Ponedeljek, 21.4.2008
POSKUS ODKLOPA
Po skoraj dvanajstih urah športa v treh dneh je bil današnji dan seveda planiran za počitek. Moje telo sem preklopil na off in tudi v glavi bi najraje naredil kratek odklop, pa je bilo kar malo težko. Nasploh ugotavljam, kako moji možgani, medtem ko telo že počiva, z nekakšnim faznim zamikom še nekaj časa obdelujejo celotno izkušnjo treninga. Jo podoživljajo, analizirajo, vrednotijo in jo vtisnejo v moj spomin tako močno, da bo verjetno ostala živa še dolgo v prihodnost.
Prav neverjetno je, kako se jaz, ki imam sicer spomin kot švicarski sir, za leta nazaj podrobno spominjam različnih treningov. Samo odprem mojo rumeno mapo, položim prst na katerikoli kvadratek, v katerem se sicer nahaja samo par številk o dolžini, pulzu in smeri, kamor sem tekel ali kolesaril in že se mi pred očmi odvrti film takratne poti, vremena, eventuelne družbe, razpoloženja in drugih dogodkov, ki so bili s treningom povezani ali so pač samo časovno sovpadali z njim.
Očitno je treba priznati, da ima psiha res pomembno vlogo pri našem treningu. Pa čeprav moram priznati, da mi ni popolnoma jasno, kakšno. Med rekreativci je večkrat slišati tisti znani mit: »Vse je v glavi«, vendar vidim, da imamo ob tem reklu vsak svojo, včasih zelo različno, predstavo.
Še preden sem se začel redno ukvarjati s tekom, sem verjel, da se s psihološko pripravo lahko dela prave čudeže. Da lahko svojo slabšo telesno pripravljenost nadomestiš s trdno voljo, neuklonljivostjo in vero v uspeh. Približno tako sem se prepričeval: »Če že premalo treniram, bom pa s pomočjo meditacije, vizualizacije, koncentracije, jutri sposoben odteči maraton pod 3:30.« Malo morgen. Na tak način je res vse v glavi, problem je le v tem, da za noge ostane bolj malo.
OK, pa četudi bi res bilo vse v glavi, se mi potem postavlja vprašanje: »Kako pa tja pride«?
Že stari učenjaki so napisali: Nihil est in intellektu, quod non prius fuerit in sensu (Ničesar ni v duhu, kar ni bilo že prej v čutih). To pomeni, da so vse moje predstave, prepričanja, dojemanja, ipd. v tesni povezavi z izkušnjami, ki sem jih tokom razvoja na sebi svojstven način sprejel in ponotranjil. Ker človek v vsakem trenutku svojega obstoja deluje celostno, kot psihofizično bitje, je delitev aktivnosti na telesne in psihične popoln nesmisel. Trening torej ne predstavlja zgolj fizični, ampak tudi psihični stimulus. Kje se bom učil vztrajnosti, premagovanja kriz, samozavesti, pravilnega taktičnega načrtovanja, pozitivnega mišljenja in vsega kar spada na področje psihološke priprave na tekmo, če ne v situacijah, ki so tekmi najbolj podobne. Psihološka priprava torej ni noben bavbav, ki jo razumejo samo posvečeni. Vsak dan imam možnost, da jo izvajam. Le čas si moram vzeti, da v miru podoživim in analiziram pretekli trening in kar je pri tem najbolj pomembno, ne smem se bati soočiti s svojimi neuspehi, porazi in napakami. Celo obratno, če me uspeh sicer zadovoljuje in mi krepi samozavest, so moje resnične prijateljice prav napake. Brez njih bi namreč samozadovoljno otrpnil in capljal več ali manj na vedno enem in istem mestu, tako pa me le te dobrohotno opominjajo in učijo, naj naslednjič v podobni situaciji ravnam primernejše in učinkovitejše. Če hočem priznati ali ne, napake so večje gonilo napredka, kot pa uspeh.
Da pa vse le ni tako enostavno, moram pri sebi najprej razčistiti, kaj sploh je uspeh ali neuspeh. Kriteriji uspeha so seveda večinoma subjektivni, kar pomeni, da jih določam jaz sam. V veliki meri so odvisni od tega, kako ocenjujem svoje potenciale. Ali sem v svojih pričakovanjih realen ali pa gojim le prazne upe, do kje še lahko napredujem.
Ključ do napredka, ki nas bo hkrati tudi notranje zadovoljeval in bogatil, torej tiči v že znanih treh točkah:
- 1. Sprejeti moram svoje omejitve (te so mi dane in jih ne morem spremeniti).
- 2. Spremeniti moram vse, kar delam narobe in se da spremeniti.
- 3. Razločevati moram med točko 1. in 2.
- Spet ne vem ali razmišljam samo o športu ali vse to velja tudi nasploh v življenju.
♪♫♪ »Princip je isti, sve su ostalo nianse…«
Torek, 22.4.2008
TEK: 0:50, 9km,
Na parkirišču se nas je zbralo kar precej. Bili smo dobre volje, saj smo vedeli, da bomo danes odtekli zgolj eno urico na izi. V pogovornem tempu smo jo ubrali mimo živalskega vrta, Čada, preko Rožnika in nazaj v Mostec. Z Marjanom sva v klanec dodatno upočasnila in se samo čudila v kakšnem živahnem tempu nekateri zmorejo regeneracijo. Običajno bi v podobnih situacijah imel slab občutek, tako pa sem si samo mislil: »Če je za Marjana, ki je v teku ene par svetlobnih let pred mano, tempo dovolj hiter, potem tudi jaz nimam nobenega razloga za pospeševanje.« Prav prijetno sva modrovala o raznoraznih življenjskih resnicah in se sama sebi čudila, kako sva pametna. Slaba urica je minila kot bi mignil.
Sreda, 23.4.2008
PLAVANJE: 1:00, 2km
Splet plavanje, kot plavanje. Če lahko o tekaškem ali kolesarskem treningu skoraj vedno brez težav napišem kakšno vrstico, pa imam s plavanjem prav težave. Kot, da bi mi s skokom v bazen voda ne zalila samo nosa, ušes in ust, ampak tudi možgane in mi odplavila vse ideje, misli, spomine. Edino kar se v njih dogaja je monotono štetje dolžin, ponavljanje enih in istih vaj in občasen pogled na uro, kdaj bo vsega konec.
Četrtek, 24.4.2008
PAVZA
Petek, 25.4.2008
KOLO: 1:50, 60km, SU 141, 33,2km/h
TEK (takoj po menjavi): 30:00, 5km (?), SU150
Zjutraj sem od trenerja prevzel program treningov za naslednjih 9 dni. Jutri se namreč godi velika prvomajska selitev narodov. Klubska druščina je ponovno obrnila kompas proti Medulinu, naša familija pa se, tudi standardno, odpravlja v Privlako pri Zadru.
Kot po čudežu mi je uspelo, da sem že zgodaj popoldne zajahal svojega karbonskega konjička in se odpravil na »mojo« turo do Trebeljevega in nazaj. Dobra volja in lahke noge so me gnale, da sem prav hitro dosegel vrh, nazaj grede pa so mi črni oblaki, ki so se pomenljivo zgrinjali iz zahoda, dali dodaten motiv za dirko proti domu. Od planiranega lahkotnega tempa tako žal ni ostal niti »L«.
Doma sem se, misleč da sem se rešil dežja, hitro preobul in se odpravil še na tek. Po dolgem času sem spet obiskal tekaške terene, ki mi jih tik za našo hišo ponuja Rašica. Pogumno sem zagrizel v klanec, vendar je bilo veselja že po nekaj minutah konec. Štrof, štrof, se je usulo z neba in prelepe gozdne potke so se v hipu spremenile v blatne drsalnice. Kljub temu sem vztrajal po planu. Po pol ure sem se moker, blaten, premražen, pa vendar zadovoljen vrnil domov.
V Dalmaciji bo pa ja malo boljše vreme, kot je že ves april pri nas.
Sobota, 26.4.2008
TEK: 39:50, 9km, SU163/172,
Čeprav zmatran kot pes, sem bil kar malo nestrpen, kdaj se bom spet podal na čudovite tekaške proge, ki sem jih v zadnjih letih začrtal po polotoku. Nekatere tečejo ob obali, kjer se lahko do sitega naužijem kičastih razglednic s peščenimi zalivi, turkiznim morjem in otoki v ozadju. Druge me peljejo po razdrapanih kolovozih v notranjost, med vinograde in trstičje, kjer razen glasnih ptic v grmovju in kunca, ki mi občasno skoči čez pot, le redko srečam živo bitje. Spet tretje po ozkih asfaltnih cestah povezujejo številne zaselke, kjer mi lajež vaških psov vedno pomaga, da moji intervali dobijo dodaten pospešek.
Danes sem, kar malo s strahom pogledal na moj plan, kjer je bilo zapisano: 3x3km, pri čemer je prvi interval v tempu 4:40/km, vsak naslednji pa 10 sekund hitrejši od predhodnega. Pa ni bilo panike. Mediteranska klima, koktejl vonjav po morju, borovcih in še čem, predvsem pa zavest, da so pred mano prave male počitnice, so me dopingirali bolj kot bi me vsak epo. Noge so bile polne energije in so z lahkoto opravile z zadano nalogo. Še več, približno 5 sekund po kilometru sem bil celo hitrejši, kot sem načrtoval. Občutek je bil sicer dober, čeprav sem se zavedal, da ni za pretiravati. Vem, da je pri nizu treningov, ki si sledijo dan za dnem, hitro hitro prehitro.
Nedelja, 27.4.2008
KOLO: 2:38, 80km, 715vm, 30,5km/h, SU136
Dalmacija je spomladi čisto drug svet kot poleti. Narava je v največjem zagonu rasti. Povsod tam, kjer bo že čez dva meseca vse požgano od vročine, je sedaj vse zeleno in cvetoče. Morje mirno počiva, saj še ni čas, da mu poletni termični vetrovi nadenejo bele penaste valove, ki se en za drugim podijo proti obali. Turistov še ni in ceste, ki so poleti natrpane s pločevino, me sedaj prazne in osamljene vabijo, da se zapeljem po njih s svojim kolesom.
Zjutraj sem se že ob 9h odpravil proti Pagu. Najprej ogrevanje v mirnem tempu, nato pa živahnejši ritem po vseh klančkih, ki jih je v tem delu Dalmacije na pretek. Kot da ne bi bil na morju, povsod en sam klanec. Ampak se ne pritožujem. Povsod sem bil nagrajen z novimi in novimi razgledi, ki so bogato poplačali moje trpljenje. V Dinjiški sem obrnil in se po isti poti vrnil domov. Za prvič je bilo kar dovolj.
P.S.: Gumidifekta ne omenjam, saj kar nekako ne sodi v to idilo.