23. IN 24. MAJ – ZBIRNO POROČILO
V petek panika! Prepričana sem bila, da mi ne bo uspelo narediti vsega, pa mi vendarle je. Kljub temu smo odšli skoraj uro in pol kasneje, kot smo nameravali. Po poti veselo, ko smo prišli, luštno. Spali v šotorih ob Igorju in Mateju P., ki je bil junak dneva (vsaj v našem taboru). Naslednji dan pa… dirka!
Moja prva, taka, tazaresna. Saj vem, rekli boste, ljubica, you ain’t seen nothing yet (http://www.youtube.com/watch?v=lJmBPCYt5LY), ker nisi tekmovala. A se motite. Videla sem vse, kar šteje. Igor je rekel, da bo on napisal vse o vsakem, zato jaz ne bom. Mi smo svoje dobili, videli vsakega, trpeli z vsakim, šteli številke, šteli kilometre, prišli z vami v cilj, se veselili z vami. Videli vse dobro in tudi manj dobro… pa o tem ne bom, naj vsak opravi svoj notranji obračun sam s sabo. Govorila bom samo o sebi: ko sem vas gledala, navijala za vas, se mi je zgodil obrat, ki ga nisem pričakovala in me je malo presenetil, malo preplašil in malo mu še ne verjamem, ker ne vem, če je trajen, ali ne. Hotela sem biti tam, na dirki, voziti zraven, švicat na soncu, se zjutraj zagnat v tisto žab polno ledeno jezero in gnat bicikl kot blesava čez poljane požgane. Seveda sem morala takoj povedat Igorju in je rekel, da bova govorila jutri, to je danes. In sva, a tem pozneje. Upam, da bo Igor omenil tudi zmrzovanje v šotoru, risanje zastav (Tjaša je carica), odsotnost higienskega minimuma, ki ni več nikogar motil in veselje, tovarištvo, ljubezen, ki smo jo vsi čutili en za drugega. Najlepše je bilo, ko sem gledala vaše obraze, solze in evforične nasmeške v cilju. Ko ste bili vsi malo zadeti, drugje, stran.
Matej nas je, kot da ni edini, ki bo med nami tekmoval, spet zabaval, spraševal, izzival intelekt in dušo. Zjutraj pa »miril« Igorja, ko smo hodili proti štartu. Utrinki se še niso povsem posedli: ležanje na turbomaximusih sredi travnika ob našem taboru in pogovor o tantri, življenju, so-bivanju in sploh vsem, medtem, ko smo počasi srkali teran in čakali, da se do konca stemni… trenutek, ko Igor reče, da je srečen, da ne tekmuje več in ko opiše, kako je vse to občutil…stiskanje na klopeh na podelitvi…pogovori na poti tja in nazaj… občutek povezanosti, razumevanja, sprejemanja vsega in vseh.
Hvala vsem, Tjaši, Saši, Andrejema, Mateju in Igorju ter vsem vam, ki ste naredili vse skupaj nepozabno.
25. MAJ, DAN MLADOSTI
Zjutraj sem šla na tek čisto drugače, kot doslej. Z nekim novim namenom. Tudi tekla sem drugače, res. In imela sem Pogovor, ki ste ga imeli z Igorjem vsi, ki se kolikor – toliko resno ukvarjate s triatlonom. Če sem čisto iskrena, ga ne želim obnavljat, ker moram prej še sama pri sebi razčistit nekaj stvari. Zaenkrat jih bom zaupala samo Tovarišu, potem pa… bomo videli. Aja, 20 min ogrevanja, potem pa 2 x 4 km prvič na 85 % in drugič na 95 %.
Lepo spančkajte, jaz grem jutri v Čatež, se bo kaj kmalu videlo, koliko bom res delala!
26. MAJ, ČATEŽ
Zjutraj sem se malo jezila na šoferja, ki me je spet malce prepozno pobral, ampak sem se ugriznila v jezik in mu n-tič razložila, kako bi moralo biti. Ah, saj to nam je vedno jasno, ne? Uvodno predavanje sem opravila kar dobro, če odštejemo, da sem se oblekla v zlat (!) svilen kostim, v katerem sem se ves čas počutila nekoliko neresnično. Predavanja so trajala do šestih, dvorana je bila tako nabita, da so morali v hotelu zadnje vrste miz odstraniti, da so lahko vanje natlačili zadostno količino stolov in znova sem se čudila in bila navdušena, koliko pametnih vprašanj imajo ljudje. Takoj po predavanjih sem (pod obleko sem v popoldanskem delu že imela kopalke) oddivjala na bazen, kjer sem se dogovorila, da me ne bodo vrgli ven, dokler ne končam. In sem naredila, kar mi je Igor predlagal, ½ ure vaj, potem pa serije 3 x 5 x 100 m, s tem, da sem imela pavze res komaj omembe vredne. Trener plavalcev iz sosednje proge me je pohvalil, po plavalcih pa so prišli še lokalni triatlonci. In smo plavali kot nori, res. Potem pa na pivo in spat.
27. MAJ, ČATEŽ
Moja predavanja so bila šele popoldan, zvečer pa naj bi šla na tek. Pa nisem, ker smo končali ob pol sedmih in takoj imeli skupno večerjo, ki je trajala do pol desetih. In potem smo plesali na terasi na one-man-band, ki je uspel še Proud Mary zaigrati tako, da je zvenela kot Krokodilčki v očeh… zaključil je, hvala bogu, okoli polnoči, rahlo užaljen, ker sem mu namignila, da bi lahko malo bolj na glas dal muziko med pavzami. Potem je Gregor, kot običajno, vzel kitaro in smo ugasnili luč in prižgali sveče in sedeli na terasi pod zvezdami pozno v noč (iz izbora: http://www.youtube.com/watch?v=fMoxbrLM8fE). Hrvaška nogometna reprezentanca, ki je bila v istem hotelu, je bila dokaj potrpežljiva, ko se je okoli dveh zjutraj razlegalo »Prolječe na moje rame sljeeeečeee…«…
28. MAJ, ČATEŽ – LJUBLJANA
Zjutraj je bilo http://www.youtube.com/watch?v=nnO_mw4hNEU, a smo kljub temu odlično izpeljali zadeve. Šofer je bil točen (ha!) in v razbeljeni Ljubljani sem samo odložila prtljago doma, potem pa ob treh na kolo in v službo. Fijuuu, koliko pošte! Zdržala sem nekaj ur, videla, da so rože po Katjini zaslugi žive in polne zdravja, potem pa domov in spet na kolo na bazen. Če je kateri dan bil idealen za plavalni trening, je to prav gotovo bil današnji. Že zelo kmalu sem padla not in potem, ko smo odplavali vaje in 5 x 200 sem hitro še malo poplavala s sosednjo progo. Če mi ne bi bilo treba ob treh zjutraj v Prago in ne bi bila zmenjena z Milenkotom, da bova še malo sedela na terasi, bi definitivno še ostala. Ali postajam plavalni hardič? Kaj sploh je hardič? Verjetno je Tone, ki je izumitelj tega ponarodelega izraza, s tem mislil bolj teranje do konca in naprej, tega pa jaz ne počnem (še, hm). Dejstvo pa je, da sem pri plavanju začela tako uživat, da sem že malo addicted in mi je prav bedno, če res ne morem na kakšen trening. Še sploh je lepo, ko plavamo pod milim nebom, ni važno, kakšno je vreme in temperatura. Ali bi me moralo skrbet dejstvo, da mi je okus klorirane vode postal že malo všeč? Me prav zanima, če obstaja kakšna, vsaj teoretična možnost, da bi se mi to zgodilo s tekom. Igor pravi, da če sem v dilemi, ali naj izpustim plavalni ali tekaški trening, moram vedno glasovati v prid slednjega (in ga opraviti, seveda). Zdaj grem počasi spat, vstajanje ob treh!
29. DAN, BRNO
Ahoj! Kratka bom, ker je urnik natrpan. Z Jašo (ki je najvišji tip na sodniji, kar je za avtobuse posebno primerno), sva se letos vrhunsko opremila. Jaz sem prinesla povšterček, ki sva ga lani s takšno zavistjo gledala le en sedež pred nama, on pa tarok karte. Letošnji izlet (oh! oprostite, službena pot) je bil sploh advanced version lanskega, vsi smo imeli vse, kar smo imeli lani, le boljše in novejše, pa še kaj zraven. Tudi izlet je bil za dan daljši in na češki pravosodni sistem smo bili dobro pripravljeni, saj je Jaša opravil NNNP predavanje in izdelal celo brošuro na to temo. Vodič je bil odličen, šofer tudi, bus tudi, hoteli tudi in celo mi nismo bili švoh. Češko Vrhovno sodišče je, iz zgodovinskih razlogov polpretekle zgodovine, seveda, v Brnu. Mesto lepo, zgodovinski del majhen, pivnice kakovostne in mi kralji ene od njih. Gregor s kitaro, ostali z glasilkami. Lepo.
30. MAJ, PRAHA
Od vseh evropskih prestolnic bi leto plačanega študijskega dopusta najraje imela prav tu. A ne bi bilo lepo, če bi me služba poslala na enoletno izpopolnjevanje ali neko izmenjavo ali karkoli že, kar ne bi imelo preveč praktične, niti pretirano akademske narave in bi bila zaželena le moja navzočnost na zanimivih delavnicah in predavanjih, ki bi si jih izbirala sama… Popoldan tek po praških parkih in kolesarjenje po zeleni okolici Prage, zvečer pa koncerti, galerije, druženje z intelektualci iz vsega sveta… dream on, Maša (http://www.youtube.com/watch?v=KvMRHgV4Kdk). Čeprav v resnici nikoli ne veš, zakaj pa ne? Z malo volje in poguma je res ni stvari, ki bi nam bila nedosegljiva. Zvečer spet žur, kaj bi razlagala.
31. MAJ, PRAGA-KRUMLOV
Lepo, res lepo. Vmes še en dvorec z vodičem, ki je govoril tako čudežno angleščino in nam dal tako minimalno informacij, da smo prvih par sob umirali od smeha, potem pa bili že skoraj malo nejevoljni, ampak na koncu mi ga je bilo žal in sem mu ploskala. Na busu spanje, tarok in malce kitare in petja, v Krumlovu odlična pica in pakleni plan, da bi prihodnje leto šli v Egipt. Hm, ob sprejemu nove kazenske zakonodaje se počasi, a zanesljivo oddaljujemo od evropskih pravnih tradicij in bi nam kakšen šnelkurz šeriatskega prava nedvomno dobro del… Zaključek tik po polnoči, naša draga Lidija je mene in Mileta peljala domov, mrtvo utrujena sem samo padla v posteljo in sem naredila le 2 min vaj, ki jih običajno delam pred spanjem 15 minut.
Tako. Bilo je precej realno, nekaj sem izpustila, nič dodala, trudila sem se, da ne bi olepševala. Vse dobro Gorazdu, ki bo pisal za mano. In resumee? Kilogrami: – 1,5 (zelo delni uspeh, a vendar). Pot duhovnega razvoja: (samo meni) opazen napredek, a glavna je Pot, a ne. Napredek na večni lestvici od softiča do hardiča v vseh treh disciplinah: plavanje +5 (tako, da sem zdaj že nekje na 9), tek +2 (zaenkrat bolj na verbalnem nivoju, skupno 3), kolo neopredeljivo.
In naš klub? In mi? Ko sem brala naše komentarje iz Sankt Poeltna, so me prepričali, da nisem edina, ki tako čutim: postali smo klub športnih in človeških prijateljev, ki se podpiramo, ki si zaupamo in si medsebojno privoščimo uspehe in razdelimo razočaranje ob navideznih neuspehih. Želim si, res si želim, da bi tako ostalo in da bi se naša druženja nadaljevala in prijateljstva utrdila. Kot v vsaki tako veliki družini, smo vsi totalno različni, a prav to dela svet zanimiv in barvit. Jaz, ki sem predana le plavanju, pa še to šele od nedavnega, sem prepričana, da se bom v bodoče s čedalje večjim veseljem posvetila tudi teku in kolesu. V veliki meri zato, ker je v tekaški klapi taka dobra energija in toliko heca. Ker ste punce in fantje zabavni, duhoviti in simpatični in mi je z vami lepo. Skratka, naredimo si življenje lepo, izzivov, ki nam prihajajo na pot, je več kot dovolj že brez jamranja, pritoževanja čez druge in svet in tečnarjenja. Vse dobro in se vidimo na treningih.
Tebe, Igor, pa sem si pustila za posladek na koncu. Stara modrost pravi, da učitelj pride, ko je učenec pripravljen nanj. Sem pripravljena? Sem že zrela zate? Ne vem, a vsekakor mislim, da je več kot vredno poskusiti. Če zaradi drugega ne, že zato, da si bom lahko nekoč rekla: poskusila sem in….? Ko razmišljam o tebi, se pogosto spomnim starega vprašanja o kuri in jajcu. Te je šport naredil tako izjemnega, ali si ti šport in pojem športnika povzdignil nazaj na skoraj mitološki nivo? Tisto, v kar veliko vložiš, ti vedno veliko vrne in ti vlagaš v nas in s tem vase. Imaš človeške globine in notranjo lepoto, ki je ganljiva in vleče za sabo. Ko kdo od zunaj bere naše komentarje, si verjetno misli, da smo vsi malo vate (saj tudi smo) in da si nekakšen reinkarniran tovariš Tito iz zgodnjega obdobja kariere. Mi, ki te poznamo, pa te imamo radi, te spoštujemo in si te jemljemo za vzor točno takega, kot si. Enostavno hvala ti bom rekla. In zaključila.