Ponedeljek, 7. januar
Plavanje: 1900 VAJE, VAJE, VAJE
Ponedeljkova jutra na nek način – kadar me v službi ne čaka kaj res ekstremno zafrknjenega – komaj čakam: to sicer počnem vsako jutro, ampak čez vikend se na polarju in v spominu nabere več robe, ki jo potem skrbno vnesem v svoj treninški dnevnik, excelov dokument, ki sem ga ravno zdaj osvežil (stari je nosil še ime ‘Mig06’) in ga imam sicer vedno pri sebi na ključku, ‘domicil’ pa ima vendarle na mojem službenem računalu. Izjemno ponosen sem nanj, ker sem sicer tehnično silno nesposoben človek, tule pa sem le uspel par zadev združiti v vsote. Takole so na primer (v kilometrih) videti končni zneski za minulo leto:
| Tek | Kolo | Voda | |
|---|---|---|---|
| J | 67 | 0 | 15,1 |
| F | 190 | 94 | 8,7 |
| M | 168 | 219 | 10,6 |
| A | 213 | 581 | 17,8 |
| M | 178 | 281 | 12,3 |
| J | 127 | 485 | 18,1 |
| J | 180 | 197 | 23,9 |
| A | 216 | 266 | 13,4 |
| S | 259 | 67 | 1,5 |
| O | 217 | 0 | 2,8 |
| N | 28 | 142 | 24,1 |
| D | 183 | 289 | 19,8 |
| SKUPAJ | 2026 | 2621 | 168,1 |
Ob pripombi, da gre za merjenje čez prst in da zelo rad velikodušno zaokrožujem navzgor, posebej opozarjam na barvanje okvirčkov, ki mi je še posebej v veselje.
Sem pa sinoči, ko me je pri umivanju zob zagrabila nepojasnljiva bolečina v rokah, dojel bistvo baznega triatlonskega treninga, ki ga podajam v naslednji formuli: subjekt je razbolen na način, da niti ne ve več, od česa ga kaj boli. Šele v postelji sem namreč pogruntal, da me roke bolijo od tistih dvestometrskih intervalov z lopatkami v petek na bazenu. Veljavnost formule bom preveril danes: če drži, mi mora odpasti rit od sobotnega kolesarjenja.
Popoldne, ko smo pri bazenu čakali na svoje nadebudneže (midva sva bila kar oba, saj je tamala tamala po lastni želji ostala doma pri risankah), sem k Dragovi pripombi ‘kako bi bilo, če bi bilo’ predstavil svojo ženijalno idejo, da bi prihodnje leto, ko načrtujem prvega ironmana, takole za par mesecev, najraje pa kar pol leta vzel neplačan dopust in bi se tako lahko idealno pripravil. Iz izkušenj vem, da Drago ni najboljši objekt za recimo sokratsko majevtiko (ko z argumenti sogovornika prepričaš v svoj prav, najraje na način, da on izpade en pepl, ti pa kot sama krona stvarstva) in tudi tokrat me ni brez rezerve pohvalil, pač pa je mirno pribil, da bi bilo tako zabijanje časa na mestu samo v primeru, če bi hotel človek recimo priti v državno reprezentanco, zmagati na dirki ali kaj podobno obskurnega. Sploh, pravi Drago, se sam večkrat sprašuje o smiselnosti takšnega življenja – ampak ne v kakem preprostem, pač pa v dosledno filozofskem smislu.
Na tem mestu spoštovanega prijatelja zapuščam in se lotevam diskurza o filozofiji, ki pa nas bo (metoda je še zmeraj majevtična) spet varno pripeljala na izhodišče, torej ob bazen. Sam sem se s filozofijo srečal že zelo zgodaj, ko sem cirka desetleten močno zamudil s popoldanskega karate treninga, po katerem smo s soborci (bil sem najmlajši) še nekaj časa razpravljali o zame takrat zelo globokih temah. Od strahu pobesnelemu očetu sem doma povedal, kako smo ‘še malo filozofirali’ in stari mi je dodobra demonstriral, kaj on misli o filozofiji. Resda ne fizično, sluh imam pa še danes malo variabilen. No, po tem srečanju sem filozofijo jasno vpisal po usmerjeni srednji šoli in jo ob književnosti tudi diplomiral, čeprav Lacana še dandanes še štekam in moram vsak Žižkov stavek prebrati najmanj dvakrat. Je potemtakem jasno, da kot goneča se mačka takoj popadem vsako omembo filozofije? Dragotova (VEM, da bi bolj prav sklanjal drugače, ampak bi trpela vsebina) teza je taka, da čudoviti triatlonski teorem ‘swim, bike, run, eat, sleep’ (sam dodaja in dvakrat podčrta še ‘shit’) seveda postavi vprašanje, kakšna je subjektova ‘dodana vrednost’, kakšen je smisel njegovega delovanja v skupnosti, njegova VREDNOST. E, tu lahko priskočim na pomoč z lastno izkušnjo: vsaj zase lahko mirno zatrdim, da sem postal boljši človek. Četudi imam denimo manj časa za družino, tega jemljem kot veliko dragocenost in se trudim res vsako minuto zapolniti kar najbolj dejavno, kar najbolj za vse. Čeprav naju vsake toliko damici pretreseta z vprašanjem, katera varuška pride danes ali čim podobnim, pa sva po mojem kar dobra starša. Nadalje: v službi sem korekten, ne pa več vedno pripravljen za vsako žrtev (to piše nekdo, ki je pred leti redno hodil na nedeljske večerne kolegije, majke mi), za prevajanje pa raje ne povem, da pri tem včasih tako uživam, da bi skoraj raje jaz plačal kot vzel denar. Evo. Tkle mamo. In še nadalje: ob vseh vzponih in padcih še zmeraj mislim, da na forumu za depresijo in tesnobo vplivam pozitivno, čeprav me tu ob pomanjkanju strokovnosti še najbolj daje stalno spraševanje o ‘delanju prav’. Ampak guramo. Glede na dejstvo, da si zaradi mojega čvekanja še nihče ni zadrgnil štrika za vrat, še zmeraj mirno spim.
Zvečer nas je Tjaša pričakala z nasmehom in celo novo kolekcijo odličnih vaj. Gneča je bila neznanska, mislim, da nas je bilo v progi deset (seveda gre za moje subjektivno mnenje, upravljalec naj iz tega ne dela nikakih računov…), kar pa je bilo zame povsem ustrezno, da sem vsaj malo predahnil po posamezni mučiteljščini. Rekord večera: 6 x 25 Superman, vračanje v kravlu drsenje (pa ravno to, ko je človek že tako brez kisika!)… in ravno na sredi so nam prvaki dali na voljo še eno progo in sem spet plužil povsem zadaj… Končali smo s tisto nerazumljivo ekstravaganco, ko leže na hrbtu ploveš za svojimi nožicami samo s pomočjo rahlega kroženja z rokami ko ena od gliserja ponesrečena človeška ribica. V eno nogo me je grabil krč v meča, v drugo v podplat!
Pripis: jutranji teorem ovržen: boli me vse drugo, samo rit ne.
Torek, 8. januar
TEK: hribski fartlek z drsalno/toboganskim vložkom: 1.35, 17 km, 155/180
Ker sem na strani velikega triatlonca Marka Allena (preden je svojo stran zaprl in se je treba za vsak stavek logirati) prebral par močnih resnic o vzdrževanju kolesa in kako je šele BP kolo izkaz pravega triatlonca, sem že včeraj, ko mi je mojo službeno kobilico predrl oster kamenček, pri lokalnemu dilerju nabavil novo zračnico (tip cene navija po trenutnem navdihu) in se pod noč, ko so žena jogirali, jaz pa sem ravno spekel par palačink za mladež, ki je že n-tič gledala Lepotico in zver, lotil hitre menjave zračnice. Za prvič nisem vklapljal štoparice, še tako prefinjeni roparji in virtuozi začnejo z nekaj testnimi probami, pripravil sem vso opremo in se lotil. Pa se presneti vijak ne na eni ne na drugi strani nista vdala, naj sem še tako skakal po francozu, zato sem se odločil, da je nekaj dni pešačenja v službo prava stvar za mojo dušo. Vmes bo WD 40 že razžrl hudiča, drugače bom pa resno jezen.
Današnji fartlek (http://en.wikipedia.org/wiki/Fartlek ) je zaznamovalo najprej Anino preklinjanje, ker ji je vrh Evropske unije onemogočil pravočasen prihod na vadbo, potem pa skupinsko dričanje. Ker Tovariš torke nameni planinarjenju po mosteškem hribovju, smo tokrat pametno odtekli najprej vzpon od Čada na Rožnik, potem pa nas je relativno nedrsna podlaga prinesla do spusta zadaj za Cekinov grad (hvalabogu nismo izbrali Francoske, sicer bi tole sesljaje in fafljaje narekoval najdražji), kjer pa je vrag odnesel šalo in smo se dobršen del poti navzdol po temi in megli junaško predrsali. O številu padcev naj poroča vsak sam. Da bi Tovariš potem rešil junaškega duha in trening, nas je še trikrat gnal od Čada na Rožnik, za nehvaležnega zajca smo imeli pa Tomaža, ki je moral leteti naprej, mi pa za njim, ob srečanju pa smo lahko tudi ostali obrnili navzdol. Ne vem, kaj je nesrečnik zakuhal Tovarišu, ampak kazen je bila vsekakor malo huda, saj smo Tomaža vsakič nadrli, da bi se pa lahko malo zmigal.
Zvečer me je čakala domača grahova juha, ženske pa tako lačne (niso računale, da ta teden močno podaljšujemo teke…), da so me pitale že pod tušem. Potem mi je Zala sama spekla in namazala toast – kristus, mi namerava povedati, da se seli k nama njen zaročenec? Večer sem nadaljeval tako, da sem letel k sosedi založnici po eno knjigo, da v prevodu uskladim opombe, ki se nanašajo na mesta v novem prevodu, odposlal ženico na bazen, prebral nekaj pravljice in spisal tole, preden se lotim pravega dela.
Sreda, 9. januarja
Sobno kolo: 1.20h, intervali 8/8: cca 42 km, 129/146
Plavanje: 1900 m (dobre vage) vaj in vaj
Srede so službeno zahtevne, saj je večino ponavadi presedim na sestankih – in to je zadnje čase po dolgih letih edini dan, ko se tudi okravatam. Vse intenzivneje preko takoimenovanih ‘evropskih skladov’ črpamo denar iz evropskega proračuna, kar po mojem predmestnem mnenju pomeni, da bolj ali manj uspešno poberemo nazaj (z nekaj plusa ali minusa) tistega, kar prispevamo v skupno malho. Skratka neskončno poučne predpoldneve preživljam. Potem smo imeli še en sestanek, ki se tiče vseh nas (ker vas bom s tem gotovo še gnjavil): s prihodnjim tednom se namreč celo ministrstvo, ki je zaenkrat razprčkano na dve osnovni in nekaj dislociranih enot, prvič po dolgih letih seli v eno samo hišo. Zame to pomeni dobesedno 15 metrov zračne linije, na ravni ministrstva pa so zadeve tako silno zapletene, da neprestano sestankujemo. In pomeni še nekaj: spet bova na isti lokaciji s Tovarišem, kar je super… in ne super. Preden so ga skupaj z oddelkom teleportirali na drugo lokacijo, me je bil namreč z okom sokolovim navadil, da na uporabo dvigala niti pomislil nisem, skakljal sem po stopnicah ko gams… potem pa sem se, mea culpa, nekoliko polenil. Ah, še en teden.
Po vsem tem sedenju mi je prav godilo, da sem na poti domov sedel še na imitacijo bicikla v fitnes, potem pa je bil program tako nabit, da smo se dobili kar v kleti pri avtu (in je zajec še zdaj, zvečer, ves namrgoden): poleteli smo najprej po Zalo na bazen, potem v bolnišnico na hiter obisk prijateljice pa v par štacun, kjer smo kot ekipa specialcev uleteli, pobrali izbrano in izginili kot kafre (nekaj špeže, nova plavalna očala in zimske čevlje za Zalo) in že doma cmarili fižolovo juho in obenem v pečici tajali jabolčni štrudel. Na večerjo je namreč prišla Anja, naša tekaška frendica iz drugega filma, ki se je vsi štirje res razveselimo. Potem sem odplaval, se pregrizel do desete, doma na hitro spil recovery in se vrgel v posteljo delat zadnjo redakturo teksta, ki bi ga moral že oddati.
Četrtek, 10. januar
TEK: tempo tek 1.15, 14 km, 166/180 (lovil zeleno na semaforju)
Predpoldne v službi ob svoji najljubši, seveda škotski kletvici ‘Jesus fucken wept’ ob dokončevanju dokumentacije za ‘svoj’ evropski razpis tuhtam, zakaj je črpanje evropskih denarjev tako zapleteno: seveda, kdor se nameni prebiti skozi vso gosto hosto razpisne dokumentacije in zahtev, tisti bo presneto dobro pripravljen. Na nek način – se vidi, da sem že dolga leta uradnik! – se mi zdi to celo pametno, saj zapletenost postopka dejansko zahteva neko partnerstvo.
Siten pa nisem samo zaradi te dokumentacije (in kakšni boji so potekali s šefi in predvsem pravniki, da je vsa klobasa v vsaj približni slovenščini in ne v pravniščini, ki vse bolj prevladuje!), pač pa sem zelo preprosto ZMATRAN. Že decembrski ciklus me je tam v tretjem tednu kar lepo povozil, januarski me načenja že v drugem… ja, ‘kaj mi je tega treba bilo’… Se mi zdi, da vas bom s to tvarino v prihodnjih dneh še matral. Ampak se bom potrudil, da na poleten način, prav?
Popoldansko – večerni čas je bil odmerjen po minutah: najprej sva letela na govorilno uro v šolo, kjer sva v grobem izvedela, da taiste lastnosti naše hčere, ki so jih prejšnje učiteljice navajale kot moteče, letošnja razredničarka jemlje kot nekaj normalnega, zato je smrklja tudi dobesedno zacvetela. Skratka ponosen sem bil, da je bilo že patetično. Ker sem se že za v šolo oblekel v pajkice in tekaške regalije, sem (namesto na trening k Tovarišu) kar odtekel v mesto na mesečno srečanje ‘kluba BP’, ki je morda najlepša skupina za samopomoč, kar jih poznam. Gre za ljudi z bipolarno motnjo razpoloženja (še najbolje bo, da si tisti z več interesa pogledate tole: http://www.ivz.si/publikacije/bipolarna_motnja/bipolarna_motnja_01.html ), s katero sem se sam srečal na prehodu iz srednje šole, ko o skupinah pomagale, ki bi si takole z nasveti, zgledi in izkušnjami, ni bilo ne duha ne sluha.
Končali smo krepko po 7. uri zvečer, zato sem moral tekanje malo skrajšati, da sem še omogočil Vandi, da je šla lahko na bazen. Je pa tek po večerni Ljubljani tudi zabava, le na avtomobile in izpuhe bistveno prepogosto naletiš, zato imam rajši okolico Rožnika in PST. Skratka končal sem po skupno uri in 15 in si zapisal 20 minut primanjkljaja – upam, da ne bo plačilo prišlo na kakšni pomembni tekmi.
Doma sem bil bralni in Laura, tamala, si je spet zaželela Piko Nogavičko, ki jo bereva na zelo neredne obroke, ker pa je šlo ravno za tisto znamenito poglavje s čajanko pri Tomažu in Anici, se nama je pridružila še Zala, ki sicer zadnje čase bere že sama. Potem sem pojedel ostanek fižolove juhe in si za k redakturi namešal v toplo mleko še merico ‘recovery drinka’, čeprav se bojim, da je bilo ob tisti uri ‘okno priložnosti’ za hitro regeneracijo že zdavnaj zapahnjeno. Počakal sem Vando, ki je ponosno odplavala prvih 400 metrov v kosu, se še malo pokregal na enem od forumov in končal dan z branjem.
Petek, 11. januar
Sobno kolo: 1.10h, intervali 10/10:cca 40 km, 131/147
Plavanje: 2000 m: zame na koncu intervali 100 + 3 x 200 kravl
Zjutraj sem se v službi lotil najbolj zeznjenega dela svojega evropskega razpisa: proračunske cifre imam sicer že lepo razdeljene na posamezna leta, zdaj je treba izračunati še razmerje med evropskimi in domačimi sredstvi (85 – 15 %) pri vsaki od postavk. Ponavljam: sem šolan komparativist in filozof in se pri odstotnem računu ZMERAJ zapletem v neznanske kolobocije. Že to, da mi zaupajo samemu kolobariti z realnim denarjem, je lepo spričevalo za državno upravo… Vse pridobljene zneske še enkrat na papirju seštejem in zadeva SE UJEMA! Da mi v tem mine predpoldan, kakšna kolegica s kančkom zdrave računske pameti pa bi z zadevo opravila v desetih minutah – na, to pa JE filozofsko vprašanje!
Na spin kolesu sem malo pohitel, naredil sem eno uro 10-minutnih in še dva 5minutna intervala za dobro mero (zdaj že nekako znam priviti tisto mrcino tako, da pri utripu 141 ujamem 100 obratov na minuto): enkrat moram vprašat, kateri radio imajo vklopljen, saj so denimo odrolali skoraj cel diapazon U2 tam s konca osemdesetih: to glasbo imam zelo rad, za vrtenje pedalov je pa povsem neuporabna.
In zakaj sem htel? Ker smo morali oddati tavelko sošolki, kamor je šla prespat, pobrat tamalo z njenega plavanja (v tisti banji pri savni na Fakulteti za šport), potem odgnati mater na tek, po 20 minutah risank vreči tamalo v avto in se zapoditi proti tastu, ki je bil tudi cilj Vandinega teka (seveda sva revo zamudila in ji prinesla suho opravo prepozno, ampak kriva je smrklja, ki je hotela videti samo še par kadrov), se na poti domov ustaviti v trgovini po hrano, na hitro scmariti par jajc in oddrveti na bazen. Tam nas je bilo tudi danes hudo veliko, tempo pa je narekoval kar Tovariš osebno…
Ne vem, kako je z odličnjaki, ampak osebno imam pri plavanju en čuden vzorec. Med ogrevanjem 25-metrsko razdaljo premagam v (štejem vdihe na vsak 3. zavesljaj) v 8 do 9 rundah, potem na sredini treninga dosežem nekak optimum 8, pri nekaterih vajah – denimo drsenju – celo manj, proti koncu pa začne število zamahov nezadržno vzhajati in pridem celo do 10, 11 sekvenc po tri…
Sem pa zdaj, ko se dajem maltretirat trikrat na teden, ob prihodu domov že bistveno manj devastiran kot denimo pred letom, ko sem znal obležati v fotelju kot flamingo po srečanju z airbusom (in tudi podobne barve). Zdaj že nekako živim in zato sinoči nisem direktno spustil v žilo ‘recovery’ napitka, pač pa sem si privoščil razvajanje, ki ga imam najraje: smoki s pepsijem. Za pravi užitek mora biti oboje originalno.
Aja, Tovariš mi je povedal, da moji kolesarski intervali tudi po ‘bruto’ času niso najbolj po PSu (po Pravilih Službe), saj bi moral tudi tu povečevati ne le neto interval, pač pa tudi skupni čas po tednih: 60, 75 in 90 minut… torej sem ta teden podbacil za POL URE! Hja, če mi je to RES povedal, je govoril tako hitro, da si nisem uspel zapomniti.
Sobota, 12. januar
PROST DAN
Zbudil sem se, kot se za prost dan spodobi, s hrapavim grlom. A ni bilo hujšega in s puncama (Zale ni doma) smo se v nenavadno svetlem dnevu odpravili na Brezje, pa ne s posebej religioznimi motivi (no ja), temveč v tamkajšnjo tekaško štacuno po moje nove tekaške smuči. Po par mesecih otipavanja terena mi je prejšnji teden vse dotedanje načrte odpihnila sotekačica in soplavalka Mojca, ki mi je ekspertno povedala, kaj rabim, potem pa sem le še izbral med dvema firmama in seštel novce. Ker se mi je Madshus (izgovarja se menda MadŠus in ne MadČus), zdela zanimiva sprememba od Fischerja, sem obiskal g. Reberšaka in človek mi je v desetih minutah dobesedno nataknil rotafello, namazal smuči in še tastare mi je pogledal.
Kljub silni gneči na cesti (Hrvatje se že vračajo s smučanja) smo jo potegnili še na pico v Radovljico, potem pa je po poti naša najmlajša seveda zaspala… in uganite, ali je nisem spet speče prinesel iz avta… Ampak mrha zdaj že pozna moje grožnje in je tiho prikolovratila k nama, ki sva se zvalila v taveliko postelj.
Potem se je sklenil v dnevnik zapisati še Bučko, naš domači zajec, ki mu je očitno postalo dolgčas v kletki (rajši leži na fotelju in grizlja kak časopis, ki ga neprevidno pustimo v zobokrogu) in je začel na vso moč nabijati z zadnjimi nožicami v tla. Za recimo 1kilskega zajca je to slišati prav neverjetno hrupno… ampak danes mu nisem tradicionalno opisal tople prihodnosti v pečici, ker je bil zadnji čas, da se lotim dela: za en prevod sem bil obljubil oddajo so novega leta, zadevo praktično končal že konec novembra, potem pa sem toliko motovilil s končno redakturo (ponovno branje s popravljanjem zatipkanin, nelogičnih in napačnih izrazov) in uskladitvijo opomb – v bistvu gre za to, da avtor priporoči neko genialnost iz svoje prejšnje knjige, ki pa sem jo tudi jaz prevajal, zato moram potem najprej najti mesto v originalu in potem v prevodu… Pis of kejk, če se človeku ljubi. Se mi je pa ob ponovnem branju zgodilo, da mi je bila knjiga bolj všeč kot ob prevajanju: nekaj nasvetov ‘za bolji život’ se mi zdi celo pametnih. Gre za nadaljevanje znamenite ‘samopomočne’ knjige na področju transakcijske analize »I’m OK – You’re OK«, torej za »Staying OK« – in upam, da nadaljevanje ne bo kot prva objavljeno tri leta po tistem, ko sem oddal prevod.
No, za ta posel sem porabil ves drugi del prostega dne, vmes sva z Vando ponovila žgance & zele, oboje je spet uspelo, sam pa sem si dal zaradi jutrišnjega dvournega teka namesto zelja pripraviti dobro staro projo. Ob neskončno čudovitem okusu so me zaskočili nostalgični spomini na poletja na Češki koči in na Ledinah (na Ledinah smo jedli žgance s projo, sicer pa sem raje hodil h atu Karničarju), kjer smo tam proti koncu osnovne šole trenirali smučanje na ledeniku. Oh, mladosti moja. Povem naj samo to, da nas je dvanajstletne trener Najk (zdaj je tak napol klošar, videvam ga po mestu) prvikrat uspešno nasmolil, da je Češka koča dejansko na Češkem, ata Karničar pa je s svojo pravo jezerjanščino še par dni nevede pomagal vzdrževati to šalo. Jezus, tisto so bila poletja! In ena sama prijetna večerja jih takole potegne na plan!
Nedelja, 13. januar
Tek: tempo tek po PST: 2.05, 24 km, 167/178
TRARA: včeraj so Staša in Primož z njima pa Luka in Mark dobili Mihca: vso srečo!
Danes je bil vrhunec januarskega ciklusa in ‘prvaki’ so obtekli celo Ljubljano. Sam se za ta užitek, ki sem ga edinkrat in to dokaj neuspešno – zaradi bolečine sem zadnji del večinoma prehodil – opravil lani februarja, tokrat nisem odločil, ker enostavno še nimam maratonskega programa in se je bilo brezzveze forsirat.
Te nedelje so nekako posebne in tudi ta je bila že po udeležbi, saj sta se celemu krogu (ob Igorju, Dragu, Marjanu, Petru, Alešu in Mateju) pridružila še Miro in Ero, drugi ekipi, tisti za dvourni tek, pa se je pridružila tudi Nataša. Sam sem se pridružil prvakom in se kot vedno urezal, saj smo za Dragom drobili tempo tam med 4.50 in 4.55, ki seveda ni bil za mojo klaso. Za vojašnico FR Stane se je za lahkotnejši tempo odločil še Matej in po postanku pri fužinskem gradu, kjer je kot en ‘vinski bratec’ že zjutraj v živo mejo inplantiral plastenko soka, sva sedmerico prvakov dokončno izgubila. Potem sva jo skupaj mahnila na Golovec, pred spustom proti Peruzzijevi pa sem prijatelja zapustil njegovi usodi in se sam obrnil po trasi trojk proti domu. Golovec je tako domač teren, saj sem vso mladost živel na Rakovniku, zdaj pa v približno enaki višini na drugi strani, ampak danes me je v trenutku, ko sem ostal sam, volja kar pošteno minila in sem tja do observatorija tekel bolj ali manj ‘zenovsko’, kot razumem definicijo ‘laganice’ na Tekaškem forumu. Nekje tam mi je odpovedal tudi presneti footpod, ki pa mu ne bom preveč sikal, saj sem baterijo zamenjal pred ljubljanskim maratonom. Do dol sem se že toliko porihtal, da sem Roško in predvsem ono novo nagravžno novo naselje pri nekdanjih klavnicah (ki pa ob pogledu na slastno slaščičarno z velikimi steklenimi površinami omogoča tudi nekaj samoljubnega samoogledovanja med tekom) odtekel brez težav in ves premočen od dežja, obenem pa zadovoljen parkiral pri 2.05. Takoj sem se spravil na žlampanje, saj Tovariš opozarja, da so sitni glavoboli po dolgih dolžinskih tekih posledica dehidracije. Preskok: tu naj navedem še to, kako me je po eni takih nad-dvournih prilik presenetil lani, ko me je diskretno vprašal, ali smo se doma popoldne morda kaj sporekli. Ker do drugega konca mesta naši še tako žolčni prepiri navadno ne sežejo, sem seveda takoj pomislil ‘presneta baba jezikava tožljiva’, sem pa kasneje dodobra premislil o tem fenomenu. ZATOREJ sem pred in med tuširanjem nagnil 4 pollitrske doze powerbara, recoveryja, cedevite in za vrhunec še pepsija.
Tudi Vanda je pritekla primerno zmatrana (tudi dve uri), a smo morali že spet noreti, saj smo se dali obema tastoma povabiti na kosilo v že leta ‘našo’ oštarijo pod Šmarno goro, ki je danes minilo presenetljivo mirno in brez vsesplošnega kukanja nad raznimi bolečinami, pri čemer navadno prednjači moj oče (in naj me koklja brcne, če bom tudi jaz na stara leta tak). Naša tanajmanjša je znova pošteno izkoristila pomanjkanje mesne prehrane čez vikend in je zmazala malone pol dunajca. No, sam sem nagnil še eno cedevito in kokakolo, sicer pa sem fizično zelo pri sebi.
Po popoldanskem spancu smo se najavili k Carmen in Mateju in njunim trem junakom na čaj in potičke in je bilo nadvse prijetno (hišni šef je zaradi nas celo odložil popoldansko plavanje, vso čast), potem je naša mala trakulja doma pospravila še vse ostanke žgancev in nekaj zelja od včeraj, zdaj pa je končno zaprla trudne oči in predvsem usta.
Tkle mamo. Oba z Vando imava še par opravkov na računalniku, ob plačevanju naših in atovih položnic je treba predvsem še prebrati tole pisanje še z ženske strani, ker, boh pomagaj, to kritiko najtežje pričakujem in se je tudi najbolj bojim.
Se beremo čez teden, prav?