…ali povsem navaden triatlonski delavnik
Medulin, 1. maj 2008. Tudi letos praznične dni izkoriščamo za priprave na tekmovalno sezono, ki se bliskovito približuje. Tokrat se je Viki odločil, da mi bo olajšal delo in popisal svoj prvi maj, kot se bo izkazalo kot nadvse nenavaden delaven dan.
1.43. Iz spanja me prebudi lakota. V temi se pretipam do skritih zalog – energijske ploščice, ki jih hranim prav za take priložnosti. Spomnim se še na jabolko, ki se že par dni valja nekje po mizi ter si zamešam še kozarec regeneracijakega napitka. Ob tej priložnosti je obvezen seveda tudi obisk stranišča, da mi ne bi bilo potrebno morda kasneje še enkrat vstajati. Pri vsem tem še posebej pazim, da ne prebudim Mije, ki mirno, povsem spokojno spi. Ko se previdno ponovno zavlečem pod odejo, se kar ne morem potopiti v spanec. Malo sem zdelan, mislim, da predvsem od kolesarjenja prejšnjega dne. Res, bilo ga je polna mera, pet ur po razgibanem terenu tja do Pazina, Rovinja in še kje, se je nabralo kar blizu 150 kilometrov. No, pa ne smem preveč razmišljati o tem. Predvsem na to moram misliti, da se kolikor toliko naspim in pripravim na prihajajoči dan. In res mi kmalu uspe.
6.01 Kot iz onostranstva mi v uho prodre predirljiv zvok budilke, za katero vem, da je še kako vztrajna. Hitro se odzovem, predvsem, da zvonenje ne bi prebudilo Mije, ki me že tako ali tako iz dneva v dan gleda z večjim nerazumevanjem. Pogosto prestrežem njen vprašujoč pogled: pa kaj res moraš biti prav na vsakem treningu zraven? Jaz sem si vendarle malo drugače predstavljala prvomajske praznike! Kolikor morem neslišno poberem že zvečer pripravljeno torbo s plavalnimi pripomočki, si v naglici vržem malo sveže vode v obraz in trikrat podrgnem s ščetko po zobeh, s pogledom ošvrknem spečo Mijo, se, kot da bi bil tat, neslišno splazim iz sobe in že preštevam stopnice na poti v klet. Tudi sam se ob tem sprašujem o smiselnosti tega početja.
6.13 Točno kot vedno sem na bazenu. Pa kljub vsemu nisem prvi. Seveda je tu tudi Igor, ki se nekaj trudi, da bi nas spravil v dobro voljo. Ne uspeva mu ravno najbolje. V tem trenutku mi gre prav na živce. Pa kar še ne neha kao duhovičit. No ja, mislim si svoje, se malo raztegnem in že sem v vodi. Kot ponavadi nam Igor ne pove celotnega treninga. Plava z nami v prvi progi, v začetku vsake serije daje navodila in vsi mu kar nemo sledimo, kot bi nas imel z nevidnimi nitmi povezane med seboj. Saj ni tako grozno za začetek. Serije raznih vaj: roka čaka roko, visoki komolci, drsenje, vaje za noge, delfin,…. Po pol ure tako prijetnega plavanja pa sledi hladen tuš: glavna serija 20×100, polovico brez, polovico z lopatkami, pavza 20 sekund. Taka so jasna in stroga navodila. Kar ne morem verjeti, da bi sedaj res lahko in predvsem želel plavati to serijo. Pa nič ne rečem. Nemo si popravim očala, pripravim štoparico. Takoj po startu prvega intervala me notranji glas prepričuje naj se ustavim ter zlezem iz bazena. Sploh si v takem trenutku ne želim plavati, pa vendar sledim plavalcu pred mano in končam prvih sto metrov. Tja po tretji, četrti ponovitvi nekako steče. Ne ukvarjam se več z dilemo ali naj se ustavim. Po polovici mi postane vse skupaj še kar zanimivo. Po trinajsti, štirinajsti ponovitvi pa že čutim težke roke, vse bolj globoko diham in lovim sapo, pavze se mi zdijo vse krajše. Končamo osemnajsto ponovitev. Sedaj že vem, da je najteže za mano. Zadnja dva intervala sta ponovno lažja. Dvajsetega kar zmagoslavno končam, iz bazena splezam, kot bi se ravno povzpel vrh strme gore. Vzdušje se sprosti. Vsi odhajajoč iz bazena komentiramo opravljen trening, vsak ima za dodati kakšen svoj vtis, vsi smo videti zadovoljni kot otroci, med katere je oče ravnokar razdelil pest bonbonov.
7.42 Ponovno se priplazim v sobo, kar malo bojim se Mije. Seveda je še v postelji. Razmišljam, kako naj kar najbolj prijazno pristopim k njej. Sam bi seveda rad čimprej na zajtrk. Trening kolesa imamo danes ob 9.30 in potrebno bi bilo nemudoma napolniti enrgijske zaloge in si zagotoviti vsaj malo počitka po zajtrku. Miji se seveda nikamor ne mudi in ne sledi mojemu ritmu. Povabi me naj še malo poležim ob njej. Seveda ji ustrežem, sem pa le napol z njo, v podzavesti razmišljam predvsem o tem, kako naj jo čimprej zvabim na zajtrk. Najraje bi šel kar takoj in sam, vendar si tega ne upam storiti.
8.04 V jedilnici je že večina naših. Kakšen dolgčas! Vsak dan isto! Kaj naj si izberem? Ponudba ne daje kakšne posebne možnosti fantaziji: kosmiči z mlekom, med, marmelada, jogurt, malo sira, predvsem pa veliko kruha, jabolko, sok, kava. Isto kot včeraj in isto kot bo jutri. Družba je bolj mrka. Vsak za svojo mizo, komunikacije skoraj ni. Simon in Igor dajeta navodila za dopoldanski del vadbe. Z Mijo se tudi pogovarjava o tem, kaj bo kdo počel do kosila. Mija se je odločila, da bo šla s še nekaterimi puncami na bazen. Tega se razveselim. Da ne bom imel spet slabega občutka, da se dolgočasi in se počuti osamljeno. Sam se v mislih že pripravljam na kolesarski trening. Napolniti bom moral bidone. Razmišljam o tem, kako naj se oblečem, malo o tem pokramljam z ostalimi.
8.39 V sobi se ponovno za trenutek zlekneva. Tokrat sem še bolj nestrpen, samo še 45 minut do treninga, jaz pa še v trenirki. Miji razložim, da si bova zase lahko vzela nekaj več časa po kosilu. Tudi, ko si oblačim kolesarske dres ne gre brez kančka dvoma: ali ne bi morda današnjega kolesarskega treninga prešprical, saj je tako ali tako krajši lahkotnejši, Igor pravi regeneracijski trening in priprava na popoldanski tekaški, ki bo udarni trening tega dne. Mislim eno, ravnam drugače, tako sem mimogrede pripravljen.
9.17 Ponovno pot v klet. Tokrat v kolesarnico. Nisem prvi. Tu nekdo že pridno pritiska na pumpo, drugi preverja števec, tretji na glas razmišlja ali se je prav oblekel,…. Pred hotelom vrvež. To so najlepši trenutki. Pri Ines in Tinetu se zbirajo otroci, Simona obkrožajo v glavnem kolesarke, na travniku se zbira manjša skupinica tekačic in tekačev, pa tistih, ki bodo dopoldne plavali… Samo Igor, kar malo preveč zagreto in morda že živčno, daje navodila za izvedbo treninga, šteje če smo vsi že na svojih mestih, da ne bi koga morda pozabili. Nihče ga ne jemlje prav resno, čeravno se na nek način zavedamo, da ima tudi njegovo početje svoj smisel in je nekako celo koristno, če ne že nujno. Končno se še kolesarji razdelimo v manjše skupinice: trojke ali četvorke. Nisem razporejen ravno v skupinico, ki bi se je najbolj želel, vendar ne ugovarjam. Ne vem katerič že poslušamo navodila o trasi treninga, tempu in intenzivnosti, posamezniki dobijo navodila o srčnem utripu, posebej po ravnem na spustih in v klance. Tako odpeljemo, se vzpenjamo skozi Medulin. Takoj v prvem vzponu me pekoče, trde mišice spomnijo na napore prejšnjega dne. Srčni utrip ne kaže intenzivnosti in napora, ki ga premagujem. Nemo sledim skupini. Vem, da bo potrebno prve pol ure potrpeti, nato pa bo najverjetneje steklo. Vendar me kar gloda črv dvoma. Kaj pa če ne bom zmogel in bom odpadel iz skupine? Pomislim na to, da je morda tudi drugim v skupini enako naporno ali še teže. Tempo je že kmalu po Šišanu previsok, vendar nihče ne želi na glas ugovarjati, da ne bi morda izpadel slabič. Tako skozi šalo in po ovinkih si nato le dopovemo, da bi bilo pametno tempo malo zmanjšati, da nam je Igor vendarle govoril o regeneracijskem tempu. Tako mine prva polovica treninga. Po eni uri se nekako sprostimo, ujamemo ritem in postaja mi prav prijetno. K vzdušju pripomore tudi prijetno prvomajsko sonce, čudovita istrska pokrajina, občutki svobode v gibanju. Na povratku proti izhodišču se kot ponavadi dogaja, da posamezniki kažejo mišice. V vsak klanec se navija, nihče si ne drzne protestirati. Vsi sledimo. Ne samo to, dobim preblisk, da moram biti tudi jaz viden in še dodajam olja na ogenj merjenja moči. Pa to ne traja predolgo, nekako se le uspemo zbrati in brzdati strasti.
11.32 Zopet eden vrhuncev: naša skupina se kot zadnja pripelje do morja pod hotelom, kjer se po treningih zbira pisana druščina. Otroci mečejo kamenčke in silijo k vodi, nekateri se na ploščadi lenobno nastavljajo soncu, nekaj jih noge namaka v morje, ostali opravljajo obvezno raztezanje. Vsi kramljamo o treningu. Zelo različno gledamo na opravljeno. Res različna mnenja je slišati: nekaterim je bil trening super, ravno pravšnji, med nami so taki, ki trdijo, da smo absolutno preveč navijali, v manjšini so tisti, ki menijo, da tako lahkoten trening nima pravega smisla. Med nami zopet kroži Igor, zbira podatke, vtise, se pomenkuje zdaj z enim, zdaj z drugim. Meni je to popoplnoma odveč, pa vseeno zrecitiram zahtevane podatke. Lepo pa je, da smo vsi zbrani, da so tu z nami naši otroci, da je tudi Mija tokrat zadovoljna.
12.23 Sveže stuširan grem objet z ženko na kosilo. Nič novega, je najkrajši komentar. Špageti, riž, pire ali pečen krompir, riba, govedina ali meso na žaru. Vse od naštetega seveda s prekomernimi količinami olja. No, vseeno se najde dovolj ogljikovih hidratov v rižu in špagetih, proteinov v ribi. Zraven sodita še obvezna špinača in korenje kot priloga, pa zelena, zeljnata in seveda solata vložene rdeče pese, ter košček peciva in kar mi je še najbolj všeč, kompot različnega vloženega sadja. Ko jem mislim predvsem na to, da po grlu spravim dovolj kalorij. Glavni trening tega dne namreč šele sledi. To visi v zraku, to nekako čutimo vsi.
13.22 Sedaj je pa resnično čas za popoldansko seanso. Z Mijo leživa na postelji in se pomenkujeva. Vtis dobivam, da ji je vse prijetneje. Prve dni sem imel priokus, da se ne počuti ravno domače, čeravno pozna praktično vse udeležence priprav in se z nekaterimi redno srečuje tudi na teku. V tako prijetnem vzdušju nadaljujeva, in sicer Mija z branjem knjige, jaz pa vzamem v roke treninški dnevnik in preštevam opravljene treninge preteklega meseca. Ponosen sem na svoj dnevnik, ponosen sem nase, srečen triatlonec sem v tem trenutku. Vmes mi misel uide na še preostali trening tega dne, ki mi kot mora jemlje notranji mir. Pa vendar ne toliko, da ne bi zdrknil v prijeten dremež.
16.18 Vrvež pred hotelom narašča. Vsi naj bi se zbrali. Tek je skupna aktivnost skoraj vseh. Natančno ob pol petih, vsi vemo, da zamudnikov ne čakamo, v lahkotnem drncu krenemo proti kampu na polotoku, kjer opravimo večino tekaških treningov. Že začetek, čeravno je res lagoden, napoveduje, da si telo prav nič ne želi tega teka, da bi veliko raje mirovalo kje na prijetnem soncu. Zberemo se v borovem gozdičku, vse poteka po ustaljenem redu: raztezne vaje, atletska abeceda. Lepo je, da smo vsi skupaj: od najmlajših otrok, ki nekako posnemajo pri vajah starejše, rekreativcev, ki jim športni rezultat ne pomeni kaj prida, do najbolj zagrizenih triatloncev. Vzdušje je na videz sproščeno, čutiti pa je resnost na obrazih tistih, ki jih čaka najzahtevnejši intervalni trening. Zopet Igorjevo tekanje in dajanje navodil. Tudi pri meni se ustavi, mi na kratko poda navodila o načinu, hitrosti teka, pričakovanem pulzu, pavzah, me razporedi v pričakovano skupino, ki naj bi tekla približno enako hitro. Samo nekaj zamomljam v odgovor, niti pogledam ga ne. Mislim pa si: saj je vendar nor, kako mora zahtevati take čase, saj se mu niti sanja ne, kako se počutim. No ja, vmes tudi pomislim, da se mu morda vendarle sanja o čem govori. Kljub vsemu kar nemo sledim svoji skupini na start prvega intervala. Odložimo pijačo, preverimo ure, še zadnjič raztegnemo mišice nog in že drvimo prvih sto metrov prvega od osmih kilometrskih intervalov.To pa je preveč, si mislim. Kako naj sedaj tečem osem kilometrov, ko pa sem po prvih sto metrih, kot da bi me ravno sneli z natezalnice ali kake druge mučilne naprave. Pa kljub temu vztrajam preklinjajoč Igorja in mojo odločitev, da se grem ta šport in pridem na priprave v Medulin. Na polovici ugotovimo, da smo prepočasni in tempo še pospešimo. Naj se enostavno ustavim, naj zavijem na obalo, naj si izmislim, da moram v grmovje na potrebo? Nič od tega ne storim. Kot daljinsko voden pritečem do oznake konca izmerjenega kilometra. Ura pokaže, da smo zaostanek parih sekund iz prve polovice celo nadoknadili. Kot fantom se od nekje pojavi tudi Igor. Bodi no že tiho in poberi se, si mislim. On pa se ne pusti motiti, no tokrat deluje izjemno pomirjujoče, razumevajoče in predvsem bodrilno ter pohvalno. Kot da bi vedel o čem govori. Pavze je seveda prekmalu konec in že tečemo v nasprotno smer proti izhodišču. Vrag naj vzame te intervale. Med nami je popolna tišina. Šele med tretjim intervalom je slišati kakšen kratek komentar tempa, dogovor o tem, kdo bo tekel na čelu skupinice. Nekako se atmosfera sprosti, čeravno mi fizično še vedno ni nič lažje. Prijetno je tudi to, ker med potjo cel čas srečujemo ostale skupinice, ki so ali hitrejše ali počasnejše. Kako lepo dene prijazen pogled, dotik roke med tekom ali bodrilna beseda! Po petem intervalu je nekdo pameten: samo še naslednji interval in imamo samo še po enega v vsako smer. Če je še tako izrabljeno, vendar deluje. Nekako človek res verjame, da mu je ostala samo še ena ponovitev, čeravno so v resnici še tri. Šele sredi sedme ponovitve zares verjamem, da bom tudi danes zmogel. In si že ne vem katerič obljubim, da naslednjič ne bom tak dvomljivec in negativist. Jasno, na koncu vsi žarimo. Opravljeno! Ponovno se zberemo na obali. Sledi raztezanje z bolj ali manj strokovnimi komentarji treninga. Igor me pohvali. Ne pokažem, vendar mi godi. Na kratko samo raportiram čase, povprečne in maksimalne pulze. Še odobravajoče me očetovsko stisne in se posveti naslednjemu. Poiščem Mijo. Brez besed se objameva. Oba sva zadovoljna.
18.45 Večerja. Nič novega. Razmišljam predvsem o kalorijah, ki mi polzijo v želodec, in prav predstavljam si, kako polnijo izpraznjene lačne mišice. Jutri je nov dan. Obnovo zalog in regeneracijo še pospešim v sobi s skrbno odmerjenimi napitki. Dogovorimo se, da danes ne bo običajnega večernega srečanja s predavanjem v hotelu. Danes je namreč prvi maj in prav je, da gremo v lajf.
20.08 To za večino pomeni sprehod do bližnjih lokalčkov ob morju. Z Mijo si ne želiva družbe, tesno objeta jo mahneva ob obali. Brez odvečnih besed se prepuščava večerni sapici, vonju in šumu rahlega valovanja morja. Mir znotraj in zunaj. Drugače je v luna parku, kamor naju pritegne vreščanje otrok, ki jim še ni bilo dovolj in še zadnje atome enregije trošijo za vragolije na trampolinu. Brez besed se oddaljiva, sama sediva na robu pomola, noge bingljajo v praznino. Brez besed, tesno skupaj greva v hotel in še bolj tesno skupaj spolziva pod odejo.
23.26 Iz spanja me predrami trzanje v razbolelih mišicah. Previdno se izvijem iz objema in si v kopalnici z močnim curkom hladne vode masiram telo. Mimogrede se pogledam v ogledalo. Napori zadnjih dni so vidno zarisani na obrazu. Sam sebi se nasmehnem. Kako enkratno je triatlonsko življenje. Kako lepo je Življenje!