NEDELJA , 6. JULIJ –ZVEČER
Kot so se kopičili nevihtni oblaki, tako so se kopičila tudi znamenja, ki niso napovedovala nič dobrega. Noč je bila napol prespana, napol prebedena. Razjarjen dež je napovedal težak ponedeljek…
PONEDELJEK, 7. JULIJ
… ki sem ga nekako preživela. Dopoldan negotov tja do 12. ure, nato olajšanje. EMŠO seka, čeprav je outlook drugačen. Tokrat sem dobro prišla skozi.
Popoldan so se oblaki spet zgostili in dosegli kulminacijo v večernem treskanju in zaliti cesti. Treskalo in zalivalo je tudi pri nas. Celodnevne težave so odnesle spanec do polnoči, od takrat dalje je bila noč spet razsekana. Kakšen šport in Turška strast ? Nikjer nobene volje za kaj takega. Še obrednega čaja si nisem skuhala. Kuhinjo pa smo le prestavili, vseeno pa to še ni tisto…
TOREK, 8. JULIJ
V službi sem se prvič po dolgem času razjezila in si rekla, da mi pa kozlarij res ni treba poslušati. Kar odleglo mi je. Tekom dneva se je obzorje počasi jasnilo in stvari so se začele postavljati na svoje mesto. Spet žarki, ki so nakazovali boljše čase. Popoldan sem odbrzela na ŽAK – a. Conconija nisem odtekla, sem pa naredila 3 km v zame zelo dobrem času.
Desiderii je sedaj njena scena jasna in nekaj bo treba narediti. Na obzorju je nova pot, ki pa je tvegana in negotova. Imeti pogum, da živimo svoje sanje, da se samouresničimo, da živimo iz svoje najčistejše biti in je ne mažemo z nekimi kvazi nadomestki, ki nam sicer povzročajo trenutno ugodje, potem pa odbrzimo naprej, v iskanje novih? Jaz bi to! Ob tem razmišljam, kako nam pridobljeni vzorci, ki jih prinesemo s seboj iz primarne družine lahko škodijo in nas prikujejo na mesto, celo krila nam porežejo. Smo kot ohromljen ptič na morski obali, zlepljen z nafto, brez možnosti za vzlet. Spodbudno, ljubeče okolje brez hudih predsodkov in represivnih vzorcev kaj se sme in kaj ne, kaj je dobro, kaj slabo, kaj se spodobi in kaj ne, je zlata vredno. In ko mi misli švigajo skozi moja življenjska obdobja, lahko jasno vidim, kje sem bila in kje sem sedaj. Hvala bogu! Tek je bil eden najboljših pomočnikov na poti iz jajčeca preko ličinke in bube v odraslega metulja. Človek, ki ni svoboden, ne more ustvarjati in se samorealizirati
SREDA, 9. JULIJ
Končno blagodejen dan. Veliko pozitivnih in predvsem uporabnih informacij dopoldan. Popoldan spet obisk pri dediju, ki mu nekaj ne štima. Star sem že, se mi opravičuje. Pa Muri, ta podivjan pasji šprinterski norec. Med intervali se vseeno pride k meni pocrkljat in me v zahvalo pacasto poslini.
Zvečer obisk in hen party. Reševale smo svet, na novo postavljale temeljne določbe novega zakona o odnosih med moškim in žensko in se razšle blizu polnoči. A v kakšnem stanju? Odrešujočem, se mi zdi.
Za vse nas, ki premagujemo čas zaradi različnih razlogov: http://www.youtube.com/watch?v=8IjIG_7Zt4U. Samo čas je tisti, ki odnese in prinese. Samo čas pozdravi vse rane.
ČETRTEK, 10. JULIJ
Službeni piknik v Podgradu, gostilna Pecelj – priporočam za naslednji piknik 3k ja: http://www.sloveniaholidays.com/PRI-PECLJU.
Refleksija na včerajšnji večer se mi podi po glavi. Svobodo posameznika razumem kot prepuščanje življenju, zajemanje pri čistem izviru. To zahteva pogum, tankočutnost, empatičnost, pogled v srce.
Trening je bil samo zato, da je bil, sledilo je beljenje sten, premikanje pohištva, pisanje intervjuja.
PETEK, 11. JULIJ
Delovni teden se zaključuje delovno in v pričakovanju vikenda. Nekaj stvari je treba še urediti, da bo vikend čim razburljivejši… dogovori o poti v Celovec, pa nabava šotora, iskanje lokacije za prespat, dostava klubskih zastav – tri lepe, zeleno modre imamo.
VIKEND PAKET – ALL INCLUSIVE
Nočno delo, ki se je začelo v petek ob osmih zvečer, je trajalo do četrt na tri zjutraj in to samo zato, da sem lahko dokaj mirna odšla v Celovec. Spotoma smo šli še po Carmen, ki je napekla cel protfan muffinov in slano pecivo in njeno prijateljico Mojco, se na počivališču srečali s Katjo in Mijo in zelo hitro prišli do zbirnega mesta na parkirišču v bližini osrednjega dogajanja, kjer smo našli managerja Andreja, slavljenca Mateja in spečega trenerja Igorja. Potem se je začelo in kogar ni bilo zraven, si je sam kriv. Podrobnosti so na voljo pri sodelujočih. Ker se Matej pred nedeljskim dogodkom ni smel preveč obremenjevati, pravzaprav se je moral relaksirati, smo nekaj zeeellloooo zanimivih in vedno aktualnih tem tokrat na silo prekinili – interuptirali – in jih bomo nadaljevali ob primernejšem trenutku…
Tabor smo postavili v grmovju ob parkirišču, še prej pa smo podkupili parkirmojstra s pijačo in božanskimi muffini in mu obljubili, da bomo v nedeljo plačali en evro parkirnine.
Nato se je zgodila Velika Nedelja.
Začela se je že kmalu po polnoči z raznimi nočnimi dogodki, čisto zares pa ob štirih zjutraj, ko nas je prišel Matej zbudit. Ob šestih smo stali na štartu Ironmana na mivkasti plaži Wortherseeja in točno ob sedmih, ko je počila startna pištola, so dežne kaplje požegnale okoli 2500 triatloncev, ki so se zapodili v vodo in začeli s svojim križevim potom. Najhitrejši je potreboval nekaj malega več kot osem ur, najpočasnejši so sedaj, ko to pišem (23.20) blizu cilja. Vsak od njih je doživel vse – bil prebičan od ostrih dežnih kapelj, ki so kot za stavo padale enkrat popoldan, razsvetljen s sončnimi žarki, potolčen zaradi padca na spolzki cesti ali zaradi kazenskega pribitka in zapora v katerem je moral preždeti 4 minute, s krči povsod in posledicami le teh, z raznimi bolečinami. Plaval, kolesaril, tekel je od pekla do raja, od smrti do vstajenja.
In ko sem stala v cilju in gledala te srečne obraze, ki so zrcalili ZMAGO vsakega od njih ne glede na čas, sem jim presneto privoščila in bila vesela, da sem bila zraven. Se javim, da bom še – zraven, noter pa v tem življenju najbrž ne…