12. MAJ, PONEDELJEK
Aha, moram povzet še včeraj: Tekla 12 km skupaj z Natašo, lepo svetlolaso študentko, v takem tempu, da sva se sicer v glavnem ves čas pogovarjali, ampak »glih za glih«. Povprečni pulz 157, 2 šprinta (pulz 169) in iztek. Raztegnila se žal nisem ravno dobro, kar se mi je potem poznalo na kolesu, ko sem »čutila« prepono. Ni me ravno bolela, a vendar. Kolesarjenje sem zato skrajšala, obrnila domov in ves popoldan lenuharila v senci na terasi in prebrala prvih 320 strani Aleksandra Velikega, ki sploh ni tako slab, kot se mi je v soboto na hitro zdelo.
Če je še tako lepo biti v družbi, je včasih pravo razkošje biti sam! Edino, kar malce moti, je naslednje: V Kresničko sem s Tomažem Š. prispela šele kakšno uro za vami… in zamudila veliko odličnih pikantnih tem, kot je bilo razbrati iz namigov. A ne mislite, da bi lahko ob nedeljah večkrat ponovili takšne pijače po treningu, kar v upokojenskem bifeju ob Bajerju? Saj pijemo itak izotonične napitke, ker smo zadeti od športa, ampak smejimo se pa zato še bolj… da ne bo vse skupaj samo kri in znoj, a ne?
Razmišljam, če naj grem popoldan na kolo. Prepona me namreč očitno boli samo ob teku v hrib, kolo pa ne pusti nobenih škodljivih posledic, za plavanje pa sem itak prepričana, da je najkoristnejši šport na svetu. Rada ga imam celo, ko me na Kodeljevem med treningom hrbtnega ali kravlom val kristalno čiste bazenske vode iz sosednje proge zalije med globokim vdihom vse do želodca. Nočem razmišljat, kaj vse tam zaužijem, raje si predstavljam, kako lepo bo od naslednjega tedna naprej, ko bomo plavali spet pod milim nebom. Kakšen užitek je, ko telo drsi skozi vodo in ko čutiš, kako naravno je to gibanje! Kako iz ramen in hrbta drsi vsa utrujenost in stres dneva, ko stokrat, petstokrat v enakomernem ritmu do konca iztegneš roko pri kravlu. In dihaš, dihaš, dihaš. Vse misli počasi izginejo, čustev in občutkov več ni, samo še čisto bivanje med dvema elementoma, vodo in zrakom. In večno ponavljajoči se ritem, čisto sam s sabo si, pa če je bazen še tako natrpan. Edini pogoj je, da je skupina kolikor – toliko uravnotežena, da ti ni treba preveč pazit na počasnejše in se in se umikati hitrejšim. Na kolesu je drugače. Tudi tam sicer padeš v trans, ko dovoljkrat ponoviš isti gib, ampak tam je vedno še narava, ljudje, živali, promet, luknje na cesti in še 1000 stvari, ki odvračajo pozornost. Na teku me »moti«, če je okrog mene skupina. Ko tečemo na treningih, mi je družba super in sem prav vesela, da s kom med tekom klepetam. Ne nazadnje to zagotavlja tudi, da ne moreš iti prehitro, zato se ne izčrpaš preveč. Če pa hočem res izpraznit glavo, moram iti sama, po možnosti zgodaj zjutraj in v gozd, ali pa kadarkoli pri nas na vikendu ob Kolpi, ker ne srečam nikogar. Ko sem že rahlo utrujena, se mi vidno polje naenkrat zoži in zdi se, kor bi kamni in travne bilke na poti izgledali drugače, imeli neko globjo dimenzijo. Dihanje se upočasni, pulz se umiri in gremo, gremo… prepričana sem¸, da so vztrajnosti športi neke vrste meditacija. V vseh starodavnih tehnikah in metodah (joga, či, vse borilne veščine, tao itd), ki naj bi služile duhovnemu razvoju in dvigu zavesti, so združene vaje dihanja, krčenje in sproščanje posameznih mišičnih skupin in ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje do nezavesti. »Ponavljanje do nezavesti« nikakor ni brezvezna fraza. V različnih izpeljankah obstaja v vseh meni vsaj količkaj znanih jezikih., Pomeni, da so ljudje že od nekdaj vedeli, da dovolj dolgo, enakomerno ponavljanje česarkoli, v bistvu izključi zavest, razum. To, prazna glava, pa je stanje meditacije. Je stanje globokega miru, notranjega počitka in sprostitve. Tudi, če telo med tem »dela svoje«, počivamo v sebi in prihajamo bliže k samemu sebi. Ne mislimo, ne nastopamo, ne sodimo, ne sprašujemo. Bivamo in uživamo. Po takšnem treningu se počutimo kot prerojeni. Po letih treningov se na novo rodijo Igorji, Mateji, Nade. Vsi, zavedno ali nezavedno, čutimo, da ti ljudje oddajajo posebno energijo. Ker so na svoj način, hote ali nehote, postali mojstri v obvladovanju sebe, praznjenju glave, sprejemanju »porazov«, soočanju z izzivi. No, to je zame šport.
Aja, nisem šla. Gledala »Nuns on the run« (n-tič, ker tako fino pojejo), vmes v delih brez petja igrala web sudoku evil level, pila teran in jedla mozartkugle, 2 kom. Pol jih je zmanjkalo, to be honest.
13. MAJ, TOREK. ROJSTNI DAN BINCE
Binca je moja stara prijateljica. Pa ne zato, ker jih ima danes že krepko čez 70 (za dame se kaj več ne pove), ne zato, ker se poznava že vrsto let, ampak zato, ker mi je pomagala, ko sem res potrebovala pomoč in me učila stvari, ki jih znajo in razumejo le redki. Empatije. Odpuščanja. Sprejemanja. Predanosti. Ljubezni, v malo bolj razviti obliki od tiste prevladujoče love&hate variante. Ker sem bila vzgojena izrazito razumniško, sem med pogovori z njo na začetku izjemno težko sprejemala določeno izrazoslovje, ki ga je uporabljala, zlasti besedo »Bog« v vseh možnih variantah. Šele čez čas sem ugotovila, kako zelo omejena sem bila. Popolnoma vseeno je, kako stvari imenujemo. Saj veste: »…a rose, by any other name…« Tisto, kar je za besedami, zares šteje. Sploh ne vem, kaj naj ji dam, razen poljubčka, šopka rož in obiska. Odbiciklirala bom k njej v Vevče po teku.
No, odbiciklirala sem kar po službi, saj sicer gotovo ne bi šla. Dala sem ji Osho zen tarot, s tem se bo »zabavala« mesece. Res je, špricala sem tek in imela povsem resen namen, da bom to popravila zvečer, pa me je klicala soseda, ki kompletno prenavlja hišo in me prosila, če ji lahko za nekaj ur vzamem 2-letnega Matica. Šla sva na kolo in nekaj ur totalno uživala. Verjeli ali ne, danes sem (res, v glavnem po mestu, a vendar) prekolesarila cca 50 km, kar bi za kakšnega amaterja (jaz bom od danes naprej po Tonetovih napotkih hardič) bil že trening. Da ne štejem treninga za moč (Matic na kolo, dol, vrtet za roke, za noge, dat na vejo drevesa, pa dol, metat v zrak itd). Uboge matere – heroji, kako zmorete? Saj se šalim, po eni strani si hin, po drugi strani pa ni lepšega, kot stisnit tako malo kompaktno telesce k sebi in ga gledat, poslušat, vohat. Na Tromostovju so igrali Mariachi (http://www.youtube.com/watch?v=Tu4Hnbor9rI), v mestu je bilo toplo, lepo, veselo. No, danes sem še uživala, jutri pa začnem živet in trenirat resno (hehe, še sreča, da je plavanje)!
14. MAJ, PRVI DAN POLETNE PLAVALNE SEZONE
Kako lepo je bilo! Saj ne, bil je totalen safer, ta mrzli zrak, pa dolgo plavanje, pa klor… (a bo, Tone, sva jih pretentala?) Bog pomagaj, rekli smo po resnici, pa naj bo: občutek sem imela, da smo plavali ¾ ure, ne pa uro in pol. Večer je počasi temnel, najprej sem dihala na dva proti sončnemu zahodu, potem pa na drugo stran, da sem za reflektorjem, ki je malenkostno kvaril sceno, gledala ne vem kateri krajec že (lune, namreč). Pulza spet ne vem, ampak tudi to bo sčasoma prišlo, bodimo potrpežljivi. Tudi vaj ne vem vseh, poskusimo, česa se spomnim: 8 x 50 frcanje, 12 x 25 3 hrbtno 3 kravl, nekaj še prej, potem pa 100, 200, 300, 400, 400, 300, 200, 100 in razplavanje. Tam nekje okoli 3 km od oka, brez nekega hudega matranja. Danes ne bom preveč pesnila, ker sem že itak preveč osladna, zato bom spustila ostalo, razen stanja po športu. Poslušam Guess Who: American Woman in sploh eno mojim ušesom in glasbenemu okusu prijazno plajlisto, ki sem jo skrbno in s pretanjenim posluhom za trenutno razpoloženje sestavila sama. Razmišljam, ali bi en Heiniken naredil kakšno škodo mojim današnjim športnim uspehom. Nikar ne pozabimo omeniti, da sem tudi kolesarila, sicer zgolj 30 km, ampak bolje išta, saj vemo. A sploh še rabim kakšen izgovor? Kupujem tiste srednje, tako lepo zaobljene pločevinke 0,33, ki imajo nek poseben čar, so kot eni mali luštkani kompaktni bajsiji in te kar vabijo, da jih vzameš v roko. Milenko ne bo pol, pravi. Škoda. Zanj! Slurrrrp, bi napisali v Alan Fordu.
Ah, nisem ga. Ne paše mi sami.
15. MAJ, KAKO HITRO GREDO DNEVI
V službi sem se popoldan začela nekam čudno počutit, doma ugotovila, da imam malo vročine. Počivam, torej in z mano moj dnevnik.
16. MAJ, ŽE SPET JE PETEK, KAKO HITRO!
Zjutraj brez vročine, a nekako hin. Šla v službo z najboljšim namenom, da grem domov ob treh, pa spet ni zneslo do petih. Domov prišla ob pol šestih, se zrihtala, poslovila od Milenka, ki je šel na jadranje in se odpravila s preljuuuubim svakom (tako se kličeva) v MB. Tam zbrana cela banda, vključno z vsemi sedmimi nečaki. Spala z Mijo in štirimi 6-letniki v čisto zgornjem nadstropju. Vsi štirje »taveliki« so spali v eni od starih otroških sob v hiši, 2 kom na posteljah in 2 na turbo-maximusu. Seveda je potekal trd boj za turbo-maximus, zmagala sta Vitja in Lana. Jaz sem zaspala oz. bolj pošteno povedano, padla v smrti podoben sen malo po deseti, uboga Mija pa je že pred tem spala v dnevki pred TVjem, zato Jan ni imel posebnih težav, da bi jo našel, ko ji je okoli 11ih prišel povedat, da »on ima še ful energije«.
17. MAJ, SOBOTA
Spali smo, aleluja, skoraj do šestih, ko je Jan spet povedal, da ima ful energije in tudi ostali so se takoj strinjali. Zato sem si mislila, no mercy in z Mijo sva jih nagnali po obleke, nato pa brez zajtrka, samo z enim actimelom najprej na tek, dolg dober kilometer, potem na razgibavanje (hvala, da sem se naučila), potem pa so morali po treh res dolgih nizih stopnic med vinogradi na Kalvarijo, hrib blizu nas, od koder je čudovit razgled na Maribor, Dravo in Pohorje. Tu je bila že rahla drama, Vitja je stokal in Mija ga je morala vleči gor za roko, on pa je trdil, da ima še male noge in je zelo utrujen. Potem smo peli, nabirali gozdne jagode, dokler nas niso pregnali iz najdišča sršeni (no, pravzaprav eden, ampak OGROMEN), potem smo tekli navzdol kar med trsi in Vitja je pošteno padel, ko se je zapletel v lastne noge. Zato pa najlepše poje in najboljše pleše! Doma sem prevzela najmlajšo, Dašo, pa Tjašo in Lano, šle smo v mesto, fantje pa gledat risanke. Kupila sem 12 spiderman mask, ker so veliki otroci imeli pozno popoldan žur v eni gostilni in spet napravila kupčijo leta. Iskala sem še smrkelj od Schröderja, pa ga žal ne prodajajo ločeno. Potem smo si vsi na vrtu pekli, dedek (oz. pradedek) je skadil kakšnih 5 cigar in zraven razlagal, da če bi kdaj slučajno bil hrom, se pa takoj ubije in spil na to par špricerjev. Ostali smo več ali manj pili refošk, si govorili vice, otroci so se raztepli po vrtu, gugalnicah, peskovniku, toboganu, se lovili, malo tepli, malo objemali, skratka, precej idilično. Z Daško, ki edina ni šla na žur, sva potem družno zaspali v mamini spalnici. Od športa nič razen tistega zjutraj, ampak se res trudim, da bi bila bolj hard.
18. MAJ, ŠE EN KONEC TEDNA
Ob pol šestih me je zbudila Tjaška, še preden jo je Mija z besedami »kaj sem ti rekla, porkaduš« uspela odvleči. Too late, baby, sem že zbujena. Da ne bi bila tečna, sem šla v klet, nekdanjo sobo za žure, sedaj likalnico, malo meditirat, potem pa z Mijo na en res dober tek preko parka in hribovskega prelaza. Ob prihodu domov me je babica opomnila, da moja frizura ni optimalna (do zdaj kakšnih 2345 ni bila, 2 x še kar, 1 x pa me je celo resnično pohvalila). Otroci so šli eni jahat, drugi na svoje mariborske domove, samo vse tri punce s potomstvom smo ostale v bazi na Medvedovi. Potem sta prišla še fanta in vsi razen naju z mamo (ki sva šli na trg in potem kuhat kosilo), babice (ki se je z zlatkotom – avto – peljala k svoji sestrični v Poljčane na neki žur), očeta (ki je šel malo v pisarno in malo preverit prijateljčke na nedeljsko srečanje v gostilni) in dedka (ki je po eni cigari v lovski sobi pisal pesmi in dremal), so šli na Pohorje na sankanje v adrenalinski park. Z mamo nama je bilo krasno, skoraj sami v hiši po dolgem času, super pogovori, dobro kosilo. Prišla je še teta, ki je z od smeha solznimi očmi komaj izdavila, da ji je dedek zaupal, da se bi, v primeru, če bi ohromel, ubil tako, da bi pojedel 6 (ne vem, od kod takšna natančnost – verjetno je študiral večno A.C.) uspavalnih tablet in čez spil viski. Ker, je dodal, eni se s puško, ampak to je potem takšna svinjarija za čistit! Ja, imam obzirno družino. Potem smo se spet vsi zbrali in jedli, zvečer pa me je svak pripeljal nazaj v Ljubljano. Prišla je prijateljica Katerina, poslušali sva muziko in kakšno uro in pol plesali.
Zdaj še poslušam »Paloma negra« (http://www.youtube.com/watch?v=dLv0htHm4dE), ampak eno še precej boljšo verzijo od te, pa je ne znam dat gor. In pa, ojoj, še boljše, Cesaria + Marisa (http://www.youtube.com/watch?v=99kl6kWXlE4&feature=related). Jaz sem bolj kot Vitko. Mogoče ne glih za šport, za muziko pa ZIHER.