19. MAJ, SLUŽBA
Priznam, po tem vikendu sem kar malo neprespana… ko je ura ob šestih zazvonila, sploh nisem točno vedela, kje sem. Begzija je k sreči malo zamujala, da sem uspela še malo pospraviti, preden je prišla. Po desetih letih se še vedno nisem čisto navadila, da kdo drug kaj dela namesto mene (čeprav v resnici uživam) in hitro malo pospravim, preden pride ona. Ker gotovo gleda, kakšno imam in si gotovo misli hm-hm. Bolano, res, to imam sigurno od babice, ker mami se je še manj dalo pospravljat, kot meni.
Moja sestra Lena s tem nima prav nobenih težav. Zadnjič, ko sem bila pri njej v Piranu in so živeli na vikendu, ker so svojo hišo prenavljali, sem se prav zgrozila, ona pa se mi je v obraz smejala!
V službi je bilo fino, pravi dan za delat, ker je bilo takšno vreme, da ni prav nič vabilo ven. Zato sem malo produžila in prišla domov okoli šestih. V službi sem po Tomaževem mailu takoj preverila vaše rezultate v Radencih in padla dol. Čista nirvana, res, bravo vsi.
Zvečer me je vitez Bobi prišel iskat, ker si moj avto še vedno ni opomogel od napada tistega maščevalnega drevesa, ki je zadnjič planilo nanj in šla sva plavat v rahlem dežku. Tisti v oblekah ste zmrzovali (?) v tadesnem bazenu, mi, škrtice brez oblek, pa smo se greli v toplicah. Zdaj pa pazite, vse vem: 300 ogrevanja, 6 x 50 (25 m noge kravl, 25 m kravl roka čaka roko), 8 x 50 (3kravl 3 hrbtno), 4 x 50 (25 m delfin, 25 m kravl drsenje – zelo naporno, če smem pripomnit), 4 x 300 kravl stopnjevano in na koncu razplavanje. Z Matejem P. sva rekla, greva še 300 šprinta prsno za nagrado in totalni safer, pa sem jaz šla samo sto, ker Matej plava prsno kot norc in so me začele bolet noge. Sem le šele na začetku poti hardiča, nekakšen pripravnik, ki se uvaja, pa še to sem najprej začela pri športu, v katerem mi od teh treh gre še najbolje. Zato sem se ulegla lepo na hrbet in migotala v vodi kot kakšen paramecij, približno toliko sem tudi razmišljala, samo lepo mi je bilo. Padal je droben dežek in sapa se je videla kot v najhujši zimi, res kul, to plavanje.
20. MAJ, R.D. STRIC MATO
Stric Mato je moj najljubši stric, čeprav je »samo« priženjen. Je en najboljših in najskromnejših ljudi na svetu, pa bi imel vse razloge, da bi bil največji važič. Poleg vseh intelektualnih in zlasti človeških dosežkov je bil nekajkratni državni, sredozemski, evropski, svetovni in da, tudi olimpijski zmagovalec v veslanju. Ko sem mu enkrat rekla, če mi pokaže olimpijsko medaljo iz Helsinkov, je rekel, da ja, potem pa sva morala skoraj razstavit njegovo delovno sobo, da sva jo našla na dnu nekega predala. Odlično kuha in še vedno je dober tip in moj največji srček. Pa tudi šarmer, kot vsi pravi Dalmoši.
Iz službe sem divjala, da bi še pravočasno prišla na tek. Doma sem bila ob 17.20 in sem imela 10 min do začetka. Če bi malo zamudila, bi še prišla… pa nisem, res, ni se mi dalo. Bila sem tako lačna, da sem si raje skuhala rižoto s šparglji in čez spila sojino čokoladno mleko. Potem sem brala konec 2. dela Aleksandrove biografije in nekaj delala (intelektualno, seveda), zvečer pa delala tao in malo pomeditirala. Ah, kako je pasalo! http://www.youtube.com/watch?v=WyOJ-A5iv5I
21. MAJ, R.D. LANICA
V službi hektika, delala 1000 stvari naenkrat, pa nič prav skoncentrirano. Želim si, da bi bila bolj organizirana in zbrana. Že dolgo. Pa nič.
Po službi pa… ZOBOZDRAVNICA! In to po kakšnih dobrih dveh letih in pol (pred tem je nisem videla kar 6 let). Priznam, mislila sem, da ne bo v bistvu nič, ampak…najprej sem enega fanta, ki sploh ni bil naročen, spustila naprej, joj, kako sem prijazna, res… ampak je bil žal takoj gotov in potem sem sedla pod grozno luč, ki razkrije vse najhujše strahove in asistentka mi je zavezala tisti ogromni slinček, jaz pa sem se ne preveč posrečeno skušala šaliti, če mi bodo postregli rake, ali škampe… potem sem samo še kot hipnotiziran zajec gledala čudovite modre oči, ki so brez trohice usmiljenja zrle izza maske in si mislila, show me your best, dr. Mengele, vse bom prenesla! Ona pa je brskala po mojih zobeh, trkala, pikala, drgnila…. In že skoraj odnehala, ko je asistentka, ki sem se ji gotovo kdaj kaj zamerila, zatožila: »že zadnjič ste hoteli menjat plombo 7 desno zgoraj!« Ne! NEEEEE!!!!! Rekla sem, da če ni nujno, ji res ne bi jemala časa in da kar grem, pa je rekla, ni problema, kar dajva in sva. Kot prava potomka partizanov sem preživela menjavo plombe brez injekcije! Mogoče bom še kdaj, ampak nisem sigurna. Res je sicer, da mi zoba ni vrtala, ampak samo odstranila staro plombo, kar je trajalo 1 min 10 sek (sem štela – ves čas niti 1 x vdihnila), res tudi, da sta me obe z asistentko prej cca 5 min prepričevali, da za to pa res ne rabim injekcije, res je tudi, da sem delala aaaa, aaa že preden se je s svedrom sploh dotaknila zoba, ampak kaj pol! Samo goli štejejo! Ona je imela v rokah needles and pins (http://www.youtube.com/watch?v=MuS0ODmarIA), jaz pa povsem neoborožena! (samo s pogumom, hm)
Zvečer v bazenu 300 ogrevanja, 4 x 50 roka lovi roko, 6 x 50 frcanje, 2 x 50 noge, 6 x 50 5 hrbtno, 5 kravl… in tu sem doživela razodetje, ne prvič, a veličastno! Matic me je ves čas popravljal in tudi velikokrat pohvalil, ker sem se res trudila, da bi mu povrnila ukvarjanje z mano z dostojnim izpolnjevanjem naloženega. Ko smo plavali, nas je spremljal ob bazenu in nam povedal 1001 stvar, to je to, res. Potem pa me naenkrat vpraša, kakšno vajo delam pri hrbtnem in odgovorim, da pač plavam hrbtno. In on mi pove – OH – da plavam z rokami samo vsak drugi zamah. Kugha?.. bi rekel Iztok Mlakar v kakšni od svojih pesmi. In potem sem šla kot raketa, ampak res. Od navdušenja sem se malo preterala, pa ni važno, presrečna sem. Na koncu 3 x 200, ampak to sploh več ni pomembno.
22. MAJ
Služba, potem tek, ubitačno. Itak sem zašvinglala in zadnje 3 km izpustila, ker res nisem več mogla. Tekli naj bi 3 x 3 km 200 m totalnega šprinta, 400 m malo manjšega šprinta, 800 m hitrega tempa in 1600 m leđero, pa 3 km izteka. Prvih 2 x mi je še nekako uspelo (že drugič 3 sem šla še kar zadovoljivo samo zato, ker sta me Karmen in Marjetka tako lepo vzpodbudili), potem pa sem spet začutila prepono, ni me sicer bolela, a sem rekla, dosti, danes imaš še dva treninga (tao vaje in plavanje). Naredila sem 4 km izteka in se zelo dobro raztegnila, potem pa je naša navijaška ekipa (Saša, Tjaša, Andrej, Maša) imela 1. sestanek pri meni. Ki se je seveda malo zavlekel. Spili smo 4 bajsije, pregledali vse lokacije za spanje v radiju 40 km od St. Pöltna in se nato odločili, da bomo v kampu (juhuhu!), ker drugje ni bilo prostora. Potem smo malo iskali moj turbomaximus, ki ga nismo našli, ampak nič zato, ga bom pa jaz zdaj, Milenko mi je po telefonu povedal par dobrih lovišč, v katerih se je baje pojavljal. Iskreno upam, da turbomaximus ni mitološko bitje, ampak resnična zračna blazina, saj so vendar na njem še nedolgo tega spali obiski, ki so se sjatili v takšnem številu, da niso šli na postelje.
Bojim se, da naslednja 2 dni dnevnika ne bom pisala sproti, ampak zato pa pol o vsem in vseh. Aja, može pjesma? Evo za softiče: http://www.youtube.com/watch?v=JHbQ-dKCkUc in za hardiče: http://www.youtube.com/watch?v=nFkka6V_jqQ. Gudnajt, grem iskat turbomaximusa, skrivnostnega, nedosegljivega. Plavanje seveda šprical, kaj pa, vsaj tao bom nardila za ½ ure.
23. IN 24. MAJ – ZBIRNO POROČILO
V petek panika! Prepričana sem bila, da mi ne bo uspelo narediti vsega, pa mi vendarle je. Kljub temu smo odšli skoraj uro in pol kasneje, kot smo nameravali. Po poti veselo, ko smo prišli, luštno. Spali v šotorih ob Igorju in Mateju P., ki je bil junak dneva (vsaj v našem taboru). Naslednji dan pa… dirka! Moja prva, taka, tazaresna. Saj vem, rekli boste, ljubica, you ain’t seen nothing yet (http://www.youtube.com/watch?v=lJmBPCYt5LY), ker nisi tekmovala. A se motite. Videla sem vse, kar šteje. Igor je rekel, da bo on napisal vse o vsakem, zato jaz ne bom. Mi smo svoje dobili, videli vsakega, trpeli z vsakim, šteli številke, šteli kilometre, prišli z vami v cilj, se veselili z vami. Videli vse dobro in tudi manj dobro… pa o tem ne bom, naj vsak opravi svoj notranji obračun sam s sabo. Govorila bom samo o sebi: ko sem vas gledala, navijala za vas, se mi je zgodil obrat, ki ga nisem pričakovala in me je malo presenetil, malo preplašil in malo mu še ne verjamem, ker ne vem, če je trajen, ali ne. Hotela sem biti tam, na dirki, voziti zraven, švicat na soncu, se zjutraj zagnat v tisto žab polno ledeno jezero in gnat bicikl kot blesava čez poljane požgane. Seveda sem morala takoj povedat Igorju in je rekel, da bova govorila jutri, to je danes. In sva, a tem pozneje. Upam, da bo Igor omenil tudi zmrzovanje v šotoru, risanje zastav (Tjaša je carica), odsotnost higienskega minimuma, ki ni več nikogar motil in veselje, tovarištvo, ljubezen, ki smo jo vsi čutili en za drugega. Najlepše je bilo, ko sem gledala vaše obraze, solze in evforične nasmeške v cilju. Ko ste bili vsi malo zadeti, drugje, stran.
Matej nas je, kot da ni edini, ki bo med nami tekmoval, spet zabaval, spraševal, izzival intelekt in dušo. Zjutraj pa »miril« Igorja, ko smo hodili proti štartu. Utrinki se še niso povsem posedli: ležanje na turbomaximusih sredi travnika ob našem taboru in pogovor o tantri, življenju, so-bivanju in sploh vsem, medtem, ko smo počasi srkali teran in čakali, da se do konca stemni… trenutek, ko Igor reče, da je srečen, da ne tekmuje več in ko opiše, kako je vse to občutil…stiskanje na klopeh na podelitvi…pogovori na poti tja in nazaj… občutek povezanosti, razumevanja, sprejemanja vsega in vseh.
Hvala vsem, Tjaši, Saši, Andrejema, Mateju in Igorju ter vsem vam, ki ste naredili vse skupaj nepozabno.
25. MAJ, DAN MLADOSTI
Zjutraj sem šla na tek čisto drugače, kot doslej. Z nekim novim namenom. Tudi tekla sem drugače, res. In imela sem Pogovor, ki ste ga imeli z Igorjem vsi, ki se kolikor – toliko resno ukvarjate s triatlonom. Če sem čisto iskrena, ga ne želim obnavljat, ker moram prej še sama pri sebi razčistit nekaj stvari. Zaenkrat jih bom zaupala samo Tovarišu, potem pa… bomo videli. Aja, 20 min ogrevanja, potem pa 2 x 4 km prvič na 85 % in drugič na 95%.
Lepo spančkajte, jaz grem jutri v Čatež, se bo kaj kmalu videlo, koliko bom res delala!