Zunaj je pust, turoben, deževen junijski popoldan, ki je podoben novembrskim. Trdno sem odločen, da ne bom sledil sivi zunanjosti in melanholičnim čustvom, ki me preplavljajo tudi navznoter, temveč se bom domislil nečesa pozitivnega, veselega, optimističnega. Kmalu mi postane jasno o kom ali čem bom pisal.
France se mi zdi oseba, ki me vedno, ko se spomnim nanj ali ga srečam, navdaja z veselo, optimistično energijo. Še nekaj je, kar me pri njem vsakič navduši. Vedno je enako svež, kot bi imel namen ostati večen. Obenem pa daje jasno čutiti, da se zaveda in brez pritoževanja sprejema tudi dejstvo o svoji minljivosti, kar ga še podkrepi in še z večjo žlico zajema ter bolj sočno doživlja danes in tukaj.
O njem sem slišal še preden sem ga prvič srečal. France Cokan, kar se po ameriško sliši približno kot Frenk Kokan, mi je bil pred mojim prvim potovanjem na Havaje poznan kot v ZDA živeči slovenski zdravnik. Seveda sem se veselil, da srečam Slovenca med prvim bivanjem na Big Islandu. Kaj lahko pričakujem od srečanja z njim mi seveda ni bilo jasno. Že sam občutek, da je domače gore list z ironmanskimi izkušnjami me je navdajal z optimizmom. Ni ga bilo potrebno pretirano iskati. Povsem logično je bilo, da sva se srečala. Franci se sreča s praktično vsakim udeležencem ironmana. On je vsako jutro tam, v zalivu, na startu ironmana, na jutranjem plavanju, kjer se srečujemo triatleti, kot nas imenuje on. Velikokrat pride, največkrat priteče, že malo po sedmi, z obvezno kapico in plavalnimi očali na glavi. Največkrat je tam še tja do desetih. Pa ne, da bi bil tako strašno zagnan plavalec. Včasih sploh ne pride do morja. Pride predvsem zaradi ljudi. In za vsakega si vzame čas in z vsakim kramlja. Nikoli ne pokaže, da bi se mu kam mudilo. Skoraj bi si upal trditi, da pozna veliko večino triatloncev. Ogromno je tistih, s katerimi sem se pobliže spoznal potem, ko me je Franc predstavil. Franci je že kar obvezen inventar havajskega ironmana. Bil je tam pred mano v drugi polovici osemdesetih in še vedno je tam več kot dvajset let kasneje. To ga dela – v mojih očeh, ki sem v tem cirkusu zdržal desetletje – nekako večnega. Vedno se mi zdi enak – devetnajst let nazaj, ob najinem prvem srečanju in danes, ko je krepko zakorakal v starostno kategorijo 75+.
Seveda sem bil prvo leto povsem navdušen, ko sem ugotovil, da mi lahko da prenekateri koristen nasvet za moj prvi Ironman (kvalificiral sem se leta 1989, takrat je bilo možno še na polovični razdalji). Še bolj kot s konkretnimi napotki me je navduševal s svojo mirnostjo in resnično neizmernim, za Američane tako značilnim optimizmom in prepričljivostjo. Ob njem sem, prestrašeni rookie, resnično začel verjeti in predvsem zaupati vase ter se toliko umiril, da me ni pobralo od samega strahu še pred tekmo. France je, kot da bi preslišal moj strah, nemir in dvome, deloval zaupanja vredno in na nek način že kar očetovsko. Tako je hipoma pridobil moje zaupanje.
Poleg tega splošnega pomirjujočega in optimističnega ozračja, ki Franceta kot avra spremlja in ga kar mimogrede brezplačno trosi okrog sebe, pa so mene seveda zanimale čisto konkretne izkušnje in nasveti v zvezi z izvedbo ironmana. Najbolj sem se seveda bal, kako preživeti v pasji tropski vročini in vlagi vseh 226 km. Naj poudarim, da sem pred prihodom na Havaje vedel samo, da se na tekmi za naše razmere neznansko poti in je potrebno med njo ogromno piti. Kaj naj bi bila ustrezna hidracija in da je pri tem potrebno v telo vnesti tudi optimalno število kalorij, o tem nisem vedel ničesar. In pri tem se je Franci izkazal kot idealen učitelj. Nič ni kompliciral, teoretiziral in dramatiziral situacije. Nič ni bilo govora o mililitrih, litrih vode, številu kilokalorij ogljikovih hidratov, gramih soli, koncentraciji zaužite tekočine, dinamiki pitja. Nobenih teorij nisem rabil in nobenih teorij dobil. Nasprotno, bil je zelo pomirjujoč in predvsem praktičen. Enostavno mi je zabičal naj se tudi slučajno ne peljem mimo kakšne okrepčevalnice, ne da bi vzel dva bidona: enega z vodo (delno za pitja, predvsem pa za polivanje), drugega pa z energetskim napitkom. Tisto leto je bil to Exceed, ki mi je ostal v spominu kot najljubši napitek in me je varno spravil preko celotne tekme (Exceed so kasneje izrinile druge marketinško agresivnejše blagovne znamke). Še več, zabičal mi je, da naj se celo ustavim in se oskrbim z dvema bidonoma, če se mi slučajno zgodi, da na kateri kolesarski okrepčevalnici ne uspem zgrabiti dveh. To sem vzel povsem resno. Resno sem vzel tudi dejstvo, da sem prišel dirkat in ne na piknik, zato se mi je zdelo nezaslišano, da bi se med potjo še ustavljal. Tako sem kot v krču, do skrajnosti skoncentriran drvel skozi okrepčevalnice in dejansko uspel na vsaki pobrati dva bidona. In to je bilo to, le vse je bilo potrebno vmes še popiti in na teku na vsaki okrepčevalnici vase zliti dva kozarca energetskega napitka. Kar ne morem verjeti kako je bilo enostavno in še funkcioniralo je, če upoštevam kasnejše štetje kalorij, preračunavanje koncentracije in računanje dinamike uživanja energije med tekmo. Ja, Franci je takrat name resnično napravil izjemen vtis praktika. To je bilo za prvič natančno tisto kar sem potreboval.
Več in bolje sem ga lahko spoznal v naslednjih letih, predvsem tisto leto, ko me je povabil in sva si kot cimra delila hišo za goste prijaznega starejšega zakonskega para. To je bilo obdobje mojega vzpenjanja in največjih uspehov na Havajih. Zelo zabavno je bilo bivanje s Francetom. Nikoli mu ni zmanjkalo zgodb, prigod, anekdot, vicev, začinjenih z ravno pravo mero angleškega humorja in intelektualnih miselnih akrobacij. Veliko sva se pogovarjala o športu, treningu, prehrani. Vse to je sodilo v arzenal strokovnega izpopolnjevanja in piljenja! Tudi praktični tečaj Cokanove kuhinje sem izkusil. Pomembna izkušnja mi je bilo, da za pranje posode sploh ni bilo potrebno uporabljati pralnih sredstev. Jasno, zaradi minimalne uporabe maščob pri kuhi! Drugo, morda zame še bolj pomembno je bilo, da mi res nikoli ni bilo dolgčas in me je vedno znal zabavati in razelektriti preveč profesionalno, športno, tekmovalno vzdušje. Franci je takrat že snoval svoj knjižni prvenec Eno življenje je premalo. Ne, da bi se posebej zavedal, sem mu bil nekakšno ogledalo, saj je velikokrat na meni preizkušal efekte idej zgodb in prigod, ki jih je kasneje zapisal v knjigo. Praktično celotno vsebino mi je na svoj šaljiv, zabaven in povsem nevsiljiv način posredoval takole mimogrede med kuhanjem, sprehajanjem, nakupovanjem, gledanjem televizije ali celo na treningu med kolesarjenjem. Gotovo sem bil dober poslušalec in s svojimi odzivi in komentarji upam, da sem pozitivno pripomogel h kvaliteti končnega izdelka.
Zelo praktičen se je pokazal tudi veliko let kasneje ob zaključku moje tekmovalne kariere, ko je brez kakršnihkoli komplikacij sprejel vlogo poročne priče, čeravno je zanjo zvedel šele zadnji večer pred poroko. Tako se je krog nekako sklenil. Bil je zraven ob mojem prihodu v ironmansko areno in bil je zraven ob odhodu iz aktivne tekmovalne scene.
S Francetom sem se velikokrat srečeval tudi v Sloveniji, tako v času njegovih prvih obiskov domače dežele v začetku devetdesetih let, kot tudi zadnja leta, ko se kar redno vrača. Pred dvema letoma sem mu lahko celo vrnil gostoljubje, ki sem ga bil deležen na Havajih. V času bivanja pri meni sem tako po daljšem presledku ugotovil, da je še vedno izjemno aktiven, da njegova energija prav nič ne popušča. Še vedno z enako vnemo prosvetljuje in navdušuje ljudi za zdravo, gibanja polno športno življenje, podprto z ustrezno prehrano. Ugotavljam, da se ni prav nič polenil, da je enako elastičen v miselnih akrobacijah , da z neverjetno, prav otroško zagnanostjo, vedoželjnostjo in iskrivostjo, kljubuje zobu časa. Še vedno je njegovo mišljenje enako lucidno in prepričanje v vrednote enako goreče. Prav nič se v vseh teh letih ni zmanjšal njegov smisel za humor, še vedno je nepopravljivi optimist, ki v najbolj kritičnih trenutkih najde odrešujočo rešitev. Škoda le, da ob natrpanem urniku tokrat ni našel časa, da bi me v živo fasciniral in zabaval.
Pa se je zgodilo tako, da sem si ga sposodil jaz. Podoživel sem vse lepo, kar mi je dal. In tako sem uspel iz pustega, turobnega junijskega popoldneva ustvariti prav prijetno, morda malce nostalgično, vseeno pa optimistično vzdušje. Kako lepo je, da imamo prijatelje in lepa doživetja z njimi, ki jih lahko prikličemo v spomin, ko jih najbolj potrebujemo. Pa še nič ne boli in nič ne stane!
Hvala Franci! Seveda bom navijal zate tudi letos oktobra, ko boš na Havajih ponovno zraven in branil lanskoletno lovoriko!