Nedelja, 25. maj
Počitek
Dan po St Polten-u. Še vedno podoživljam tekmo. Kaj se je pravzaprav zgodilo. Po teku trojk so se mi dnevi tako zgostili, da se je vse zmešalo, treningi, služba, prenova stanovanja, fuši in kar naenkrat sem pokasiral še nekaj poškodb. Situacija je postajala kar klaverna.
Sicer nisem postavljal pod vprašaj odhod na tekmo Ironman 70,3, ampak postal sem malo žalosten, ker mi ni uspevalo kar sem si zamislil. Ko sem prispel v St Polten, sem imel občutek, da sem skočil iz drvečega vlaka. Pa ne zato ker smo spali v hotelu na železniški postaji, ampak ker je zadnje tri mesece moje življenje ena velika železniška postaja, ki se križa s prometno avtocesto. Prišel sem dokaj nepripravljen, ker ves teden nisem upal trenirat zaradi poškodbe, ki sem jo staknil teden prej, samo plaval sem. Nisem imel časa prej pogledat na internet in se malo pozanimat o tekmi. Tudi hrane si nisem prinesel zraven, še dobro da je nekaj več imel Iztok s seboj. Bobi je v moji starostni skupini in sem sklenil, da se ga bom kar držal, on sigurno ve kje je štart. Niti načrta plavanja , kolesa in teka nisem pogledal. Samo bil sem tam. In počasi se je vse neverjetno umirilo. Ničesar nisem pričakoval, dobil pa sem veliko.
Aja, da se predstavim:
Ime: Gorazd
Starost: sem na polovici življenja (upam)
Stan: poročen, že tudi polovico življenja
Služba: kipar, delam pa kot konservator-restavrator za arheološko keramiko in steklo.
Po ljubljanskem maratonu 2006 z mojo vovko
Tole pisanje je nekaj kar še nisem nikoli počel. Nikoli nisem pisal dnevnika, sploh sem skozi vse šole najbolj sovražil pisanje, tako da že na začetku preskočite vse napake, pozabite na vejice, pike in klicaje. Še posebej sedaj se ne morem posvečat pravilnosti pisanja, ko živim v precejšnjem kaosu, a vseeno upam da bom nekako sestavil majhno pripoved v 4 delih o mojih pripravah na prvi Ironman. Pod kaos imam v mislih že tretjo selitev v dveh mesecih, adaptacija stanovanja, v službi toliko dela v treh mesecih kot ga je ponavadi v celem letu, en dokaj velik fuš za mojega sponzorja, pa še en kup malih stvari ki mi skačejo v glavo.
Pa da se vrnem na začetek moje zgodbe o Ironmanu, leto in par mesecev nazaj, ko mi je kolega povedal da se da plavat na Kodeljevem v enem triatlonskem klubu. O tem sem razmišljal že leta, nekaj sem sam poskušal vsako leto na dopustu v Bohinju ampak več kot 150 m v enem kosu nisem spravil skupaj. Potem je bilo treba dihat in počivat. Plavanja sem se kar bal, sploh si nisem predstavljal kako bi mi uspelo preplavati 3,8 km. Ampak razmišljal bi lahko še leta in zase vem da je najbolje da se izzivu vržem naproti. In sem se znašel zjutraj na robu bazena, po predhodnem dogovarjanju z Igorjem po e-pošti. A bilo je težko, ni šlo nikamor, konec bazena je bil zelo daleč, z vsakim zamahom je bilo v meni več in v bazenu manj vode in potem končno na dnu bazena črna črta ki se konča. Medtem je mimo mene švigalo in drselo vam povem nič kaj obetavno se nisem počutil. Potem sem v službi prespal skoraj cel šiht. Še dobro da so moji pacienti stari povprečno po 2000 let in da se jim nikamor ne mudi. In je šlo počasi, ideja o Ironmanu se je malo zameglila pod zarosenimi očali. Kar so mi govorili in kazali trenerji je potem pod vodo zgledalo povsem drugače. Zatekel sem se k načinu učenja, ki ga likovniki obvladamo, preko opazovanja se učimo od narave. In sem začel gledat pod vodo vse ki so drseli mimo mene, kaj delajo z roko, z boki, pa z nogami, … in tiste z druge špure, ki sem jih zaznal samo za trenutek ko so padli mimo. Ma prestar sem za te štose sem včasih mislil, kje bom vse to obvladal in potem še naredil tekmo. Tri mesece ni šlo nikamor, potem pa sem začutil upor v dlaneh in na to sem se skoncentriral. Minili so še trije meseci brez premora, ko mi je uspelo obdržat upor v dlaneh do konca, do stegna. No počasi mi je uspevalo preplavati poleg vaj tudi kakšen kilometer v kosu, očala niso bila več zarosena (seveda kupil sem nove) in Ironman je spet bil videti možen.
Med tem sem si našel sponzorja in kupil svoje prvo pravo kolo. Saj sem se že prej nekaj malega vozil (se je izkazalo da res nekaj malega) ampak sem bil po prvem treningu kot cunja. 180 km ma kje. Na prvem treningu mi je počila guma, nisem imel rezerve, ne pumpe, pravi teleban. Pa so mi vsi pomagali. Anja mi je dala zračnico, Drago mi je demonstriral menjavo in nekdo je dal pumpo. Na drugem treningu mi ni uspelo spravit noge s pedalke, ko smo se ustavili in sem padel na Kajo. No pa sem se kmalu unesel in nisem več bil nevaren, po nekaj treningih nisem več bil tako utrujen in sem celo lahko odtekel do jezera in nazaj. Ironman mogoče pa, ampak kje je še 42 km. Ko sem počasi začel sestavljat vse tri discipline v en teden, se je pokazala utrujenost. Res da tečem že 12 let, tudi maratone, ampak to je bilo bolj premikanje tako po 5 km na trening. Enkrat v Radencih se je sicer vse prav sestavilo in sem pretekel maraton v času 3,31. Ampak tisto je bila čisto druga zgodba, tako da na svoje pretečene maratone nisem mogel ne vem kako računat. Potem pa pride teden pred Ironmanom 07 v Celovcu. Nekateri grejo in zvem da se je možno prijavit samo dan po tekmi za naslednjo tekmo 08. Malo premislim, preletim svojo situacijo, zdi se mogoče. Odločim se da se prijavim. To omenim Igorju na bazenu pa me skoraj vrže s treninga (no ni bilo tako hudo) za to mojo nepremišljeno idejo. Mi reče takole, da je to neresno za kak dober rezultat. Potem sem razmišljal o tem dobrem rezultatu in po pravici povedano prej sploh nisem razmišljal o rezultatu, samo da pridem skozi. A je možno v mojih letih še postavit kak dober rezultat, dober rezultat zame vsekakor in se prijavim. Ne boste verjeli na dan ko sem se prijavil je bilo konec z mirnim življenjem in mirno službo. Pa ne zaradi treningov. Ampak kar na enkrat so se začele pojavljat stvari, začenjši tisti dan prijave. Grem k sponzorju, da se pri njem prijavim preko spleta, ko začutim neko bolečino pod vratom ampak se na to ne oziram. Izkaže se da sponzor na svoji kartici nima zadosti denarja in mora na banko, da prenese denar. Čas pa teče in nekako se le prijavim tam nekje okoli 17 ure. Nisem vedel da sem še za las ujel prijavo, ob 19 so že bili vsi prijavljeni. Zvečer me pod vrtom že kar nekaj boli in pogledam kaj za vraga je to. V nadključnični jamici je precejšnja bula. Kaj je zdaj to. Naslednji dan pobrskam po netu in ugotovim, da če se kaj dogaja v nadključnični jamici je velika možnost da je melanom. Madona kakšni štosi so zdaj to. Zadeva boli, noče nikamor, jaz pa brskam po netu in dobivam vedno več zaskrbljujočih informacij. Ma še to, pa prav zdaj. Najdem stran, nekakšno društvo bolnikov z melanomom ki so triatlonci (nekje v Ameriki). No bom pa z njimi treniral, ampak prej bo treba to zadevo razjasnit pri zdravnici. Groza, takoj me pošlje na onkologijo, madona pa to ni štos. Ne maram igl, tam skoraj skup padem ko mi punktirajo tisto stvar. No pa ni bilo nič, bil je hematom, verjetno je počila kakšna žilica zaradi nahrbtnika ali kakšnega napora. Spet sem treniral malo bolj optimistično, seveda saj sem moral, sem bil že prijavljen na tekmo.
Pa so začele prihajat na površje stvari, prodaja hiše, iskanje stanovanja v Ljubljani, sinov študij v Angliji, od kar sem v službi, ni bilo toliko razstav in toliko predmetov za restavrirat, pa gostovanja in promocija ter učenje ene zadeve ki sem jo izumil. Madona pa ne ravno leta 2008 in to v prvi polovici.
Pa kaj sem hotel, rinu sem naprej. Med tem splaval. Ma sem vesel, nikoli nisem mislil da bom v vodi užival ali da bom med plavanjem razmišljal samo kdaj bom spet vdihnil. Moj mali uspeh v vodi in vsak zaključen trening tam nekje okoli 3,5 km mi je vedno vzpodbuda. Konec koncev sem en velik začetnik. V enem letu sem se ogromno naučil, to je moja univerza za tretje življenjsko obdobje ali kako se že reče. Pri meni gre za eno notranje navdušenje nad gibanjem, ki ima zame še nekakšno umetniško plat, v kipih imam najraje ritem, stopnjevanje. Kiparstvo je skozi vso človeško zgodovino eno neverjetno gibanje oblik. Kip je brez prehajanja iz oblik v smeri, iz ideje v pripoved en mrtev kos nečesa. V gibanju je tudi prostor drugačen. Vedno ko zlezem v hribih nad 2000 m stopim v drug prostor kamor ne morem prenest problemov z doline in ko dosežem pri teku hitrost pod 6 minut na km ostajajo stvari za mano in jih vidim z drugega zornega kota.
Ponedeljek, 26. maj
V službi spet padem v frko, pripravlja se razstava. Vsi nekaj hočejo od mene, sicer mimogrede vprašajo, kako je bilo na tekmi, ampak imam občutek, da spet bredem po nekem močvirju. Vendar je drugače. Za mano je ena močna izkušnja, to čutim v sebi in to me varuje. 48 ur nazaj sem se podal v vodo in bilo je kot da se pred mano odpira pot. Že takoj v štartu sem močno zaveslal in ves čas ostajal na čistini, ni se mi bilo treba borit. Takoj sem postal samozavesten in začel sem švigat med gibajočimi telesi. Zelo sem se umiril in vse je bilo zelo podobno treningu.
Torek, 27. maj
Plavanje: 1,30 h / 3,4 km
Tek: 0,54h / SU140
Ura je 5. Pojem kosmiče, zberem opremo za plavanje. Ob 6 sem na bazenu. Prej, ko sem prihajal s hribov z avtom, me je vedno zazeblo ko sem skočil v bazen. Sedaj prihajam s kolesom in sem že ves prešvican. Ko se stuširam me ravno zazebe na poti do vode ali pa če še progo z luknje vlečem. Ko se potem vržem v vodo je prav prijetno toplo in začnem brez tistega brrr. Danes sem se med vajami lahko malo razplaval. Težjih vaj mi ni bilo treba delat, sem pa užival v štirih serijah po 5x100m. Telo se je mi že dodobra adaptiralo na vodo in kravl se zdi kot čisto naravno gibanje.
V službi je otvoritev razstave, en velik frker. Umaknem se v delavnico, moram še pripravit predavanje, ki ga imam jutri. Tu v miru mi je tudi lažje ohranjat nek občutek, ki se je spet vzpostavil po tekmi. Pred mano je le še mesec in nekaj dni do velike preizkušnje. Realno gledam naprej. Zavedam se, da bo obnova stanovanja trajala vse do tekme, vmes me čaka še en velik posel, vendar če ni preveč stvari naenkrat mi treningi le uspevajo. Čaka me obdobje kolesa, temu se moram bolj posvetit. St Polten Ironman 70,3 mi je dal veliko odgovorov in eno močno popotnico za svojega velikega brata.
Na treningu opravim en regeneracijski tek z Matejem in Ano. En železni, ena pol železna, jaz sem bil pa malo lesen.
Sreda, 28. maj
Zbudim se z lesenim vratom, sem se zaležal, komaj premikam vrat. V muzeju odpredavam nekaj v zvezi z novo tehniko za restavriranje keramike in komaj čakam, da bo vsega konec. Končno dopust.
Četrtek, 29. maj
Plavanje: 1,15 h / 2,8 km
Tek: 0,54h
Na plavanje se odpravim kar s specialko, da bi po plavanju naredil še malo kolesa. Bolečina v vratu je še prisotna, zato zlezem iz bazena prej. Namesto na kolesarski trening se ustavim še v službi, kjer moram še končat nekaj kopij prazgodovinskih sekiric, nožev in posod. Kopije počasi dobivajo patino in so že podobne originalom, še malo zelene, to pa jutri po plavanju. Nato hitro domov zašolat del atrija, da bom v naslednjih dneh betoniral.
Popoldne naredim na treningu še en regeneracijski tek čez Rožnik tokrat z bratom. Ko proti večeru popusti vročina, moram na sprehod še z mojo sibirko haskico. Naredim še en regeneracijski, uro in pol dolg sprehod čez Rožnik.
Petek , 30 maj
Plavanje: 1 h / 2,9 km
Prvič letos nisem na bazenu ob 6h. Čutim utrujenost, čeprav je prekrita z navdušenjem s tekme, jo moram upoštevat. Naredim pol toliko vaj kot ponavadi in se prilepim Albertu za pete pri seriji 5×400 m. Presenečen sem da ga lahko sledim, pobegne mi v zadnji seriji proti koncu.
Preostanek dneva sem bil taksist sinu (prevažal sem bobne, najprej v studijo in poten nazaj) vmes prepeljal 500 kg cementa, ker sem ga nalagal in razlagal sem imel v rokah eno tono, torej sem še naredil en trening z utežmi.
Sobota, 1 junij
Kolo 112 km / 4:17 h
Že zjutraj se lotim betoniranja, nošenje vreč, mešanje betona brez mešalca, spet trening z utežni. Vseeno mi ostane dosti moči in se popoldne odpeljem s kolesom na Bled in nazaj.
Nedelja, 2 junij
Betontlon. To je nova disciplina. Najprej se teče, potem betonira in na koncu kolesari.
Tako nekako mi je minila nedelja. Najprej na treningu 1:15 h regeneracijskega teka s povprečnim pulzom 148, nekje okoli 13 km. Nato dve uri betoniranja in potem s kolesom na eno prireditev kjer pomagam pri kiparski delavnici. Tja in nazaj 45 km.