Celovec, nedelja, 13. julij, ura je natančno 7.00. Drugi najveličastnejši trenutek v življenju vsakega IRONMANA. Uaauuu, kako vas je lepo videti! Nikogar v tem trenutku ne prepoznam, vse čutim, z vsemi diham, vse poznam. Zelo preprosto, ker sem del slehernega izmed vas. Vas poznanih in onih, ki jih še nikoli nisem videl. Vsi ste, smo enaki, smo eno.
Telo je naježeno, oči se polnijo, srce je polno vere, je veselje. Kaj vse je združeno v tem trenutku v meni ne vem, ne ve nihče. Enostavno je. Erupcija nečesa, kar je, je lepo, prijetno. Smiselno v svojem nesmislu. Kar se ne da definirati. Tu ni kaj vedeti. Tu ni razuma. Treba je čutiti in se prepustiti trenutku. Tukaj in zdaj, ki kaže, kot bi postalo večnost.
Kot večnost zgleda tudi roj oddaljujočih se teles. Mladi in stari, moški, ženske, profesionalci, amaterji. Lahko bi jih ločevali še po prenekateri značilnosti. Vendar čemu? Skupno jim je hrepenenje, volja, želja, vera. Ko se kot majhne pikice vedno bolj oddaljujejo, se zalotim, da me prešine vprašanje: »Se približujejo bistvu ali se od bistva oddaljujejo?« Kako nesmiselno vprašanje. Kot da sem poklican zato, da razmišljam in razvozlam smisel bivanja. Že naslednji trenutek se zavem, da sem tukaj, da živim, ne da o življenju filozofiram.
Ura 0:46. Odslej se čas ne meri več v urah in minutah dneva, temveč v urah in minutah trajanja IRONMANA. Dogodki zahtevajo akcijo. Po kanalu mimo mene, za kratek trenutek, plava prvi, drugi, tretji, deseti,…… plavalec. Vse več in več jih je. Nepregledna množica, večinoma v črne neoprene odetih teles. Od vsepovsod prihajajo. Tako različna življenja imajo. Različno hitro so na poti. Vsi pa imajo v mislih isti cilj: čimprej iz vode in naprej. Kam brzijo, kaj jih žene, kam jih žene?
Ura 0:51. Že švigajo mimo mene v novih, pisanih opravah na pravih makinah. Spredaj na balanci prava komandna plošča z vso potrebno navigacijo: trenutna hitrost, povprečna hitrost, kadenca pedaliranja, moč pritiskanja na pedale, prevoženi kilometri, tekoči čas, čas od starta plavanja, čas kolesarjenja, trenutni srčni utrip, maksimalni srčni utrip, povprečni srčni utrip, želen interval srčnega utripa, trenutna nadmorska višina, skupaj prevožena nadmorska višina, temperatura, smer, hitrost vetra, skupaj porabljena energija,… in še bi se našel kak parameter, ki jih spremljajo današnji pripomočki in so v pomoč športnikom. S sabo vozijo kolesarji prave pravcate mobilne kuhinje. Do in preko 2000 kilokalorij obsegajo meniji raznih praškov, bolj ali manj koncentriranih napitkov, gelov, energijskih ploščic in potrebnih zalog vode, tu so še tablete magnezija, soli, kak aspirin. Eden za drugim in v skupinah sikajo mimo z navadnimi, aluminijastimi, karbonskimi kolesi klasične ali specialne triatlonske oziroma kronometrske geometrije. Na navadnih, visoko profiliranih, z najrazličnejšim številom in obliko šprikl, na polnih kolesih, ki oddajajo tako posebno zapeljive zvoke. S čeladami najrazličnejših dizajnov in barv. V kopalkah, enodelnih, dvodelnih dresih. Za vso to tehnično in modno kramo pa se vendarle skrivajo ljudje. Malo drugačni, nekaj posebnega, pa vendar v svojem bistvu čisto navadni ljudje. Ne poznam sicer vseh. Za tistih dober ducat njih, ki jih v tej množici resnično dobro poznam pa to lahko brez kančka dvoma trdim.
Prvi med 3 kajevci mimo zdrvi Rok. Pred dvema letoma se nam je pridružil. Popolnoma nevešč plavanja. Kako se je v tem kratkem času streniral in izuril v dobrega plavalca! Vendar ni prišlo samo od sebe. Navadno je Rok vedno prvi, natančno ob šesti uri zjutraj na bazenu. Poleti, pozimi, v mrazu, snegu, dežju. Izjemna disciplina odlikuje Roka in danes upravičeno žanje sadove svoje predanosti, resnosti, nepopustljivosti. Sledi mu Matjaž, za katerega je današnji dan že večletna vroča želja. Sedaj, tukaj, pred našimi očmi in očmi ponosnih najbližjih, se mu izpolnjuje. Že navijamo za Gorazda. Tudi Gorazd si je kot projekt in cilj zadnjega leta zadal biti danes zraven. No, ne samo zraven, Gorazd je popolnoma notri. Tudi Gorazda krasi izjemna disciplina. Nikoli ni posebej poudarjal, kdaj vstaja, da se na bazen pripelje zarana. No, Gorazd je v zadnjem letu izpeljal še en prelomen projekt – selitev iz hribov v mesto. Dobesedno tik pred startom je pospravil orodje hišnega mojstra. Matej je zgodba zase. Poln navdušenja in življenjske radostne energije. Pa vendar ravno prav trezen in razsoden. Do sebe strog in kritičen, do ostalih razumevajoč in dovolj popustljiv. Nove, inovativne ideje kar kipijo iz njega. Pravo netivo za vse okoli sebe. Marjan je začetnik, pa vendar deluje preudarno in modro. Ve, da je postoril, kar je bilo v njegovi moči. Popolnoma se zaveda kam sodi. Ne dela si nikakršnih utvar. Odločitve vedno sprejema premišljeno, nikoli jih ne spreminja. Zanesljiv in predvidljiv. Predvsem pa zelo korekten in odgovoren. Miha je med vsemi najizkušenejši. Neopazen in vešč takih izkušenj, miren, brez na zunaj vidne panike. Pripravljen in predan, da današnji dan izkoristi za globoko doživljanje svojega bivanja.Tako pospremimo naše fante na dolgo, dolgo pot. Mimo pa se še kar vali nepregledna množica kolesarjev. Vsi enaki, vsi posebni.
Tudi med nami, ki smo danes tu, da se naužijemo tega posebnega vzdušja, ki kar visi v zraku, obenem pa ga sami soustvarjamo, je posebno vzdušje. Različne izkušnje imamo, iz različnih koncev prihajamo. To je moč razbrati z obraza vsakega posameznika, to izdaja sleherna izrečena beseda. Enaki v različnosti: Saša V, Andrej V, Andrej P, Mojca, Carmen, Katja, Mija, Iztok, Beno, Matjaž, Ana, Saša A, Rok, Primož, Tomaž. Nekaj pa nas zanesljivo druži. Teh šest fantov na poti in podobna lastna stremljenja. Našli smo se. Zato uživajmo skupaj! Smo kot dobro organizirana uniformirana enota. Z lahkoto se dogovorimo o nadaljnjih akcijah. Vsak sprejme svoje naloge. Vsi bi jih radi kar najbolj dosledno izpolnjevali. Obenem pa se tudi natančno zavedamo, da smo tu, ker se želimo imeti fajn, se zabavati, biti koristni in se imeti radi.
Ura 2:57. Profiji najprej posamezno, kasneje pa že v manjših ali večjih skupinicah dokončujejo prvi in se podajajo v drugi krog 180 km dolge proge. Občudujemo vrhunsko trenirane športnike in se ne moremo načuditi njihovim sposobnostim in sposobnostim človeških teles nasploh. Ponosno razobesimo klubsko zastavo. Število tekmovalcev se povečuje, do skrajnosti napenjamo čutila, da bi v množici prepoznali in ponosno pozdravili naše. Še enkrat preverjam predvidene hitrosti in jih preračunavam v želene čase ter se skoncentriram na prihod posameznega tekmovalca. Vse deluje kot namazano. Kot po tekočem traku se ob napovedanem času pojavijo. To je zelo pomemben pokazatelj, da vse poteka kot smo pričakovali. Kot smo navijači dobro razpoloženi, tako isto dokazujejo tekmovalci. To pokažejo z glasnim pozdravljanjem, mahanjem, nasmehi. In že izginjajo iz vidnega polja za najmanj naslednji dve uri in pol. Še vsaj trinajsttisočpetsto obratov gonilke do konca drugega dela IRONMANA! Navijači imamo medtem toliko časa, da se zberemo, izmenjamo vtise in se organiziramo za spremljanje triatloncev na maratonu.
Ura 13.20. Doslej se je vse dogajalo našim očem bolj ali manj oddaljeno. Bolj oddaljeno tistim, ki podobnih izkušenj še nimajo. Morda nekoliko bližje meni z bogatimi, podobnimi izkušnjami. Vem, kako težko nalogo sem dal Marjanu in Mateju, ko sem jima zapovedal kolesarsko taktiko. Drugi krog dodajati na intenzivnosti, nikakor popuščati, vzpone prepeljati enako hitro kot prvič. Ja, to sem jima razlagal doma za pisalno mizo. Sedaj pa sem tukaj in natančno občutim, kako se počutijo kolesarji na 155, 165, ali celo 175 km proge. Kako lahko je reči doma, na kavču, da je treba po petih urah neprekinjenega kolesarjenja ohraniti dovolj energije, zbranosti, svežine, da enako močno ali še močneje pritiskaš na pedala. Kar malo se v tem trenutku zamislim nad sabo in svojo strogostjo. Da morda od fantov ne pričakujem preveč, da nisem prestrog in prezahteven. Oddahnem si, ko ugotovim, da sta se oba kot švicarska ura držala mojih navodil in v cilj pridrvela v točno pričakovanem času. Tudi sam sem si pošteno oddahnil.
Ura 6.39 in več. Matejev maraton. Že kar na začetku me je spravil v skrbi. Ni in ni ga iz menjave. Vsi mogoči črni scenariji prešinejo možgane, trenutki čakanja so napeti, končno jim sledi odrešitev. Pojavi se na progi. Kmalu po začetku mi postane jasno, da so pred njim težke ure. Doslej je Matej deloval izjemno, presenetljivo, predvsem pa suvereno. Gotovosti je v Matejevem koraku vse manj. Izraz na obrazu na nek način kliče po pomoči, po drugi strani pa sporoča, da se zaveda, da mora vse postoriti sam. Ob tem pa na tih, zamaknjen način izkazuje hvaležnost nam navijačem za vsako gesto ali besedo spodbude. Predvsem Carmen, ki se je tako čudovito vklopila v našo ekipo in v vsakem trenutku razume svoje poslanstvo ter ga opravlja zanesljivo in predano. Sporoča mi tudi, da je odločen iti do konca. To me pomirja. Meni pa je kar malo žal, da ne morem in ne smem vsaj za par minut teči z njim z ramo ob rami. Kot sem to uspel lani. Morda samo toliko, da mu preženem morebitne negativne misli in mu dam novega zagona. Matej pa pridno, vdano pušča kilometer za kilometrom za sabo. Vse do zadnjega.
Ura 6.45 in več. Kako sem ponosen. Marjanu sem namreč zapovedal, da se mora natanko v tem času lotiti maratona. Ponosen sem malček tudi nase, ker sem mu uspel tako natančno napovedati čas, predvsem pa sem ponosen na Marjana, ki na svojem prvem IRONMANU deluje povsem suvereno, kot bi počel to že najmanj destič. Pa še nekaj me radosti. Marjan resnično uživa sleherno minuto tekme. Prešernost v njegovem razpoloženju mi odganja vse skrbi. Kako mu privoščim! Od odločitve pred enim letom do danes je kamenček na kamenček gradil svojo pripravljenost. Nikoli ni bil preveč drzen in ambiciozen v svojih željah in napovedih, sedaj pa presega in uresničuje še tiste najbolj ambiciozne sanje. Tudi v drugi polovici maratona se Marjanovo razpoloženje ni prav nič skvarilo. Morda je prepoznati za kanček več izraza napora na obrazu. Vse manj napetosti in vedno več ponosa je opaziti tudi na Alešinem obrazu. Dvoma ni nobenega. Marjan bo danes z odliko opravil svojo nalogo.
Ura 6.47 in več. Miha je že izkušen v podobnih preizkušnjah. Tak je tudi deloval ves čas. Hodil je že po izhojenih poteh, ki pa vedno postrežejo z novimi doživetji, pastmi in presenečenji. Miha se ni dal presenetiti. S kolesom je opravil zame celo nad pričakovanji. Maraton pa je bil ponovno zavita pot vase. Miha se pri tem ni dal motiti. Bil je vesel spodbud s strani. Tekel pa je predvsem zase in s sabo. Dolžina napora je sicer puščala nekoliko posledic na prožnosti koraka, vendar nihče ni podvomil, da bo Miha dodal še eno zvezdico v svojo zbirko. In jo je. Bravo!
Ura 6.54 in več. Za Rokom je po kolesarjenu težji del preizkušnje, saj je veliko bolj izkušen tekač kot kolesar. Deluje nekoliko bolj zadržano, vendar se da iz njegovega izraza takoj razbrati, da odhaja na tek z visoko moralo in še dokaj svež. Seveda je o pravi svežini v taki situciji težko govoriti. Pa vendar mi je povsem jasno, da ima Rok dovolj rezerve za večji del maratona. Natančno se vidi, da teče kontrolirano. To je bolj značilno za izkušene triatlonce, Roku pa to uspeva že prvič. Bravo! Hitrost teka je ves čas konstantna, korak tudi po dveh urah teka še vedno izkazuje dovolj svežine za varen zaključek. Razpoloženje, ki se da razbrati z Rokovega obraza, je zelo dobro. Celo za šalo najde dovolj energije. Ko teče mimo skupine navijačev v smeri proti mestu namreč oznani, da je namenjen v Celovec in lahko komu izpolni kakšno nakupovalno željo. Verjamem, da je bila ta pot v Celovec ena tistih, ki se jih bo Rok prav gotovo še dolgo spominjal, pomembno pa je, da se je iz Celovca vrnil z res minimalno časovno zamudo in nesojeno nakupovanje končal okronan za IRONMANA.
Ura 7.16 in naprej. Matjaž se je že nekaj let ukvarjal z idejo, da bi se podal na 246 kilometrsko pot, kot zadnjim dejanjem na poti v klub IRONMAN. Ja, res je dolga ta pot. Več let ponavadi traja od bolj ali manj gotove odločitve do trenutka, ko se tekmovalec znajde na startu. Veliko je ovir na taki poti. Vendar so vse ovire premagljive, če je le odločitev dovolj globoka. Vsaka ideja rabi določen čas da dozori. Matjaž je dolgo zorel in tudi dozorel. To je kazal tudi na tekmi. Ravno pravo je bilo razmerje med željo po čimboljšem času in opreznostjo ter spoštovanjem pred spoštljivimi razdaljami. Prav je Matjaž izpeljal svoj taktični načrt in odlično prikrmaril tekmo do maratona. Ves čas teka je bilo videti, da mu sicer ni lahko, enako pa je bilo tudi zanesljivo, da je cilj edina opcija.
Ura 7.39 in več. Gorazd je bil za nas navijače najbolj hvaležen tekmovalec. Prav ob vsakem srečanju je iz njega vela radost in neizmerno veselje ob dejstvu, da je zraven, da smo mi z njim. Na trenutke sem si celo drznil misliti, da preveč energije troši ob srečanju z nami. Pa sem takoj odgnal tako neumne misli in se še bolj veselil z njim, ki je tu, da doživi ta dan kar se le da intenzivno. In popolnoma prepričan sem, da je Gorazd to izživel v popolnosti. Tako hvaležni so taki tekmovalci, pri katerih vsak trenutek veš, da si kot navijač dobrodošel. Gorazd je tipičen predstavnik tekmovalca, ki mu je resnično najbolj pomembno, da je zraven in se ne obremenjuje z minutami, urami, uvrstitvami. In svojo radost je nesebično delil z vsemi navijači. Najlepše pa je bilo videti, ko je vse lepo delil z Iztokom.
Celovec, nedelja, 13. julij, ura natančno…. Ura resnice. Ura, ko se čas ustavi. Tako težko pričakovana ura. Najbolj prigarana ura. Ura zanosa. Ura pozabe. Ura večnega spomina. Ura, ko se iz pekla povzpneš v nebesa. Ura najglobljega stika s sabo. Nepozabna ura. Odrešilna ura. Ura izpolnitve. Prekleta ura. Vesela ura. Ura, ki se je morala zgoditi. Ura, ko zastane dih, ko se ustavi čas. Najveličastnejši trenutek v življenju vsakega IRONMANA. Vsakemu je ta ura dotiktakala drugačen čas. Čas, ki nas ločuje, ki določa junake in poražence? Ali vendarle čas, ki nas združuje, povezuje, utrjuje enakost v različnosti?
Celovec, nedelja, 13. julij, ura natančno:10.12. – Marjanova ura, 10.27 – Rokova ura, 10.56 – Mihova ura, 10.57 – Matejeva ura, 11.40 – Matjaževa ura, 12.03 – Gorazdova ura. Prav gotovo čas, ki nas je za trenutek združil. Seveda smo se nato tudi ločili. Vendar z bogato izkušnjo, ki nas je za vedno tudi spremenila.
V istem trenutku so se v Rothu v IRONMANE skalili tudi Borut, Drago, Marjan, Aleš in Edi. Vsem iskrene čestitke. Fantje so se v težkih deževnih pogojih dobesedno kalili. Posebno neizprosna je bila preizkušnja za Petra, ki mu tehnika tokrat ni dovolila poti do cilja. Iskrene čestitke za borbenost tudi tebi, Peter!