DEVNIK NEKE SKORAJ TRIATLONKE
MAJ, PRAZNIK DELA, MEDULIN
Zdravo, bračo triatlonci! Ležim na ležalniku ob bazenu, v precej neudobnem položaju za pisanje in poslušam »ne spavaj mala moja«…, zato pač ne bom. Itak je praznik dela. V njegovo čast, ali pa morda zaradi ne ravno vrhunsko udobne postelje sem vstala ob 4.47. Joj, Bijelo Dugme se nadaljuje, prava zvočna kulisa za začetek mojega dnevnika.
Bojim se, da bo, če bom vsaj delno iskrena, bolj Bridgetjinesovski kot triatlonski… nkeja mi govori, da je tudi to eden od razlogov, da je Matej predal štafetno palico prav meni. In skoraj prepričana sem, da Tovariš pri izbiri ni čisto nedolžensaj se še spomnim, da smo zadnjič na sestanku pametovali, kako ima naš kljub tudi zaradi dosedanjih dnevniških zapisov precej manijaški status med ljudmi. A sem torej izbrana, da prikažem bolj boemske strani naše komune? Bojim se, da sem v tem aspektu precej osamljena. Včeraj sem Kaji in Obiju resnicoljubno priznala, da se kar bojim pisat tako, kot je, ker se boste mogoče zgražali. Ampak v tem je ravno finta, ali kaj? Torej: nikoli še nisem izpustila žura zaradi treninga (razen, če se mi RES ni šlo), obratno pa se mi redno dogaja. Pogosto popijem več kot en odmerek suhega rdečega vina (beri: teran). Sem oboževalka kave s smetano in ogromnih porcij čokoladnega sladoleda. Večini dobrih stvari v življenju se enostavno nočem upirati. Da se lahko, sem že preizkusila pri cca 21-tih, ko sem nekaj let živela in jedla izjemno zdravo, brez soli, sladkorja, maščob, mesa, vsak dan vsaj dve uri športala, redno delala jogo… nato pa pri 25-ih po pikniku, za katerega so vso hrano nabavili fantje, dobila takšno alergijo, da so me peljali samo še v bolnico na itravenozni Dimidril. Takrat sem si rekla, hvala lepa, srednja pot, jem zdravo, ampak vse. Sicer rada plešem (ne ravno vrhunsko in ne ravno standardnih), pojem (moj edini talent) in vsak dan berem, vse, kar mi pride pod roke. Ker sem pozabila vzet knjige, brez doze pa ne morem ostat, sem že na ¾ hrvaške Biblije, ki jo imamo v sobah (ali pa samo jaz? Je to ZNAK?). Žal se sedaj že zelo ponavlja, kot da bi Luka, Matej in ostali malo prepisovali en od drugega, ali pa so samo res natančno poslušali in gledali, kaj Jezus govori in dela.
Malo pavze, da si bom pela (Bebek rules!).
Evo me nazaj. Da si ne boste mislili, da sem čista rupa: zjutraj po ogrevanju 20×100 v bazenu, potem 3 kroge krožne vadbe z raztezanjem prej in potem, zdaj glavni trening: pisanje teh modrosti v umetelno zvitem položaju (kombinacija kobre in malce ponesrečene vrane, če ste slučajno jogiji), potem pa še tek! In vse to popolnoma brez poživil! Hja, nisi slaba, stara. Samo še to: ne morem verjet, ta DJ ob bazenu je najmanj dvojna osebnost, ali pa se je menjala izmena. Dopoldan so pičili »ne boš ti meni zizike majal«, zdaj pa ta Bregotova poezija! Po vsemu odrekanju alkoholu, sladoledu in ostalim sladkostim, da branja Biblije in vsaj zmerne doze trpljenja na športu sploh ne omenjam, sem očitno nagrajena! Če bo šlo tako dalje, bom do konca maja najmanj – 5 kg (stalna želja), visoko duhovno razvita (življenjski cilj) in seveda dobo opeta (za nepoznavalce: opevanje je tisti aaaaaaaa, nejnenunaj ipd, ki ga slišite, ko greste mimo glasbene šole in se režite).
Joj, res samo še to, tako fajn se mi je zdelo: na plavalnem treningu smo se Bobi, Tone, Simon in jaz zmenili, da vsak diktira tempo 500 metrov. Za nama z Bobijem je bil na vrsti Tone in na 1300 sem mu rekla: »še 2x maš, potem pa je Simon«. Bobi je nekako sam sebi v brado zamrmral, da ni ravno treba in meni se je dobri Simon, ki je ves čas plaval zadnji, malo zasmilil. Tu smo vendar zaradi užitka in ne, da tekmujemo! Na svojo srečo sem bila tiho, kljub temu pa malo zmanjšala tempo, ko sem zaplavala za Simonom, saj ga nisem hotela toči po podplatih. On pa je izginil, kar sem najprej pripisala nekoliko motni vodi. Šele na 2. obratu sem zaznala, da je tisto, kar je že ¼ dolžine prej švignilo mimo mene, verjetno moj pomilovanja vredni tovariš. Ah, zlata tišina! Ker pa sem obljubila, kar pač sem, povem zdaj.
Pis, braders end sisters.
MAJ, DRŽAVNI PRAZNIK, MEDULIN – LJUBLJANA
Po jutranjem plavalnem treningu, ki sem ga precejšen del prespala, sva se z Milenkom vsaj na videz pokončno odvlekla iz Medulina proti Puli. Videz je seveda varal. Z lesenim korakom sva se delala, da naju zanimajo ruševine Arene in zanimiva Puljska arhitektura, nato pa sva jo mimo vseh prijateljev, ki so letovali v Istri, odkurila domov. Na srečo je tistim v Fažani crknil telefon in smo se slišali žele, ko sva bila že na meji. Jaz sem vso pot vrtela svoje glasbene kompilacije, Milenko pa je bil pogreznjen v mrki molk, ki ga je le občasno prekinil tih, trpljenja poln vzdihljaj. Ko sva prišla domov, so s prešvicanimi kosi športne garderobe natlačene torbe ostale v predsobi, Milenko se je vrgel na (udoben!) kavč in kot pravi padrone di casa vzel v roke daljinca, jaz pa v kopalkah na teraso, da bi nadomestila dneve pomanjkanja s pošteno knjigo. Ker so možgani bili precej na off sem vzela Parfum, ki ga je tu pustila prijateljica iz Srbija in ga na mah prebrala. Bil mi je gnusen. Raje bi še enkrat Biblijo, res. Še odlična rižota s šparglji, ki sem jo skuhala, mi ni tako zelo teknila (zato pa čokolino za desert toliko bolj, hahaha!). To je to, več ali manj Seveda ne bom krivična in bom priznala, da boljšega terana pa ni na svetu, kot je ta, ki mi ga je Milenko po nekaj milih pogledih in jasnih namigih prinesel iz sodčka v kleti. Vsem, ki ste še v Medulinu, želim dosti sreče.
MAJ, SOBOTA, HVALABOGU
Laptop, ki je že dolgo bolehal, se je tiho in brez slovesa vdal neizbežnemu. Na eBayu bom morala nabavit nov motherboard. Športa 0, priznam. Milenko je par ur kolesaril, jaz pa sem šla zjutraj na vaje, potem na tržnico, potem pa z Milenkom in Vesno na kavo. Dan je bil čudovit, a razen vožnje s kolesom do mesta (3,75 km) in nazaj (3,75 km) športni dizaster. Matej M. pravi, da je počitek včasih najboljši trening (a žal izgovor velja le, če si utrujen, jaz pa nisem bila). Ni se mi dalo, to je. Želela sem delat doma in uživat, zato sem oprala in obesila gore perila, brala na terasi odlično taoistično knjigo, skušala naredit tisto tatežko vajo, ki mi nikoli čisto ne rata, resignirano zaključila, da mi spet ni in odnehala. Potem sem skuhala večerjo ne ravno izčrpanemu kolesarju in ½ ure spala. Danes sem ves dan razmišljala o odvisnostih. Od hrane (preveč, premalo, premastno, prezdravo), poživil od alkota in kave do raznoraznih bolj ali manj agresivnih drog, zdravil, odnosov, vitaminov, denarja, otrok, uspeha (kaj je sploh to?!?), seksa, športa, junejmit. Skoraj ne poznam človeka, ki ne bi bil vsaj malo odvisen od česa, z mano na čelu. Nekatere odvisnosti so sicer bolj, druge manj destruktivne, skupno pa jim je, da nas nekaj sili, da stvar, od katere smo odvisni, moramo početi, jesti, uživati, sicer se počutimo nezadovolj(e)ni. Življenje, Usoda, kvantno polje, Bog, energija ali kakorkoli že imenujemo to vseprežemajočo silo, nam rada kaže naše šibke točke. Zato se pogosto zgodi kaj, kar našo odvisnost zmoti, prekine. Zbolimo, zlomimo si roko, postanemo alergični na najljubšo vrsto sladoleda, ali pa enostavno en od družinskih članov popeni in reče: »zdaj pa dovolj, ali…«. In kaj tedaj? Odgovora še ne poznam, verjetno pa je tak dogodek enkratna priložnost, da se namesto žalovanja in samopomilovanja ozremo okoli po variantah B, C; D in kar jih je še. Če zmanjka naših črk, so je tu še cirilica in kitajske pismenke. Danes sem brala zaključek Matejevega sijajnega dnevnika. Prav zavidala sem mu na trenutke, kaj vse je v pičlih 40 (?) letih že uspel narediti iz sebe. Bog ve, ali ima tudi on kakšno odvisnost?*
* tu bi moral prit Smiley, ki mežika, pa ga v wordu ne znam vključit.
MAJ, ŽE SKORAJ KONEC PRAZNIKOV!!
Ja, z vso silo sem se tega zavedela šele popoldan, ko se je Ljubljana, zadnja dva dni tako blaženo opustela, začela polniti. Spet nisem nič športala, bom pa jutri, anede. Če ne štejem 2 x 3,75 km v mesto in nazaj z biciklom. Ne, Igor? Res ne? Pa če povem, da sem balansirala z dvema težko naloženima vrečama na bilanci? OK, OK, boš že še kaj rabil od mene!
Zjutraj sem šla na vaje, kjer sem ugotovila, da tista peklensko težka taoistična vaja v resnici sploh ni tako težka, če je le ne delaš po navodilih v knjigi. Sprašujem se, ali so avtorji plačani na stran, ali pa res mislijo, da so z neskončnim kompliciranjem komu olajšali vadbo? Ali pa je vaja v resnici težka, kot se mi je zdelo in jo samo jaz izvajam narobe?
Dopoldan in popoldan sem imela obiske, med drugim očeta, ki se je vračal iz Pirana od mame, ki pazi sestrino dojenčico Dašo, mojo največjo ljubico, ki jo že pošteno pogrešam. Stara je 7 mesecev in je, pa ne zato, ker je naša, ampak čisto objektivno, najlepša in najpametnejša 7 mesečna punčka na svetu (na zalogi imamo še druge, 3 in 6-letne, ter nekaj fantkov različnih kategorij od 1-6 let, ki, res neverjetno, prav tako močno odstopajo od povprečja). Pogrešam že tudi sestro, s katero sva bili zadnje dni manj na zvezi, kot običajno. Na srečo sem danes po več dnevih abstinence videla vsaj Dušo, z njo, Darjo in Borisom smo šli na drink (oni šampanjec, jaz pa sem krepostna in sem pila teran, zdravilno pijačo, ki dviguje vrednost eritrocitov v krvi, da o železu, ki ga športnice tako zelo potrebujemo, sploh ne bi govorila).
Sem predolga? Predolgočasna? Premalo športna? Vse mi bo jasno, ko bom brala vaše poglede jutri na plavanju in morebitne komentarje pod črto. Za zdaj pa le še: lahko noč.
Ufff!