Ponedeljek, 7.4.2008
DAN ZA POČITEK
Pred očmi imam tisto, vsem znano krivuljo treninškega procesa. Najprej ravna črta, ko ne počnemo nič posebnega. Nato točka treninga z obremenitvijo, med katerim izčrpamo, prizadenemo, ranimo in nasploh zmasakriramo svoje telo. Utrujeni smo kot zjagani psi in krivulja naših fizičnih zmožnosti se zato obrne pod prejšnjo raven. Rožnik se nam nenadoma zazdi kot Triglav in razdalja 10 km dobi maratonske razsežnosti. Potrebujemo noge u luft, dobro papico in najpomembnejše, to je spanec, ki je, pravijo, še boljši kot žganec (v zvezi s sproščanjem rastnega hormona, ki skrbi za regeneracijo, so že stari ljudje vedeli, da otroci rastejo ponoči).
Med počitkom molimo, da bo telo lahko popravilo nastalo škodo, pri tem pa, kar je najpomembnejše, vračunalo še malo rezerve, tako da bo pripravilo organizem na naslednji, še težji trening od predhodnega. S treningom smo torej naredili samo pol dela, krivulja naše forme se bo dvignila šele po dovolj dolgem počitku.
Danes sem razmišljal o tem procesu. Ali gre pri treningu res samo za mikropoškodbe mišičnih vlaken, pa porušitev fiziološkega ravnovesja v celicah, pa,…kaj jaz vem še kaj, kar se dogaja v našem telesu ali gre še za kaj več? Ali ne igra v procesu treninga pomembno vlogo tudi naša psiha? Saj pravijo, da smo nedeljiva celota telesa in duha. Ali potem tudi naša psiha po treningu in ne samo po treningu, ampak nasploh po vsakem stresu potrebuje počitek? Počitek, med katerim si vzamemo čas za to, da z distance premislimo, kaj počnemo, kako počnemo in ali je to kar počnemo v skladu z našimi vrednotami. Zanimivo je tudi vprašanje ali se stresi, ki jih doživljamo vsak dan seštevajo in ali lahko akumulacija pripelje do točke, ko enostavno pregorimo? Ali pa s športno aktivnostjo (čeprav smo zanjo rekli, da tudi predstavlja nek stres) lahko skupni stres, paradoksalno, celo zmanjšamo. Torej, ali stres predstavlja grožnjo ali izziv?
Uf, vidim, da mi res gre na slabše. Zgleda, da res potrebujem kakšen dan počitka.
Prejšnji teden je bil zelo naporen. Nabralo se je za celih 15 ur treninga, samo 2 uri manj, kot je moj tedenski rekord iz lanskega leta. Lani sem v svoji tretji triatlonski sezoni naredil daleč največ ur. Za 2064 km teka, 4337 km kolesa in 107 km plavanja sem v 280 enotah treninga zagonil (OK, investiral) 383 ur. Praktično edini cilj, ki sem si ga lani postavil je bil Ironman v Švici in ga tudi uspešno opravil. Nekako po inerciji sem si rekel, da grem letos še na enega in sicer na IM Celovec v mesecu juliju. Se pravi, vsi treningi tudi tekma v polovičnem IM maja meseca v St. Poltnu, so spet podrejeni temu cilju,
Torek, 8.4.2008
PLAVANJE: me je sram napisati, ampak kaj hočem 0:15, cca 500m
TEK: 1:45, 18km
Zjutraj, ko sem neuklonljivega duha odšibal na bazen, sem že mislil, da je dan rešen. Pogumno sem se vrgel v vodo in začel štepati dolžine. Po desetih minutah sem že začel pogledovati na uro, po petnajstih pa sem se, nič hudega sluteč, ustavil samo, da si popravim očala in že me je neka skrivnostna sila odnesla pod tuš. Trening sem končal še preden sem ga začel.
Popoldne je lilo kot iz škafa, ampak se nisem dosti spraševal, ali grem ali ne. Mogoče me bo družba spravila v boljšo voljo. Res je bilo kar lušno. Pravzaprav je v dežju tek vedno prav prijeten. Na začetku sicer paziš, da ne pohodiš ravno vseh luž, kasneje pa ti postane vse svetsko ravno in celo prav otročje zabavno.
Spet smo šibali po klancih gor in dol in sicer 4 minute gor in dve dol. I tako 10 puta. Smešno je bilo, ker je Poletovce pri skakalnicah snemala televizija, mi pa smo jim, kot ene opice stalno letali skozi kader. Me prav zanima, kakšen bo prispevek.
Sicer sem se pri teku držal bolj nazaj in sem omejevalec obratov nastavil na 170, le enkrat ali dvakrat so številke zdrsnile v rdeče območje.
Sreda, 9.4.2008
PLAVANJE: 1:00, 2km
Danes sem imel v mislih eno popoldansko kolo, pa so me slabo vreme in druge obveznosti hitro prizemljile. Sprijazniti sem se moral zgolj z večerno urico plavanja.
Četrtek, 10.4.2008
NIČ
Ne morem reči, da sem ravno počival, saj sem imel en kup drugih obveznosti. Uvodoma sem rekel, da o drugih stvareh pač ne bom pisal, čeprav iz dneva v dan ugotavljam, kakšen vpliv imajo na moje športno udejstvovanje. Šport je sicer pomembna vrednota v mojem življenju, vendar pa še vedno ni na prvem mestu. Včasih je potrebno dati prednost drugim stvarem. In prav je tako.
Petek, 11.4.2008
KOLO: 1:45, 50km (morda podatki ne držijo, je bilo vse skupaj malo čudno)
Upam, da ne bom postal preveč dolgočasen, saj sem o tem, kar se mi je danes dogajalo, že pisal prejšnji teden. Kot nekakšen deja vu.
Preden sem spakiral kolo v prtljažnik in se odpravil v Šentjakob, sem se namenil pihniti v zadnjo gumo še dodatne pol bara, pa je zračnica rekla, da ima vsega dovolj. Samo pufff je naredila in že sem, že tretjič v enem tednu bil do komolcev črn od šmira. Iz torbice sem vzel še zadnjo zračnico in jo še posebej previdno zamenjal. Napumpam po propisima in spet bumf. Četrtič! Ne me zajebavat! Kaj sedaj? Spomnil sem se, da se en kolesarski servis nahaja precej blizu kraja, kjer se dobivamo. Odpeljal sem se tja, jim pustil kolo, šel še po Toneta in se čez dobre pol ure vrnil. Diagnoza: pri strani prerezana guma, malo manj kot 50EUR, hvala lepa, nasvidenje in uspel sem pridelat zgolj 5 minut zamude.
Ne vem natančno koliko se nas je zbralo, mislim, da nas je bilo okrog sedem. Tokrat je bila družba pretežno moška. Edina ženska je bila Kaja, ki me je takoj v začetku s skrivnostnim nasmeškom opomnila, da sem prejšnji teden v mojem zapisu rahlo pretiraval v zvezi z ženskami in lulanjem. V čarovniške sile sicer ne verjamem, ampak kar se je dogajalo naprej, je bilo res sumljivo. Najprej sem že po par kilometrih začutil tak pritisk v mehurju, da sem moral brez vsakega oklevanja ustaviti in se olajšati v grmovju. Grupo sem pustil naprej, saj sem vedel, da bom samo dvakrat malo bolj pritisnil (na pedala, da se razumemo) in že bom ulovil priključek. A glej ga zlomka, nenadoma sem začutil, da sem popolnoma brez energije. Gonil sem na vso moč, skupina pa se je, kot da bi norca iz mene brila, vse bolj oddaljevala. Po 15 kilometrih so se me le usmilili in me počakali, vendar sem užival samo kratek čas. Komur je odveč, naj to preskoči, ampak kot v slabem filmu, se je do potankosti ponovila zgodba iz prejšnjega tedna. Najprej čudna napetost v trebuhu, nato šraufanje in kmalu ni bilo druge, kot odvreči kolo v travo in se, kar se da hitro, rešiti vseh vetrovk, hlač z naramnicami in drugih »praktičnih« kolesarskih cot.
Potem sem uvidel, da se z uroki ne gre šaliti. Pobral sem igrače (beri: kolo) in se poklapan kot mokra kokoš (dežja nisem posebej omenjal, saj je itak skozi padalo) vrnil do avtomobila.
V dobro voljo me je spravil šele postanek pri Saši, kjer se je nahajalo krdelo veselih babnic (plus Andrej), ki so malo pred tem harale po Golovcu. Pa polna miza čevapov mi je tudi zvabila nasmešek na usta. Zgolj preventivno sem se držal malo bolj nazaj, saj v taki družbi očitno hitro kakšno napačno zineš. Izkušnje je bila še prav sveža.
Zgornje poročilo je seveda malo hecno obarvano, zato bi rad nadaljeval v bolj resnem tonu. Danes sem imel na programu 2,5 urno kolo in 1:20 teka takoj po menjavi. Rad bi analiziral, zakaj treninga nisem uspel opraviti po predvidenem planu, da naslednjič ne ponovim iste napake. Mislim, da je tovrsten trening hudičevo naporen in dolg in da kot tak zahteva ustrezno pripravo. Od preverjanja opreme, časovnega planiranja z dovolj rezerve za nepredvidene dogodke, ustrezne in pravočasne prehrane, do psihološke priprave s fokusiranjem na trening, ne pa z glavo polno drugih problemov.
Sobota, 12.4.2008
Že dolgo ni bilo sobote v kateri bi kvadratek s treningi pustil popolnoma prazen. Malo je bilo krivo slabo vreme, malo druge obveznosti, malo pa tudi dejstvo, da se mi preprosto ni dalo.
Nedelja, 13.4.2008
KOLO: 3:10, 90km, SU ??? (sem nekaj zabrkljal z uro)
TEK: 1:01, 12,5km, SU154
Zjutraj smo se dobili s Petrom, Benotom in Rokom. Že od daleč je bilo videti, da sva v preteklih deževnih dneh kolesarila edino jaz in Beno. Bicikle sva namreč imela umazane, kot bi se z njima igrala v peskovniku. Beno se je pred štartom še nekaj trudil s krtačo, meni pa se je še to zdelo brez veze, saj sem bil prepričan, da nas bo prej ali slej spet kje opralo in bo ves trud itak šel v nič. Druga posledica petkovega nesrečnega treninga je bila, da sem nepopite bidone pijače kar obdržal na kolesu in sem šele po pol ure vožnje opazil, da je moj Powerbar v dveh dneh krepko spremenil svoj ph. Gravž.
Glede na gibanje vremenskih front, smo obrnili svoja krmila na vzhod in jo mahnili preko Dolskega v dolino Besnice. Prometa ni bilo skoraj nobenega, tako da smo lahko v vožnji vštric (s tem se ni ravno za hvalit) malo pomodrovali o tem, kako smo dobri in kje nam fali še kakšna malenkost, da bi postali res svetovna špica. Odgovor nam je ponudil že vzpon na Trebeljevo, ki nam je hitro zaprl usta in pognal kri po žilah. Spust proti Litiji nas je rahlo premrazil, vendar smo se nato po ravnini spet hitro ogreli na delovno temperaturo. V Hotiču je sledil taktični pomenek, po katerem sta jo Beno in Rok ucvrla direkt proti Ljubljani, midva s Petrom pa sva preko Vač, Moravč in Domžal naredila še kratek podaljšek.
Popoldne nisem imel namena teči, vendar je bilo popoldansko prenažiranje le prehudo. Pa to seveda ni bil glavni razlog, da sem si obul superge. Po dolgem času sem začutil potrebo, da bi šel laufat sam in iz čistega veselja, ne pa ker tako počne cela čreda in tako piše v programu. Prepustil sem se tempu, ki ga je telo samo izbralo, misli pa pustil odplavati tja, kjer prostor, čas in vsebina potonejo v globine velikega niča. Po eni uri, ko sem se spet znašel doma se je mi je spet pojavil tisti znani paradoksni občutek, ko zmatran greš na tek, se med tekom dodatno matraš, pa vendar prideš s teka popolnoma spočit in prerojen.