveda tisti dan zame enostavno premočan. Po dobrih pol ure sem ujel Francoza Pascala Jollyja, ki je šele začel s tekom, ter z njim delil usodo nadaljnjih 7ur. Po 6 urah in 40 minut teka (povprečje 5:45min/km) sem tako s skupnim časom 21:23 razmeroma svež prišel do drugega mesta, ki pa sem si ga prav zaradi kolesa krvavo prislužil.
Splošna ocena tekme je bila pozitivna. Organizatorji imajo še veliko za narediti, a verjamem da bodo to do drugega leta storili, saj imajo željo in sposobnost. Tekma je bila speljana v skoraj umetnih pogojih: brezvetrje, ravninska proga, oblačnost med tekom… trenutno je to v svetovnem pokalu edina tekma, ki omogoča postavitev svetovnega rekorda. Naš Peter je to s pridom izkoristil ter dokazal, da je v Sloveniji trenutno eden najboljših triatloncev. Sam imam veliko olajševalnih okoliščin, ki morda opravičujejo velik zaostanek za Petrom (Francozu Jollyju sem dal na prejšnjih treh tekmah v povprečju dve uri prednosti, sedaj pa zgolj pol ure). A kakor sem že nekajkrat poudaril v zadnjih dneh, sem športnik, ki priznava tako zmage kot poraze. Sam se počutim kot zmagovalec, saj sem premagal težo vsega hudega kar se je nabiralo v meni (predvsem v zadnjem mesecu), ter speljal tekmo do konca z maksimalnim vložkom. Zgubiti proti eni izmed legend slovenskega triatlona (sam treniram šele 2 leti in pol) je vse prej kot poraz. Vesel sem, da mu je uspelo postaviti svetovni rekord in sem mu hkrati neskončno hvaležen, saj sem dobil sedaj zopet željo in ostrino, ki sta me zapustili v zadnjem času. Torej Peter, pazi se naslednje leto.
Čez pet dni me čaka supermaraton Celje – Logarska dolina (75km), kjer bom poskušal kljub utrujenosti zopet iztisniti maksimum iz sebe (upam, da ne bo razgnalo motorjaJ).
Čez en mesec je na sporedu Amerika, kjer bom napadal lastni rekord in kjer si morda že lahko zagotovim letošnji naslov najboljšega v svetovnem pokalu (trenutno vodim s 117 točkami prednosti).
Čez dva meseca me čaka vrhunec v Mehiki z desetkratnim ironom.
Čez dva meseca in pol pa vam napišem poročilo iz Kanarskih otokov kjer bom v dobri družbiJ in nič kaj športno koval načrte za prihodnjo sezono.
Do Amerike vam pošiljam lep pozdrav,
MatejM