Ponedeljek, 24. marec
Če sem bil včeraj še nekako dobre volje, danes počasi postajam togoten. Tako se, takoj zjutraj, da potešim radovednost, z veliko mero »veselja« narišem na Parmovi, kjer si privoščim temeljit pregled krvi. Seveda to košta in ker moja finančna plat ni prav rožnata postanem še bolj togoten.
Še preden me igla zbode odgovarjam na firbčna vprašanja sicer prijazne laborantke, v stilu; ja gospod, a je z vami vse v redu? Ja seveda, da je vse ok…no ja če bi bilo vse ok me danes ne bi bilo tukaj.
Potem pa še v službi povsem dobronamerno vprašanje sodelavke; kako je bilo v Sežani? S pogledom sem ji vse odgovoril…mi ni ostala dolžna…
Še dobro, da me druge dnevne in ostale malo bolj dolgoročne obveznosti danes prisilijo v razmišljanje še o čem drugem kot o Sežani.
Čeprav se mi je tek ta dan kar zameril, me zvečer le prime in grem eno ogrevanje na lahko, da se malo pretegnem in premislim…
Torek, 25. marec
Pecej poglobljeno se poglobim v rdeče krvne slikce. Na internetu najdem nekaj podatkov, ki mi dajo mislit…ja bo potrebno res prežvečit še kakšen šnicel več pa kakšen škaf regrata bom še nabral, zraven pa naredil še biznis farmacevtski industriji s C vitaminom…no upam, da na koncu od vsega silnega železa, ki se bo naložil v mojih skritih rezervah ne zarustam.
Aha, pa tekli smo tudi danes…kje že? Eno urico tam čez Rožnik mimo Čada…
Sreda, 26. marca
Žal druge stvari zasenčijo sladke tekaške probleme.
Četrtek, 27. marca
Pred začetkom treninga se priklonimo naši Marjetki za šampionsko poziranje fotografom tik pred ciljem Sežane…njene slika zdaj za vse večne čase krasi strani v časopisu Polet. Stavim, da jo bo s ponosom kazala vnučkom. Ja, tako simpatična punca si zasluži takole publiciteto.
No, sicer se je pa tudi moja podoba znašla, kot obliž na rane, na internetni strani našega kluba…uf, še dobro…he, he.
Z Igorjem med tekom še malo podebatirava o tem in onem in tistih 3×6 km mine kot bi mignil.
Petek, 28. marca
Lepo lahkotno 40 min, strečing in zvis v toplo kopel.
Sobota, 29. marca
Zjutraj opravim nekaj zoprnih opravil, ki so nujno potrebni, da bo življenje v naši »familiji« v prihodnje bolj znosno. Nato pa se odpeljem tja v Mostec in se lepo počasi odfartlekam čež Rožnik na kosilo v dobro družbo. Hrana je obilna in počasi se sprostim.
Nedelja, 30. marca
Deset minut pred deveto zjutraj se slučajno ozrem v spodnji desni kot na računalniku…aha, ura me je presenetila. Nedeljskega teka ne gre zamuditi, saj je zame postal najboljši del treninga. Še dobro, da sem doma blizu štarta…pokličem Tovariša, da mi zaupa današnjo ruto, navlečem pajkice in že tečem, od Viča do Kosez, najboljši družbi nasproti.
Stari mački me danes 25 km šamponirajo. Z veseljem vsrkam znanost pridobljeno z izkušnjami.
Popoldne pa na zelenici pred hišo prvič letos raztegnem armaflex in odsmrčim tri kitice na soncu, pa še z bivšo ženo nama uspe normalen pogovor v dobro hčerke…no ja, kakšen dan se pač izide.
Ponedeljek, 31. marca
Premišljujem kaj naj napišem pred predajo štafetne palice.
Ponesimo jo skupaj čim dlje, po najboljših močeh, vsak na svoj način za boljši jutri. Stavim, da jo v letu dni večkrat ponesemo okoli tega planeta…
Sicer pa; Trst bo moj…CIAO RAGAZZI !!!