Za uvod
Od nekdaj sem bil bolj gobčne narave, zato me je moj jezik že večkrat tepel. Pisanje tega dnevnika je samo še en primer, ko bi bilo bolje, da bi držal svoj kljun zaprt, ne pa da sem čivkal o tem, kako bi bilo dobro, da bi na spletni strani objavljali nekakšen dnevnik naših članov. Še na misel mi ni prišlo, pa bi mi seveda moralo, da bodo tisti, ki sem jih prve porinil v vodo, prej ali slej tudi mene namočili.
Problem je v tem, da raznorazne javno objavljene dnevnike, pisma, bloge sicer zelo rad berem, nikakor jih pa ne maram pisati. In jih tudi nikoli v življenju nisem. Niti v tistih letih, ko praktično vsi mladostniki polnijo razne blokce s svojimi nebulozami, da jih je potem čez deset let, ko jim duševni izlivi po naključju spet pridejo pred oči, pošteno sram pred samim sabo.
Poleg tega mislim, da nisem kaj prida pisec. Vedno, ko moram kaj napisati, se tako mučim, kot da tisti tekst skoraj rojevam, ne pa da pri pisanju zgolj prelivam svoje misli na ekran. <Delete> je moja najpogosteje uporabljena tipka in še takrat, ko si rečem: »Sedaj je pa dovolj, pusti, kot je, saj praznega lista vendar ne moreš oddati«, sem v zadregi, saj vidim, da napisano ne odraža v celoti tistega, kar mislim in čutim.
Preden začnem bi rad povedal še par stvari. Prva je ta, da, da sem neskončno kompliciran človek, ki na življenjske stvari ne gleda, kot na samo po sebi umevne, ampak se vedno sprašujem zakaj, čemu, kako, idr., pri tem pa si nikoli ne znam na vprašanja v celoti odgovoriti. Poleg tega živim v enem obdobju, v katerem se mi res veliko dogaja, tako da komaj krmarim med vsem, kar se zgrinja in si zgrinjam nad mano. Zato se upravičeno bojim, da zna biti moj dnevnik precej kompliciran za prebiranje.
Da postane vse vsaj malo bolj preprosto in pod kontrolo, bi rad moje pisarije že v začetku nekoliko zreduciral. Začrtam si naslednje smernice: »Matej, ogrodje dnevnika naj predstavlja šport, treningi in vse kar je s tem povezano. Vse ostalo v ta dnevnik ne sodi, saj verjetno nikogar niti ne zanima, če ga pa že, pa naj bo to njegov problem«.
Kljub temu mislim, da se ni potrebno bati, da bo dnevnik ostal neoseben in sterilen. Verjamem namreč, da sta telesna rekreacija in šport v svoji pojavnosti tako kompleksna, da v sebi odražata številne življenjske zakonitosti, ne samo s področja telesnega zdravja, ampak tudi s psihološkega in seveda tudi socialnega področja. Smisel ukvarjanja s športom torej ni samo v tem, da npr. hitreje pretečem deset kilometrov, ampak tudi v tem, da se bolje počutim, da bolje razumem in sprejemam sebe in druge, da učinkoviteje obvladujem svoje okolje in nasploh postajam boljši in srečnejši človek. Najbolj fino pri vsem pa je, da se lahko vse te pomembne življenjske stvari učim skozi dejavnost, ki je v svojem bistvu še vedno samo igra in je zato ni potrebno jemati preveč resno. Nekje sem prebral eno res lepo misel, ki v kratkem pove to, o čemer govorim. Spomnim se, da gre približno tako: Šport je v bistvu nesmisel, v katerem pa je moč najti ves smisel.
Preden napišem čarobne besede Dragi dnevnik! (ali bolje, glede na moje kampanjsko pisanje: Moj tednik), se spodobi, da povem par stvari o sebi. Moje ime in to, da jih kažem 29, vejo že skoraj vsi. Nekoliko več o meni se nahaja v mojem lanskem poročilu z mojega prvega Ironman triatlona. Ko voli, nek izvoli: http://www.3ksport.si/node/13
Sedaj pa zares!
Torek, 1.4.2008
PLAVANJE: 0:30, cca 1500m
TEK: 1:50, 18km, SUmax172
Matematik si pri reševanju enačbe pomaga tudi tako, da člen, ki se ponavlja izpostavi, tako da naprej tega ni potrebno več pisati in se zato zdi solata, ki ostane v oklepaju laže razumljiva. Tudi jaz moram pri opisih mojih treningov izpostaviti člen, ki se mi v zadnjem obdobju neprestano ponavlja in kaže, da imam rahle težave z motivacijo. Ta člen je: Bi, ne bi, grem, ne grem. Predvsem, ko imam na sporedu plavanje si vsakič prej vsaj stokrat dokončno premislim za eno ali drugo opcijo. Danes zjutraj se je kolo motivacije ustavilo na: »grem«, tako da sem namesto na jutranjo kavo (ali pa jutranji raport, se lepše sliši) s kolegi, oddrvel v bazen. Imam namreč to srečo, da sem zaposlen v rehabilitacijski ustanovi, ki po novem premore celo bazen, ki je dvakrat na teden na voljo tudi nam delavcem. Sicer meri v dolžino zgolj 16,6 metra, kar pomeni, da od plavanja treniram predvsem obrate, ampak nič zato. Z mislijo, bolje nekaj, kot nič, sem v mirnem tempu odplaval pol ure in vpisal 1500 metrov. He, he, jasno, da jih v mirnem tempu niti približno ne zmorem toliko, zato sem z besedico »cca« utišal tiste, ki bi radi na to temo postavljali odvečna vprašanja.
Popoldne še tekaški trening in sicer smo spet peglali klance po Rožniku. Naloga se je zdela na prvi pogled precej nedolžna. Po ogrevanju smo tekli najprej 2 minuti v klanec in se 2 minuti iztekli v dolino, nato na enak način 3 minute, pa 4 in na koncu še 5. Zakompliciralo se je, ker je bilo potrebno serijo ponoviti kar trikrat.
Proti koncu treninga smo v bregu ostali samo še trije ponavljalci, Drago, Tomaž in jaz. Vsak seveda s svojim tempom. Očitno je bilo kar precej izčrpljujoče, tako da je celo Dragota, ki je zame pojem za predanost in samodisciplino, v enem trenutku hudiček nagovoril, da bi eno štirico kar spustili. Seveda se nismo dali in smo po propisima, že skoraj v mraku, zaključili s treningom. Po skoraj dveh urah so mi sateliti namerili 18 pretečenih kilometrov, pulzmeter pa mi je pokazal vrednost 172, kot najvišjo doseženo srčno frekvenco.
Sreda, 2.4.2008
PLAVANJE: 1:00, cca 2000m
Popoldne sem imel v programu kaki dve urici bicikla, vendar me pogled v deževno nebo odreši vseh dilem: trening odpade. Nadomeščanja (če je kdo pomislil na trenažer ali pa na to, da trening prestavim na jutri) ne bo. Pika.
Zvečer jo s Petrom in Alešom mahnemo v bazen na Kodeljevo. Vaje gor, vaje dol, vaje ovake, vaje onake. Nikoli konca. No, pa saj v skupini čas nekoliko hitreje teče, čeprav se napram drugim večkrat počutim kot peto kolo. Vsi seveda plavajo kravl, jaz pa, izjema, edini drgnem prsno. Jasno, da trener posveča večjo pozornost vsem ostalim, ampak ko moram znova in znova prositi, da se z navodili usmili še mene, mi ketna pade malo dol in si mislim: »Eh, bo že. Ali plavam 10 ur na teden ali pa samo dve, razlika na Ironmanu ne bo večja kot pet minut. To pa dobim noter že s tem, da po jezeru ne plavam tako cikcak kot lani, ampak jo pičim do boje po čim krajši poti.
Po uri treninga se je potrebno odločiti ali prisotni ostanemo še pol ure. Odločitev je za naju z Alešom lahka, edino o čemer se ne moreva zediniti je ali v bifeju naročiva Union ali Laško.
Četrtek, 3.4.2008
PLAVANJE: 0:30, cca 1500m
Enako kot v torek. Na poti v službo najprej cincanje mincanje, nato spet zmaga dobrih sil in čez pol ure že stuširan na delovnem mestu.
»Malo je, pa vendar človeka veseli«, so rekli stari ljudje.
Petek, 4.4.2008
KOLO: 2:00, 62km, SUokrog130 in takoj po menjavi
TEK: 1:00, 12km, SU158
Petek je začetek velikega tridnevja, ko bom treniral za moje pojme res veliko. Pred viško cerkvijo se je popoldne zbrala zanimiva druščina. Prevladovale so namreč ženske, kar pa seveda ne pomeni, da smo se po Horjulskih gričkih prevažali s turističnim tempom. Že res, da smo morali večkrat kot ponavadi ustaviti, zaradi, kako naj rečem, khmm, lulanja, vendar pa je drugače števec, razen v klance, redko pokazal pod 35km/h.
Kolo je moja najljubša disciplina. Če ga primerjam s tekom pri katerem kljub gori pretečenih kilometrov (okrog 2 tisoč na leto se jih nabere) ne kažem prav velikega napredka, sem prav zadovoljen, kako z lahkoto se mi vrtijo pedala na kolesu. Še danes ne morem verjeti, kako sem se pred tremi leti, v moji prvi sezoni kolesarjenja, po vsega nekaj sto prekolesarjenih kilometrov odpravil na 330 kilometrov dolgo pot na morje. Brez večjih problemov sem jo zmogel prej kot v 12ih urah.
Med enakomernim vrtenjem pedal sem, tako kot že večkrat, razmišljal o razliki med mojimi tekaškimi in kolesarskimi zmožnostmi. Včasih sem bil prav resno nezadovoljen, kako morem biti taka kripa za tek. Spraševal sem se ali treniram narobe ali premalo, da ne morem polovičke spustiti po uro trideset. Danes vse bolj spoznavam, da je to samo še ena lekcija za življenje, ki mi jo šport ponuja: Nismo vsi za vse, nekateri imajo take talente, drugi drugačne. Spoznaj svoje omejitve in jih sprejmi, drugače boš večno nezadovoljen.
Ko se po dveh urah vrnemo na izhodišče, si hitro nadenem superge in že jo v lahnem drncu mahnem po PST. Tempo malo pod 5min/km se mi zdi kar ustrezen, vendar kaj ko me že po treh kilometrih želodec opozarja, da sem prej premalo pil in da energetska ploščica ni padla na plodna tla. Most v Trnovem je bil kot nalašč, da odložim svoje breme. Če sem ponečedil spalnico kakšnega klošarja ne vem, vem pa da Kralja ulice ne bo več prebiral, saj mu odslej manjka kar nekaj strani.
V drugi polovici teka sem srečal Tomaža, ki je imel svoj raztek. V pogovornem tempu (njegovem, jaz pri 160 ponavadi utihnem), mi je čas do konca minil relativno hitro. Za mano je bil prvi od treh dolgih treningov v treh dneh.
Sobota, 5.4.2008
KOLO: 4:25, 128km, 28,5km/h, 1200 višinskih metrov, SU130
Dan se je začel turbulentno. Ko sem hotel zajahati mojega jeklenega (karbonskega) konjička, vidim, da je guma prazna. Dve, tri kletvice, nato pa se hitro prepričam, da je tako bolje, kot pa gumidifekt nekje daleč od doma. Pa še prilika, da potreniram, kako hitro zamenjati zračnico. Par minut in že sem se, ponosen nad svojo spretnostjo, odpravil proti Tacnu, kjer smo imeli ob 9h zbirno mesto. Gregor, Kaja, Gorazd, Andrej, Nada in Beno, ki pa je pozabil ne vem kaj doma in je šel nato po svoje. Hitro smo se dogovorili o ruti in namenu vožnje: Bled – kremšnite. Vendar se je še kar naprej zatikalo. Najprej se je moral Andrej vrniti po pozabljene bidone, čez par kilometrov pa spet jaz. Gumidifekt. Krščenmatiček. Ni bilo kaj, spet pitstop in menjava.
Potem je steklo. Gonili smo in gonili. Šenčur, pa Golnik, pa Tržič in brdima nikad kraja. Na Bledu pa končno plačilo: kremšnita, kokakola in malo martinčkanja s pogledom na jezero.
Nazaj grede smo jo mahnili čez Lancovo in druge kraje visoko v hribih, ki jim ne vem imena. Začele so me boleti ramena in vrat, pa tudi veter je postajal nesramno sovražen, tako da mi je bilo vse bolj dosadno. Ampak tega nisem priznal in sem pogumno odvrtel do doma, kjer me je že čakalo pol kile pašte. Po tušu me je zaradi težkih nog začela stiskati prpa, kako bom jutri zmogel dolgi tek. Zavrtel sem telefon in se dogovoril za masažo. Res je pasalo in prav lahkih nog sem odpeketal domov.
Nedelja, 6.4.2008
TEK: 3:25, 40km, SU155, 700vm, 5:09/km
Pred štirimi leti sem na Tekaškem forumu objavil naslednji prispevek:
Ko sem Bubi rekel, da pred Radenci potrebujemo še en res dolg tek, je bil takoj za to. On je bil nasploh vedno za. Če si rabil pomoč pri gradnji hiše, si poklical Bubo, če je moral pevski zbor peti na pogrebu, je bilo samoumevno, da brez njega ne bo šlo, če je družba potrebovala smeh, smo samo čakali, kdaj se bo pojavil. Buba je počel vse, Buba je bil vedno zraven. In seveda, Buba je tudi tekel. Začel je kakih pet let nazaj. Rekel je, da bo za 42. rojstni dan pretekel 42 kilometrov. Malo je potreniral, za trening odtekel en 20 kilometrski tek, odšel v Radence in odtekel maraton v času 3;28. Neverjetno, človek božji, od kje ti energije, od kje ti moč. Vsi smo ga občudovali in takrat sem si rekel: “Tudi jaz hočem enkrat v življenju preteči maraton.” Potreboval sem sicer še nekaj let “zorenja”, da sem tudi sam “not padu”, vendar je letos že napočil veliki trenutek – odtekel bom svoj prvi maraton. Buba je seveda zraven, on hoče spustiti svoj čas pod 3;15 (potihem sicer upa, da bo šlo še hitreje).
Tako je prišla nedelja, ko smo se štirje prijatelji odpravili na 40 kilometrski tek iz Cola (nad Vipavo) skozi Trnovski gozd do Svete gore nad Gorico. Tehnično pomoč in prevoz nazaj nam je omogočil prijatelj, ki nas je spremljal z avtomobilom. Bil je precej turoben in hladen dan, vendar je dobra družba naredila svoje. Čas je hitro mineval in tudi noge niso bile pretirano utrujene. Buba je tekel kot veter in če ne bi imeli s seboj mene, bi bili na cilju že krepko prej kot v štirih urah. Bil je res enkraten tek, poln sproščenosti, zabave, optimizma in občutkov lastne moči. Ko smo se vozili nazaj, so padale ideje in v neskončnost smo planirali naše prihodnje podvige. Kot bi imeli živeti vsaj še sto let.
Vendar je imel Buba pred seboj samo še tri dni življenja. Ni vedel, da je bil to njegov zadnji tek. V sredo mu je življenje vzela cesta.
Danes je bil dan, ko smo, več ali manj, isti prijatelji že četrtič odtekli tek v spomin na Bubo. Zjutraj se nas je pri Silvani zbralo osem, največ doslej. Kar malo me je skrbelo, saj 40 kilometrov, po treningih v preteklih dveh dneh, le ni kar tako, pa tudi moja samopodoba glede tekaških sposobnosti, je precej načeta. Poleg tega je proga, čeprav poteka po čudoviti naravi, po konfiguraciji zelo zahtevna. Prvih dvajset kilometrov se več ali manj stalno vzpenja, tako da se nabere za kar 700 višinskih metrov vzpona, v drugi polovici sicer asfaltna cesta poteka navzdol, kar pa za utrujene noge tudi ni najbolj prijetno.
Začeli smo sicer konzervativno, vendar so klanci kmalu pokazali svoje zobe, tako da mi je pulz hitro narasel do 160. Prvo pavzo, ki smo jo sicer imeli vsakih 8 kilometrov, sem si želel bolj, kot sem upal na glas priznati. Ob avtomobilu, ki nas je spremljal si nismo vzeli več kot minutko za predah, gel ter pošteno porcijo tekočine (skupaj sem jo popil kake 2,5 l.) in že smo jo mahnili naprej. V prijetnem družabnem vzdušju se mi je začelo tudi tekaško počasi odpirati in sem kilometre požiral z vse večjo lahkoto. Noge so postajale lažje in lažje in ko se je še klanec počasi zravnal in se prevesil v dolino, sem imel občutek, da bi kar poletel. Res, nekaj kar ne doživiš vsak dan, prava tekaška nirvana. Vse kaj drugega, kot tisto matranje v Sežani. Nejeverno sem gledal na uro, kako kilometri pri znosnem pulzu 155 drvijo mimo. 4;40, 4;30, 4;20 in vse do 4:00. Noro!
Na koncu me je čakala še skušnjava, da se skupaj s tremi junaki odpravim prav na vrh Svete gore (približno tako, kot na Šmarno goro), a sem hitro opustil to misel in si raje na toplem soncu, v družbi, ob neskončnih analizah, privoščil zaslužen pir.
Moja tekaška samopodoba je za nekaj časa rešena.