Pogosto sem zvečer doma sam z otrokoma. Občasno se ob tem počutim kar malo osamljenega, predvsem ko pomislim na izgubljene trenutke, ko bi lahko bili skupaj vsi štirje. Obenem pa je to na nek način tudi moja sreča. Take večere lahko izjemno intenzivno sam doživljam z otrokoma. Ni jih lepših občutkov, kot jih pričarata, ko ju po kopanju pripravljam na spanje.
V spalnici se navadno najprej zdivjata z igranjem, skakanjem, nato pa se počasi umirjamo. Lahko so to pogovori o doživetjih preteklega dne ali načrti za naslednji dan. Naslednji korak je pripovedovanje ali branje zgodb in pravljic. Občutek, kako se mala otroška teleščka umirjajo, možgani napnejo, ušesa prisluhnejo in duša vživi v vloge pravljičnih bitij, me vedno ponovno prevzame. Še lepši je občutek, ko postajata njuna teleščka vse bolj umirjena in iščeta bližino, zavetje, varen pristan. Dotik nežne otroške nedolžnosti je zame vsakič kot prvič doživet. Dar, ki ti ga lahko podarijo samo otroci! Vsak s svoje strani se tesno privijata k meni, se me, kot po naključju dotikata. Pri tem lahko navadno prav fizično čutim, kako telesi počasi drsita v sanjski svet, obenem pa so učke in vse, kar srka in premleva prebrano, še budne. Skoraj nikoli popolnoma ne zaspita med branjem. Navadno nadaljujemo z nekakšno molitvijo, ko angelom posredujemo svoje skrite tihe želje. Koliko naivnosti, nepokvarjenosti in obenem izvirne otroške fantazije je v teh željah! Najlepši občutek nastopi, ko sta nekako še budna, volja ostati buden pa vse bolj popušča in nastopijo trenutki drsenja v popolno predanost, zaupanje, ko besede za izražanje pripadnosti in ljubezni niso potrebne. Tudi sam navadno samo napol buden opazujem dokončno umiritev, sprostitev in zdrs v nek drug svet. Izjemen občutek popolne, nesebične predanosti in ljubezni je to zame.
Ob takih večerih pogosto razmišljm o drugi tesno povezanih temah: partnerstvu, zrelih odraslih starševskih odnosih in ljubezni. Pri partnerski ljubezni ne gre predvsem za vprašanja telesne bližine in ljubezni, veliko bolj za globoko medčloveško bližino, na eni, in odločitev za skupno življenje, na drugi strani. Ljubezen se iz čutne in čustvene sfere vedno bolj seli v področje razumskega, praktičnega. Veliko razmišljam o tem. Sam in skupaj z Ireno. V vsakodnevni naglici me, včasih bolj, včasih manj, spremlja občutek, da ne najdeva dovolj časa in energije, da bi sploh povedala eden drugemu, kako se doživljava. Ali da nama zmanjka energije, zmožnosti, prisluhniti partnerju, ne da bi se postavila v obrambni položaj ali v nasprotni napad. Kljub nedvomno izraženi ljubezni je potrebno nenehno iskati sprejemljivo razmerje med bližino, zaupanjem, sprejemanjem na eni strani in neodvisnostjo, individualnostjo, samostojnostjo na drugi strani. Kakšna umetnost in izziv je življenje v dvoje! Podobno mi Viki včasih razlaga, da se Mija vede, kot da jo njegovo zadovoljstvo, predvsem pa notranja doživljanja sreče pri ukvarjanju s športom ne zanimajo ali jo celo nekako motijo, ko mu skoraj očita, da je tako zelo zadovoljen in notranje izpolnjen. Občutek ima, da je pri tem včasih na nek način ljubosumna, na vse lepo, kar doživlja ob druženju s športnimi prijatelji. Mija se sicer skuša pridružiti našim treningom. Vendar tudi sam lahko opazim neke vrste zadržanost z njene strani. Kot da se ne zna, zmore ali enostavno nima potrebe potopiti se globlje v tolmun, tam kjer je radost in veselje največje. Tja, kjer ni več kontrole, varnosti in preračunljivosti. V vrtinec Ljubezni. Ljubezen do kogarkoli ali česarkoli je tako čudovita neverjetna mešanica čustev, prvobitnih človeških nagonov in razuma.
O tem imam dragoceno zelo intenzivno izkušnjo. Spomini me zopet vodijo na Havaje, k tistemu čudežnemu izviru, kjer se rojevajo in odvijajo najneverjetnejše triatlonske zgodbe. Nekatere postanejo vidne celemu svetu, ob njih se ljudjem ježijo lasje, predvsem poslovneži pa si predvsem zadovoljno manejo roke. Spet druge niso nikoli videne in ostanejo skrbno varovane srčne skrivnosti. Koliko neverjetno lepih športnih spominov me veže na ta pacifiški otok! Vsako sekundo bivanja, vsako sekundo garanja v tem surovem vulkanskem okolju nosim v sebi. Zgodb je brez konca. Ena govori o silovitosti in nepredvidljivosti človeških čustev, strasti in ravnanja. Glavna junakinja je Monika. Kar nekako neopazno se je vtihotapila v mojo bližino. Težko razumem kako, saj sem bil takrat vendar popolnoma predan športu. Kar pojavila se je tam v zalivu, kjer smo vsako jutro plavali. Najprej je sploh nisem opazil, kot mimogrede mi jo je nek znanec predstavil. In naslednji dan je bila zopet tam, pogovor je bil že daljši. Na Havaje je prišla iz Nemčije na dopust, sem izvedel, da si ogleda triatlon, tudi sama je triatlonka in namerava v naslednjih letih tekmovati na IRONMANU. Kar tako mimogrede mi je predstavila tudi svojega moža, katerega imena si sploh nisem zapomnil, tako brezbrižno in nepomembno je bilo omenjeno in nepomembno je bilo. Prav nerodno mi je bilo, ko se je Monika tako vživela in zavzeto pogovarjala z mano, njega pa puščala kar nekako ob strani ali za hrbtom. Bil je nekako stranska figura. Opazil sem tudi, da je pri tem njemu zelo neprijetno. Bil je vidno prizadet. In kar zgodilo se je v naslednjih dneh, ne samo, da je sva se srečala vsako jutro na plavanju, tudi v opoldanski pripeki na razbeljeni cesti se je nenadoma pojavila s kolesom ob meni. Kot po naključju se je vzela od nikoder. In zopet sva malo poklepetala. Kaj kmalu sem izvedel, da se počuti zelo nesrečno, da naj bi se mož po poroki močno spremenil, sploh mu ni več do zabave, potovanj, športa. Kar ugnezdil bi se rad. Njo pa ta občutek zelo utesnjuje in onesrečuje. Nekako sploh nisem pokazal kakšnega pretiranega zanimanja zanjo. Prav gotovo pa nisem bil zavrnilen do lepe Monike. In naslednjič se zopet kar pojavi ob meni na kolesu, ko sem v opoldanski pripeki tekel ob obali. Ni bilo dolgo, ko sem se znašel v apartmaju kjer sta stanovala, da me je pogostila s kozarcem osvežilne pijače. Načeloma nič nenavadnega, pregrešnega. Vendar sem takrat v njej prvič opazil žensko. In še nekaj sem začutil v kratkih petih minutah, ki sem jih prebil v sobi: kot nekakšen strah, da vdiram v intimen prostor na tuj teritorij. Prešinil me je tudi strah pred tem, da bi se v tistem trenutku pojavil on.
IRONMAN tisto leto je bil v športnem smislu zame eden najveličastnejših. Do popolnosti mi je tekma uspela. To je bil eden redkih IRONMANOV, ko sem si na osemintridesetem kilometru teka samo želel, da bi le bilo še deset kilometrov do cilja, saj bi lahko tako prehitel še marsikaterega tekmovalca pred seboj….
Tudi dan tekme je Monika nekako posvetila meni. Nič se o tem nisva dogovarjala, vendar bila je povsod, kjer me je lahko videla, mi sporočila kaj bodrilnega. Tudi tik pred ciljem je bila vidna in najglasnejša navijačica. Le kako uro po prihodu v cilj mi je ob stisku roke že izročila dve veliki sveži fotografiji iz končnice teka.
Dan po tekmi je vedno nekaj posebnega. Napetost popusti, čustva se sprostijo, ljudje žarijo. Vse je v pričakovanju večerne razglasitve rezultatov pod milim nebom. Tudi sam sem užival občutek, da sem opravil izjemno delo. Narahlo se je sicer pojavilo rahlo ščemenje v ušesu, ki je napovedovalo vnetje, kar je še podkrepilo moj občutek, da se mi je v pripravi in izvedbi tekme do potankosti vse izteklo in da je sedaj najprimernejši čas, da se mi telo upre in si vzame še kako zasluženi počitek.
Tako vznesen kot zmagovalec svoje starostne kategorije pričakujem najpomembnejši trenutek. Na prireditveni prostor pade tema. Zbere se množica tekmovalcev, spremljevalcev in vseh tesno povezanih z IRONMANOM. Temperatura narašča. Program se bliža vrhuncu. Takrat pa dogajanje prekine kratkotrajna tropska ploha. Hitro se znajdem in si zavetje poiščem v temi pod velikanskimi zvočniki, ki so stali na kovinski konstrukciji. Tesno stisnjen na suhem jo opazim, ko se vzame nekje iz teme in se mi približa. Deliva si majhen prostorček. V začetku je bežen dotik popolnoma razumljiv. Tesneje se mi približa. Pod mokro majčko jo čutim ob sebi. Z rokami se me vsebolj oklepa. Vse bolj občutim njeno lepo trenirano telo tesno ob sebi. Njeni bradavički sta zgovorno pritisnjeni ob moja prsa. Roke ji polzijo pod mojo premočeno majčko. Nič ne spregovoriva. Sodelujem. Glavi se bližata. Mokri lasje se lepijo. Zaznam njen telesni vonj. Začutim tok zraka iz njenih nosnic na svojem licu. Ustnici se bližata, dotakneta, spojita…. Čas se ustavi. Vse traja trenutek, dva, morda večnost? Rahlo se obrnem, omamljen odprem oči, pogledam preko njenega ramena. Par metrov stran ga zagledam v soju svetlobe, ob stojnici nemirno v roki mečka izpraznjeno pločevinko piva in se navidez z zanimanjem z nekom pomenkuje. On, iz igre izločena nepomembna šahovska figura. Medtem je dama v silovitem napadu. Kralj omrežen. Razločno ga vidim in občutim, kot bi razgaljen stal ob njem. Rešuje me tema. Reši me poziv spikerja na oder za zmagovalce. Omamljen se splazim izpod zvočnikov, se povzpnem na mesto za zmagovalca, prevzamem pokal, razširim roke, pozdravim pettisočglavo množico. Ob sebi še vedno čutim njeno telo, na licu poljub, njen vonj, ščemenje nekje globoko v srčici svoje biti. Pobegnem z odra, se omamljen zaupam temi in pomešam v množico.
Moniko sem srečal še dvakrat. Leto kasneje v Avstraliji. Sama, že ločena, svobodna. Lep večer sva preživela v polprazni gostilni sicer zaspanega mesteca. Bilo je na tisti večer po nastopu, ko je Pavli nedaleč stran pred množico izrekel tiste lepe besede: my best friend. Bila sva daleč od hrupa in množice. Sama v resnem pomenku. Veliko sva si povedala. Še enkrat sem jo srečal. Leto kasneje na tekmi v Nemčiji. Še vedno lepotica. Drugačna. Brez sija, silne energije, ki sem je bil vajen. Svoje srce je dala drugemu. Srečno Monika in Rainer!
Trije obrazi ljubezni, bližine, pripadanja,……trije samo navidez nasprotni iz neskončne množice, vsak dan spreminjajočih, nikoli ponovljivih,…. nihajočih med ekstazo popolne sreče in nepopisno bolečino popolne osamljenosti… Trije obrazi v mozaiku Življenja!