Oklevala sem, priznam. Me je vsakokrat, ko sem prišla domov s treninga, ki sem ga (ali pa niti ne v celoti) oddelala povsem izčrpana, skrbelo. Celo toliko, da sem avgusta oddala prijavo za polovični maraton. »Po malih korakih postopno naprej« in »počasi se daleč pride« ter »še mnogo tekaških let je pred menoj« in »časa imam, kolikor ga hočem, nikamor se ne mudi« najbolj pa »polovička maratona v letošnjem letu po polovički IM v Puli bo več kot dovolj«.
Ah kje pa… polovička v Puli me je ravno dobro vzpodbudila, da sem že prvi dan po tekmi govorila z Igorjem ter neposredno po tem prosila za zamenjavo prijave iz 21 km na 42 km. Igor pa je spisal treninge.
In smo se dobili pred Dramo.
Ogrevanje, garderoba, dogovor z Igorjem in Heleno o teku in postavitev v štartno cono. Tu se še malo ogrejeva, pohecava z zajčkoma od katerih je eden g. Zajc drugi pa obratno od Toni (Inot – na tem mestu pozdravljam oba) in s petnajstminutnim odlogom pričnemo lahkotno teči. Pretečemo štartno bobnenje StrojMachine in vklopim uro, ki sem jo predhodno tako uštimala, da je tokrat delala
. Helena deluje zelo mirna in sproščena, moj pulz pa vztrajno narašča in se ne umirja. Zaslišim navijače in pomaham, pulz skoči še za pet udarcev, tečeva, pogosto pogledujem uro, drživa se zajčkov in tečeva zelo umirjeno, moj pulz pa divja… Pri Astri me zelo zaskrbi, ko vidim, da je šel čez 174 udarcev/minuto… ok, vznemirjena sem, si govorim, nervozna, saj se bo umirilo. A se ne umiri, puls še vedno narašča in začnem jamrati Heleni, da ne vem kaj se dogaja… In prav nasvet, ki mi ga je tedaj dala, mi dejansko pomaga: »Odklopi vse okoli sebe, vse odklopi, samo teci, nič ne glej, nič ne poslušaj, nič. Samo teci.« Upoštevala sem nasvet in v naslednjih nekaj minutah se je puls lepo umiril v coni 2 in sva tekli naprej. Gladko, brez težav, umirjeno, lepo. Ko sva nehote pospešili v »nevarne hitrosti« se je ena oglasila s »spustiva, prehitri sva«, in sva spustili tempo. Pijeva na vsaki okrepčevalnici, malicava na vsaki drugi, malo pred 15 km skočim še vstran, Helena počaka na okrepčevalnici in tečeva naprej. Dan je postajal čedalje lepši in lepši, dobro nama je kazalo, razpoloženje je bilo dobro.
Tam nekje do 30 km sva še dobro držali zajčka za 4:15, potem pa so se moja narastišča ahilove tetive že močno oglašala. Helena je izgledala še zelo sveže in pri močeh. Ostanem nekoliko odzadaj, ponovno skočim na WC in tečem naprej. Narastišča so bila vneta že kak mesec poprej, pa me kak odstop ali skrajševanje maratona ali sploh ne-nastop ni zanimalo, zato sem pekočo bolečino pač sprejela. Pomaga mi tudi prijateljica, ki me od 33 kilometra spremlja po pločniku s kolesom. Sem pa morala zanižati tempo za minuto na kilometer. A nič zato, tečem naprej… dan je lep. V zadnjih nekaj kilometrih tečemo mimo mojih »domačih logov« in od nekje se spet nabere enegija a noge , navijači spodobujajo, sosedje vriskajo, lepo je bilo…zlasti zadnjih nekaj kilometrov, tempo spet pojačam in uživam v teku skozi najlepše mesto na svetu. Po Poljanski, Vodnikovem trgu, do Prešerca in … glej ga Grega!! Prišel je v mesto po tem, ko naju je s Heleno pozdravil pri Mercatorju. Počiva si petko tako silovito, da me vse do sodišča peče dlan, razveselim se, z vso energijo vrtim noge, zavijem s Tavčarjeve na Slovensko, samo še par metrov do cilja, energije za tek v cilj je še dovolj, nato zaslišim svoje ime iz ust Andreja in Matjaža. Podelimo petke, si čestitamo in tečem naprej. Mimo policije, Banke Slovenije, … glej ga Grega! Pritekel je gor po Nazorjevi in me ponovno pozdravil pri Pošti, Juhuhuuuu. Nato ponovno zaslišim svoje ime, trener Luka in njegovi deklici. Navijajo. Hvala vsem.
Stečem v cilj, kjer dobim medaljo in FINISHER majčko. Tega slednjega se zelo razveselim, no medalje tudi, ma »Za menoj je 42 km teka na Ljubljanskem maratonu« je BISTVO. Na vogalu me pričakajo prijatelji, objamemo se in jokam.
Zadovoljna, vesela, z neko novo izkušnjo… optimistično gledam in se prijavljam na maratone v 2016.
In zdaj še odgovor na vprašanje iz naslova: po mojem mnenju, dobra pripravljenost, ustrezna hidriranost in hranjenost, finisher mind-set, kolegi-ca s katerimi lahko tečeš dobro in dolgo, ljubeči partnerji in prijatelji, toplo srce in mirno kri.
Mirjana