Ponedeljek, 28.4.2008
KOLO: 5:52, 176km, 1450vm, 30,1km/h, HR136
Ja res je lepa Dalmacija, ampak danes sem jo, po skoraj šestih urah kolesa, imel že pošteno vrh glave. In kdo je tisti pametnjakovič, ki je rekel, da maja meseca v Dalmaciji ne piha.
Pa pojdimo od začetka.
Zgodaj zjutraj (na počitnicah je 8. ura pregrešno zgodaj) sem v bidone nalil napitek, v žepe natlačil 4 gele in 20 kun, v torbico pa zložil edino zračnico, ki mi je še ostala.
Iz Privlake sem se namenil na vzhod in sicer najprej do 50km oddaljenega Benkovca. Široka, lepo asfaltirana cesta z dolgimi, rahlo valovitimi, ravnimi odseki bi bila kot nalašč za vzdrževanje lepe hitrosti, če me ne bi nadležen veter v prsi ves čas pošteno zaviral. Pa se niti nisem sekiral, bo pa drugi del toliko bolje, sem mislil. Med vožnjo skozi majhne vasi so me še vedno vidne posledice večletne vojne opominjale, kašna mona je lahko človek. Ob pogledu na porušene hiše sem pomislil, da bi morali vse politike ene trikrat na teden nagnat laufat ali na kolo, pa bi bili krotki kot ovce, ki so iz gmajne začudeno buljile vame. Ja, v teh krajih kolesar, razen tisti, ki se z motiko na belanci pelje na njivo, verjetno ni ravno pogost.
V Benkovcu sem zavil na sever, kjer so se začeli že resnejši vzponi. V desetih kilometrih sem se dvignil visoko nad Karinsko in Novigradsko morje, da bi se nato, po skoraj treh urah, spustil v kanjon reke Zrmanje, kjer leži zame eden najlepših, vendar zaradi norih industrijskih in arhitektonskih propadlih projektov, hkrati tudi najbolj iznakaženih krajev, Obrovac. Tu sem se za 15 minut ustavil, si v marketu kupil kruh (ali hleb, kaj pa vem), 10 dek šunke, kokakolo in flašo vode. Prodajalka je računala in računala in mi naračunala, glej ga šmenta, 20,6 kune. Ni bilo druge, kot ji ostati dolžan 60 lip.
Po vzponu na glavno cesto (staro magistralko) Zagreb – Zadar sem se z vero, da bo sedaj veter delal končno meni v prid, obrnil proti zahodu. Seveda ni bilo nič s tem. Vzhodnik je zamenjal zahodnik in spet mi je nažigalo naravnost v glavo.
Potem, ko sem prečkal Masleniški most, sem začel malo preračunavati razdalje in ker sem videl, da ne bom nabral dovolj kilometrov, sem se odpravil do Novigrada. Lep 10 kilometrski odcep je bil zaščiten pred vetrom, tako da sem ga sklenil zvoziti kar dvakrat. Pulz sem počasi dvignil proti 150 in tudi hitrost je temu primerno narasla.
Iz Posedarja sem jo nato mahnil kar strmo navzgor proti Ražancu in tam, po 150 kilometrih, me je spet doletelo. Gumidifekt. Ves ihtav sem zamenjal zračnico, spil še zadnji požirek vode in že čisto na koncu z močmi komaj odvrtel še zadnjih dvajset kilometrov do doma.
Torek, 29.4.2008
NEUSPEŠEN POSKUS TEKAŠKEGA TRENINGA:
Cel dan je na drobno in enakomerno, kot da ne misli nikoli nehati, padal dež. Na sporedu sem imel za odteči 12×500 metrov, kar se mi na papirju sploh ni zdelo pretirano. Vendar sem se kar nekam prekladal in mi ni prav nič dišalo iti ven. Pozno popoldne sem se le razpištolil, se oblekel v ta hitre cunje in po kratkem ogrevanju začel s prvim »šprintom«. No, šprint to vsekakor ni bil. Mogoče šprint v počasnemu posnetku. Noge so bile lesene, koordinacija z možgani je bila popolnoma sesuta in tudi trdna volja se je hiro stopila. Po dveh jalovih intervalih sem si moral priznati, da po včerajšnjem matranju potrebujem počitek.
Sreda, 30.4.2008
TEK: 8X1000m, SUmax175
Vreme se je dopoldne počasi popravilo, zato sem že ob 10h obul superge, da popravim včerajšnji slab vtis. S Carmen sva se odpeljala do enega relativno ravnega cestnega odseka. Tu je namreč kar težko najti dovolj dolgo ravnico, ki po dežju ni preveč blatna. Sprijazniti sva se morala, da bodo najini intervali v eno smer tekli v rahel klanec in v protiveter, ter da nama bo promet še dodatno dvigoval srčni utrip.
Moje počutje je bilo že precej boljše kot včeraj, čeprav je bil korak še precej trd in nesproščen. Rezultat klanca in vetra je bil, da sem v eno smer tekel okrog 20 sekund počasnejši kot v drugo. To pomeni, da sem lažji odsek zmogel v 3:50 – 3:55, težji pa v 4:10-4:15.
Po osmih intervalih sem ocenil, da moram nekaj smodnika prihraniti še za jutri, zato sem dva intervala prestavil na naslednje leto.
Ker se danes zaključuje mesec april, se spodobi še malo številk:
TRENINGI APRIL:
| PLAVANJE | KOLO | TEK | SKUPAJ | |
|---|---|---|---|---|
| Razdalja | 10 | 947 | 204,7 | |
| Št. vadbenih enot | 7 | 10 | 13 | 30 |
| Trajanje | 5 | 31,5 | 18 | 54,5 |
TRENINGI SEZONA 2007/08 (NOVEMBER-APRIL):
| PLAVANJE | KOLO | TEK | SKUPAJ | |
|---|---|---|---|---|
| Razdalja | 54 | 2704 | 1240 | |
| Št. vadbenih enot | 32 | 43 | 85 | 160 |
| Trajanje | 28,5 | 92 | 110 | 230,5 |
P.S:
Ne, nisem pozabil! Povedati moram namreč še ali letos potujem na IM Havaje ali ne. Odgovor je kratek in se glasi: »Ne!«
Bo pa zato ob tem malo daljše moje razmišljanje.
Ko sem lani prišel iz Švice, sem dobil namig, naj se prijavim na Havaje in sicer v kategorijo oseb s telesnim hendikepom. Glede na veze, glede na poznanstva in glede na to, kako dober sem (ja, seveda), naj me bi zanesljivo sprejeli. Sam sicer nisem imel ravno prijetnega občutka, vendar sem se le pustil toliko napumpati, da sem izpolnil prijavnico. Izkazalo se je, da imajo Američani tako imenovano kategorijo »Phisically Challenge« zgolj za ekshibicijske namene. V okviru te kategorije se športnikom – invalidom ni mogoče, tako kot v starostnih kategorijah, kvalificirati, ampak jih, izmed ne vem koliko prijavljenih, kar izžrebajo in sicer zgolj 5. Potem njihove osebne zgodbe spretno vtkejo v celotno štorijo Ironmana in tako naredijo velik prispevek k promociji invalidov. Če pri tem čisto slučajno še kaj zaslužijo, seveda niso krivi oni. Ampak, saj denar sploh ni bistven, a ne. Kakorkoli že, pomembno je, da v tem žrebu jaz nisem bil izbran.
Čeprav se sedaj sliši kot basen o lisici in kislem grozdju, sem, kot sem že omenil, imel ob prijavi nelagoden občutek iz več razlogov. Pustimo to, da me bi udeležba koštala nepredstavljivo veliko denarja, pa da bi s celo družino (to sem sam sebi postavil za pogoj) težko zmogli potovanje. Glavne zadržke sem imel zaradi drugih stvari.
V življenju sem si do lastne invalidnosti izoblikoval svojstven odnos. Sprejemam jo, kot eno izmed mnogih drugih lastnosti. Pri opravljanju nekaterih aktivnostih sem zaradi nje sicer oviran, vendar še vedno samostojen in relativno učinkovit. Že res, da sem v neposredni primerjavi in tekmovanju z drugimi v hendikepiranem položaju, vendar mi motiv premagati druge ali se pred drugimi dokazati že zdavnaj ni več edini, zaradi česar se ukvarjam s športom. Poglavitno se mi zdi »tekmovati« sam s sabo in tako slediti lastnemu napredku in razvoju. Tako si lahko izbiram socialno sredino sam, glede na svoje interese in potrebe, ne pa, da mi jo določa moja telesna posebnost. Zakaj bi rinil tja, kjer bi imel sicer poseben status, hkrati pa bi bil ravno zaradi tega na nek način izločen od večine. Zaradi tega na prireditvah raje kot v kategoriji športnikov invalidov, sodelujem v »absolutni« kategoriji. Prvi nisem nikoli, zadnji tudi ne, vsi ostali so pa itak drugi. In med drugimi sem popolnoma zadovoljen.
Razmišljam, kako je danes v naši družbi biti poseben in hkrati veljati za »normalnega« zelo težko. Zakaj?
Tako kot vsak posameznik, tudi družba potrebuje meje (norme), ki določajo, kaj je normalno in kakšna je toleranca do drugačnosti. Brez mej niti človek, niti skupnost ne bi mogla funkcionirati, tako pa nam podrejanje normam daje tako potrebni občutek varnosti, sprejetosti in pripadnosti. Ker večinska, normativna skupina lahko zakoliči svoje lastne meje edino na tak način, da pripadnike marginalnih skupin pusti zunaj območja normalnega, se pri tem, razumljivo, pojavljajo občutki krivde in skrb, da je treba tem skupinam z različnimi socialnimi regulativi nuditi posebno pomoč. V enem stavku se bi to slišalo tako: »Sicer vas imamo radi, vas občudujemo in vam nudimo vso pomoč, vendar ste le drugačni od nas in zato ne morete nikoli postati del večine.«
Sam verjamem, da je vsak izmed nas nekaj posebnega. Ne samo s svojimi močnimi platmi in talenti, ampak tudi s pomanjkljivostmi in šibkostmi. Že Levstik je v svojem Krpanu zapisal: »Vsak je tak, kakršnega je Bog dal. Če ni grbast, morda je pa trobast.« Kako lepo se to vidi pri športu: prvi nima mišic za tek v klanec, drugi ima kakšno kilo preveč, tretji s svojo pljučno kapaciteto komaj lovi sapo, četrtemu manjka železa v krvi, peti ima pri plavanju plovnost žeblja, šestemu nagaja motorična koordinacija, sedmi ima spet kaj drugega.
Želim si, da bi nam športno in rekreativno udejstvovanje pomagalo, da bi v sebi začutili in sprejeli svoje posebnosti, in sicer ne z vidika ali je to dobro ali slabo, ampak kot nekaj, kar nam je preprosto dano, nas dela enkratne in bogati naše življenje. (P)ostanimo strpni do vsake drugačnosti in tako po svojih močeh spreminjajmo svet na boljše.