Bom začela na začetku začetka…, kar ni letos v začetku avugusta, temveč dve leti nazaj. Bila sem gospa, ki rada teče in kolesari, torej tekačica, ki je tekuckala po lokalnih potkah okoli PST s prijateljicami in se pri tem imela povsem fino.
Veliko prijetnih trenutkov, obilo druženja, se pogovarjale, med tekom rešile številne življenjske težave, tudi svet občasno, še kako zelišče za čaj ali začimbo vmes nabrale, tudi rožo, če nam je bila všeč, jabolka smo obvezno malicale vmes in iz koruze so nas tudi že preganjali… In moj športni cilj je bil priti skozi cilj na 21km na Ljubljancu. To mi je lani tudi uspelo, v skoraj dveh in pol urah in zase sem mislila, da sem ne samo vrhunska športnica, temveč da mi skoraj pripada borčevska penzija. Tudi prijateljice, ki sicer niso tekle so se s tem strinjale.
Potem sem prišla v 3K Šport. In nekaj se je v meni spremnilo. Kot bi nekaj našlo svoje mesto. Začela sem s plavanjem v 3K, nato avgusta še s tekaškimi pripravami (vmes tudi kolesariti, a o teh podvigih kdaj drugič). Tekli smo veliko, po klancih in v popolnem nasprotju z mojim dotedanjim tekaškim vedenjem. V klanec smo pospeševali!!?? in navzdol raztek, in tako iz tedna v teden. V sekciji B se nas je v nekaj tednih nabralo kar nekaj članov in družba je postala vse bolj pestra, zanimiva in prijetna. Vzdušje je bilo vseskozi na zelo visokem nivoju, druženje zelo prijetno, vodenje treningov odlično, tako da sem vse naporne treninge bolj ali manj zdržala in oddelala.
Neka poškodba par tednov pred maratonom me je sicer malo zdelala a sem bila do maratona že “kot nova”. No, o maratonu ne bom niti izgubljala besed, mi ni uspel. Sicer sem tekla svoj osebni rekord, ampak to ni tisto, kar sem želela ali pa kar mislim, da zmorem… Najprej sem “izgubila” svoje kolege, potem mi Garmin že od štarta ni delal, potem sem močno prehitro štartala, a se hitro umirila in potem še moje gastro intestinalne težave (po navodilih nutricionistke sem od tedaj dosledno brezglutenska)…ne, ne bom niti govorila o Ljubljancu. V glavnem, ženska, ki je nabirala rožice med tekom in imela čas tudi kaj prebrat med tekuckanjem, je sedaj nezadovoljna s svojim 2:06 rezultatom, zato grem prihodnjo nedeljo v Palmanovo na 21K na “popravni izpit”. Pač nekaj v meni se je spremenilo, v gibanju in teku uživam enako kot vsa leta doslej, nič manj, a sedaj mi je tudi rezultat pomemben. Coach Igor je spisal treninge – obenem pripomnil, da to ni ravno pametno, ker bi morali sedaj imeti tekaške počitnice, a jaz bi ne mogla v hibernacijo s časom 2:06. Redno treniram – trenirava, z Gregorjem skupaj delava vse treninge, coach spremlja in sem v resnici zelo vesela, da je to vse tako kot je.
V Palmanovo grem bistveno bolj sproščeno. Svoj PB sem letos že dosegla, če bo kaj hitreje bo to extra super, če ne pa tudi ok. Bo pa fajn trening za Firence, kjer konec novembra tečem celi maraton. Ali kot je rekel Gregor: “Bo pa vsaj dober shoppingJ”.
Hvala vam trikajevci za vsako minuto in vsak skupni pretečen kilometer.
Mirjana