Moj 3K dnevnik,
Ponedeljek, 14. januar
Plavanje: 2000 m: vaje do nezavesti + 6 x 100 kravl
Kot po tekmah sem tudi danes – spala sva oba zaradi bolečin v mečih bolj tako – dokaj zmahan, kar se manifestira v ‘lenobi vulgaris’, za katero pa sem, kot veste, v naravnost idealni službi. Ker pa načeloma proti delu nimam nič, sem predpoldne – enkrat bo treba – namenil ‘preliminarnemu pakiranju’ oziroma metanju stran dokumentov in raznega stafa, ki ga ob selitvi ne bom potreboval.
Naj stane kar hoče, s seboj bom v okrasne namene nesel tudi ‘raketo’, nekakšno vazo, ki smo jo do pred nekaj leti podeljevali nagrajencem ob državnih nagradah na področju šolstva (ob 5. oktobru, svetovnem dnevu učiteljev, če kak repetent in barabica slučajno še ne ve), in pa svojo predrago rožo, neko močvirsko trdoživko, ki mi je ob vseh selitvah edina preživela, podarila pa mi jo je Zala po delavnici v botaničnem vrtu.
Zdaj mi je že malo žal, da nisem včeraj potegnil PSTja do konca, Matej je tekel 2.45, odličnjaki menda okrog dveh ur in pol (za 34 km!!!)… ampak prav je, kot je.
Če bi naša šolarka ne pozabila ključev in bi ji ne mogel odreči pomoči, ker je v mojem interesu, da ne šprica plavanja (od astme niti sledu več!), bi med hitenjem proti domu ne videl menda prvega sončnega popoldneva v tem letu v Ljubljani. Madonca je bilo nekaj – videti hiše in ulice in proti Golovcu! In celo dan se že skoraj mesec dni daljša: ob petih, ko sem jo pospremil z bazena, je bilo še svetlo!
Popoldne sva med materino jogo s tamalo pisala knjigo: zgotovila sva zgodbi o tem, kako otrok NE prinese štorklja in NE zrastejo v ohrovtu, pač pa kot kepice zrastejo v mamici in potem ‘švignejo na plan’ – ta del sem priznam, namanipuliral, ko mi je začela narekovati dolgočasne tehnikalije o razliki med običajnim porodom in carskim rezom – in pa o starem volku, ki je živel že v bolnici (me je že skrbelo, da bova opisovala pare in pogreb), potem pa je šel kar v pižami v svet in je srečal ‘levko’ in sta se že skoraj poročila, samo ona je šla še domov prašat mamo… Neverjetna je, hodi po sobi ko kak antični filozof in narekuje, potem nariše sliko ali dve in si naprej izmišlja.
Zvečer je bil seveda jok in stok (naj bo smrklja še tak genij, kadar v vrtcu ne spi, ji zmanjka ravno tistih pet minut pred spancem, da se sporeče s tavelko ali z nama) in sem zagrozil, da me ne bo ven z bazena, dokler ne nehajo.
In sem izpolnil grožnjo – ko sem priplaval nazaj domov, me je čakal blažen mir.
Vmes me je Tovariš sredi treninga zviška nekaj zafrkaval, da imam danes prosto in naj zmanjšam, ampak na polovici mučenja se pa ja ne bom dajal zafrkavati in sem še nekaj trme ponucal, da sem dokončal zadevo. Ampak bo pa tole pravi Eldorado teden: zapoved je prešpricati po eno plavanje, en tek in en bicikel! Razmišljam, da bi Tovarišu samoiniciativno povišal plačilo vadnine.
Torek, 15. januarja
Tek: 1.05 fartleka s klanci: 12 km, 157/178
Pol meseca že predsedujemo Evropski uniji, pa nismo še nič tragičnega zašuštrali!
Vstal sem ves matast, kot bi bil pošteno zmačkan – očitno sem res bolj utrujen, kot sem mislil. Zato bom z vso resnostjo upošteval ‘Peljhanov teorem’, ki pravi – če sem prav razumel med sopihanjem na Golovec -, da je eden od povsem legitimnih ciljev sezone preživeti ta bazni del leta brez bolezni.
Pogmailam Anjo, odlično punco, ki se je pred časom ponudila, da bi kdaj povarovala zgagi, in se okvirno zmeniva za sredo zvečer. Pregledam kino spored: pojma nimam, kaj je kaj. Za nekdanjega filmskega kritika sem se odločno pretirano specializiral na otroške filme, mislim, da v desetih letih nisva bila več kot petkrat v kinu. Mislim sama. In v Koloseju, ki ga kot velik filmo-kombinat odločno preziram, vse igra ob devetih, celo desetih! Dejansko gre za premik, za ‘strukturni premik’, saj smo njega dni hodili v kino tam ob osmih, devetih, potem smo šli na pijačo, morda še kam – ali pa erotizirat. Res sem star, ko ne razumem najprej, KAJ naj človek počne DO desetih (oziroma vem, kaj bi ‘oni’: luta po štacunah, troši v burgerinicah…) in KAJ potem okrog polnoči, ko je filma konec? Ah, saj kino je tako preživeta zabava, zdaj vse potegnemo z mule, ka-li?
Mater, res sem utrujen! Iz povsem prijazne teme naredim siten protestni miting!
Sploh pa še nisem dobro nanovačil varuške, že dobim gmail od ženke, da se za sredo zvečer najavlja na obisk (ne boste verjeli – hči medtem plava v bližnjem bazenu, sic!) mladostna skupna prijateljica z novim tipom… Najprej mi nos potegne pod mizo, potem se nekako zbogam: nama vsaj ne bo treba v prvi vrsti izbirati med Bunuelovo Viridiano v Kinoteki in filmom ‘Ti, ki živiš’ v Cankarju (medtem ko je par naslovov v Koloseju v B programu). Prebukiram varuško na četrtek, ko bi Vanda sicer plavala, pa že vnaprej ve (KAKO ženske to vedo???), da ne bo mogla, in upam, da bo držalo.
Popoldne se nas zbere lepa četica na prvi trening v ‘tednu odmora in zabave’. Najprej se skregamo glede ogrevalnega teka (OPADE!) in ogrevanja (ODPADE!), potem se skupno podamo na urico teka na nizkih obratih, še prej se seveda sporečemo, ali je odsotni Tovariš predvidel lahkotni lahkotni ali lahkotni gorski tek. Zmaga par piflarjev s hribovsko varianto. Priključim se jim izključno iz znanstvene radovednosti, ali so tudi ob Tovariševi odsotnosti Tovariševi prvaki. Pih, lahko bi si tudi prihranil. Narkiči! Prve pol ure je še nekako šlo, potem so se najbolj pridni spomnili, da pod modrim vodstvom vse vzpone prešprintamo – in smo vse močneje gonili v klanec. Skakalnice, dvakrat za Tivolskim gradom, Rožnik. Ko sem jih vendarle ujel na zadnjem spustu tam proti skakalnicam, so se spet splašili in potegnili: mislim, da ni šlo za strah pred kakim zablodelim vietnamskim prašičem, pač pa za filozofijo onega prijatelja, ki pa ga zanalašč in za kazen ne bom imenoval, ki meni, da je treba zadnjo tretjino VSAKEGA treninga delati na povišanih obratih. Šprintali smo kot pobesneli.
Ampak ne pozabiti lepot: dan se je že toliko podaljšal, da je bilo skoraj do pol šestih še svetlo, potem nam je ob zmerno do pretežno jasnem nebu pomagala tudi luna in celo nekaj zvezd sem videl – mislim, da so bile prve to leto.
Da me je doma potem čakal premierni, a odličen poskus z matevžem (+ zele), je bilo kar nekako logično za ta lepi dan (me pa malo vijači vprašanje, ali se ženska ni začela nevsakdanje sukati po kuhinji zaradi tegale dnevnika? Še štirinajst dni imam, da ji to razvado nekako kronično priljubim).
Sreda, 16. januar
PROST DAN
Ščemenje v grlu in nosu, nahod, neprijetna srbečica po vsem telesu, občutek starosti, zaprašenosti – kaj je to? Jasno: selitev birokratov! Jemljem si pol ure pavze, ker sem že ves izmučen od prekladanja papirjev.
Začenja se prvi od treh ‘selitvenih dni’, ko lahko brez slabe vesti špricamo sestanke, prelagamo obveznosti (no, vsaj večino) na ‘gotovo bo v najkrajšem času’ – aleluja. In kot v športu sem tudi tule totalno zagreben od samega začetka, da bom imel recimo v petek in celo jutri še nekaj miru za druge posle.
Predvidenih imamo po deset škatel in eno rolo širokega lepilnega traku na glavo uradnika, seveda je bilo škatel že v štartu premalo – sam sem jih dogrebel šest – in je to kajpada povzročilo veliko hudih pogledov, le Rozi je ohranila zdrav smisel za humor in se je vsaj dvajsetkrat po hodniku zadrla ‘škatle so prišle!’ Na vsak klic smo skakali iz pisarn ko puščavski psi.
In potem sem se lotil. Sam imam srečo, da sem v državno upravo prišel nekako skupaj z računalniki sredi devetdesetih in imam ob vseh pomanjkljivostih do starega papirja zdrav odnos, zato mimo svojih dveh razpisov, pri katerih pač moram hraniti dokumentacijo, nimam posebej veliko papirjev. Je pa v državni upravi tako, da velikokrat podedujemo ali prostor ali delo po ljudeh, ki odrinejo drugam… in tako imam v lasti tri polne omare raznega stafa svojih predhodnic, ki so tudi same bohvekje pojerbale razne fascikle. Že v uvodne določbe sem si zapisal povsem med prve točke: ‘ne vohljaj, predobro se poznaš!’ Pa mi firbec seveda ne da miru in predvsem eden od vrste DEBELIH fasciklov z oznako ‘NPZ’ me je preveč zamikal. Ker sem namreč vzoren birokrat, navadno ločim telo fascikla (na hodnik) od vmesnih vložnih mapic (v posebno banjico) in končno papirjev (večina v razrez). No, tale bejba, vmes je že dvakrat rodila in upam, da ima tudi doma vse takole urejeno, je maltene vsak papir, vsako natisnjeno elektronsko pismo vdela v posebno prozorno vložno mapo in jih kronološko vpenjala v fascikel.
Oj, mladosti moja! NPZ pomeni ‘nacionalni programski svet’ in to ne kar eden, pač pa ‘za zdravje’, ustanovljen pa je bil leta 2000. Kako vem? Vodil sem tiskovno konferenco, na kateri ga je takratni minister predstavil širnemu svetu, in kratek zapis v Delu je takorekoč moje maslo, saj se še dobro spomnim, kako sem novačil vsega naveličane novinarje z obljubami, kako neskončno pomembna tema je to in kako nujno je, da pridejo… Osnovna ideja je bila v že tako natrpani predmetnik osnovne in srednje šole ‘kroskurikularno’ vtakniti teme, kot so promocija zdravega življenja, prehrane, skrb za duševno zdravje, preventiva pred kajenjem, alkoholom, drogami in nasiljem…. Skratka šlo je za nekakšen ‘joint venture’ med šolskim in zdravstvenim ministrstvom in nekaterimi njunimi sateliti. Potem je minister odstopil. Naslednji je zadevo znova zagnal pod malce drugačnim imenom. Potem je istega leta za pol leta prišla desna vlada, ki je to področje hvaležno zapopadla, razrešila staro in imenovala spet novo komisijo s podobnimi nalogami (ime komisije je spremenila v ‘Nacionalni programski svet za zdravo življenje šolske mladine’), potem so prišle volitve in nova vlada, ki je komisijo (spet ustrezno prevetreno) nanovo imenovala, vmes je nekaj ‘podpodročij’ odlutalo na svoje – recimo nasilje in droge – in se nekaj novih spet prilepilo… in potem so se po novih volitvah te zadeve nekoliko preselile v prakso, v kateri ministrstvo financira ‘primere dobre prakse’, da bi jih morda prav pod novimi evropskimi razpisi znova ‘medkurikularno’ sistemsko uredilo. Tudi sam sem se kot en komet tu in tam malo pridružil (mislim, da sem bil član v dveh zasedbah) in spet odlutal…
Ja, takele selitve so prava čustvena bomba, če je človek premehak.
Popoldne sem se privlekel domov tako fizično crknjen od prekladanja papirjev, da resno razmišljam, kako bi tole selitev prijavil vsaj kot vaje za moč in vzdržljivost oziroma krožno vadbo: konec koncev sem ‘v arhiv’ (na stopnišče, kjer odlagamo papirje za ponovno predelavo) odnesel najmanj deset, petnajst škatel, kakršne so tiste, v katerih prihaja iz gozda svež papir za tiskalnike.
Privoščil sem si tudi edino obliko okoriščanja: za vrtec in za domov sem nagrabil poln nahrbtnik ‘šmir papirja’, torej takega, ki je na eni strani že potiskan z državniškimi genialnostmi. Seveda pazim, da ne jemljem v ta namen kakih plačilnih list, pogodb ali zapisnikov komisij, so pa bili v vrtcu zelo veseli, jaz pa tudi, saj naša slikarka vsak dan prinese 5, 6 veledel – neskončno je produktivna.
Po obisku štacune smo na hitro skuhali juho, potem pa sta že pozvonila obiskovalca, ki sta bila odložila mlado damo na bazenu, in modrovali smo tisto urico (kot navadno sta imeli največ besede naši tamali, kar je naravnost grozno, ampak ne najdem protistrupa) in štukali leta, ko se nekako nismo videvali.
Zvečer sem se odločil, da kljub časovni stiski resno vzamem prosti dan – in sem ga zares in v postelji prebral skoraj vso Mladino od zadnje sobote in ene 10 strani Brookmyrea. Sanjsko.
Četrtek, 17. januar
DRUGI ZAPOREDNI PROSTI DAN
Tale sprostitveni teden je kar prenaporen, da pa bo prost dan cel hudič, bi pa ja lahko pričakoval. Že začel se je slabo, saj sem se v službo namenil z avtom, takrat (k sreči zelo poredko) pa sem kar tradicionalno siten, saj je okrog osmih krožiti okrog Kotnikove in Metelkove čista groza. Torej smo se sprli že zjutraj. Parking sem seveda našel na narobni strani Metelkove (če bi ne krožil, bi pridobil ravno ene četrt ure), se z užitkom zagledal v deževno nebo, ki je doslej vedno odgnalo višnjeve redarje, in se v službi polotil dokončanja pakiranja. Končal sem tako hitro, da sem uspel (že je grozila ura z izklopom računalnikov) tja pred enajsto dokončati svoj silni evropski razpis… za katerega pa se je izkazalo, da ga je šefica že v prejšnji verziji ‘forvardirala’ višjim šefom in sem torej psihiral brezzveze – no, sem pa končno za vse številke vključno s hišnimi izračunal razmerje 85 % (‘evropska sredstva’) / 15 % (‘domača udeležba’) – ne, ne delajte računov brez krčmarja, odkod pa mislite, da pridejo ‘evropska sredstva’? Žal iz članarine članic, ergo spet iz naših žepov.
Potem se je nadaljeval dan groznih začetkov:
- Vanda me je povabila na kosilo v menzo Dijaškega doma Ivana Cankarja, kjer se je dala zadnjič super pogostiti naši sotekačici Saši, pa naju je neka sitnobna kuharica tako nadrla, češ da je sistem povsem drugačen, da sva ji vrnila milo za drago in se lepo odpravila v najinega Tartufa;
- V službi so me že čakali računalničarji, da zapakiramo računalo, vmes pa me je klical še Tovariš, da mi predoči mesečni plan za naslednje štiri tedne, ki ga bom zdaj spet samo napol razumel;
- popoldne smo se odpravili v bolnišnico k naši ubogi varuški, ki jo daje resnično trdovratna psihoza, in se zapletli z drugimi obiski v razčiščevanje, kdo – valda od samih laikov in ‘samooklicanih pomočnikov’, med katere se absolutno prvi štejem – ima bolj prav pri njenem zdravljenju (o tej temi se zdaj kregamo že ves mesec in sem res že naveličan, žal se res uresničuje tisti ‘veliko babic, kilavo dete’),
- in ko smo se primerno pretreseni vrnili domov, sem otročje in trapasto reagiral na spremembo v naši tavečji hčeri, ki ji naenkrat ni bilo več povšeči, da greva z materjo zvečer v kino, saj naj bi se naša večerna varuška preveč posvečala tamali…
- in sem kot pravi konsekventni in načelni starš ene trikrat spremenil odločitev, povedal vse vsem… in sva šla vendarle v Cankarja (vmes sva bila totalno šokirana: vse štacune v mestu odprte do devetih, kupca pa nikjer nobenega!), kjer so nama v dvorani, kjer je bilo vsega 20 gledalcev, prodali karti za že zasedena sedeža. Častna beseda. Datum je jutrišnji.
In potem se je k sreči obrnilo. Švedski film TI, KI ŽIVIŠ (režiserja Roya Anderssona sem srečal prvič) naju je oba totalno razveselil: gre za eno tako po koščkih, po sekvencah nabrano zgodbo ljudi v Stockholmu, vse, vključno z ljudmi, je sivkasto, pastelno bele proti bolnišnični zeleni barve… in štorije so tragikomične. Po glavi mi je brnela vrsta asociacij in spominov, morda še najbolj močna sta ostala Kaurismaekijev La Vie de Boheme in pa predvsem Buñuelova Zlata doba – hecno, to asociacijo sva dobila oba z Vando. Oh! Ampak takole polno glavo dobrih filmov sam ponavadi dobim samo pri – dobrem filmu. Ej, par štosov je res odličnih.
In sva šla še na kakav + čaj in se prav veseljaška vrnila domov, kjer je vse spalo in smo še kako uro počebljali z zlato Anjo (tudi tekačico, a z drugega filma) in je že pozna ura.
Aja: zakaj sem šel v službo z avtom? Da sem pripeljal domov svojo močvirsko trdoživko, ne zaupam je škatlam in selitvenemu servisu.
Petek, 18. januar
Kolo: 1.00: intervali 5/5, 10/10, 10/10, 5/5: pulz 131/150
Plavanje: 2.500 m: vaje + 8 x 100 z lopatkami
V službo sem zjutraj prišel počitniško razpoložen: odprto sem imel samo še škatlo, v katero so sodili čajnik in skodelica ter nekaj zadnjih ostalin. Hiša je bila videti precej devastirana in mladinci, ki delajo za selitveni servis, precej manj šaljivi kot včeraj. Ob čaju sem prebral študijo o otrocih ‘na meji duševnih sposobnosti’, ki vse prevečkrat končajo v posebni šoli, pa bi jih z nekaj malega truda lahko spravili vsaj skozi ‘resno’ osnovno šolo… Kako pereče, posebej, ker je bila zadeva spisana leta 1985, popisala je tudi stanje v drugih republikah (najbolj radikalno so takrat všolanje otrok s posebnimi potrebami vzeli na Hrvaškem, kjer so takorekoč ukinili ‘posebne šole’)… ampak rešitve so danes na ne posebej bolj vesoljskem nivoju – no, stanja ne poznam dovolj, da bi sodil.
Ko sem čaj popil, študijo (našel sem jo bil seveda med ‘smetmi’ na hodniku) preštudiral in končno zavil čajnik in šalco v časopisni papir ter zalepil zadnjo škatlo (mislim, da imam vseh 23), me je popadla silna radovednost in izkoristil sem podobne nagibe v sodelavki ter ji ponudil, da ji pomagam v novo hišo spraviti njene neprecenljive rože. Prebili smo (sledila nama je še ena) se skozi množico proletarcev, ki hitijo z zadnjimi deli, in podobnimi ‘nujnimi delegacijami’ kakršna je bila naša… Brezzveze, zdaj bom ves vikend razmišljal, kako naj obrnem frdamano mizo v svoji novi pisarni, da mi ne bo vsak pepe planil naravnost za računalnik, kar mi gre hudo na živce (čeprav v javni službi pravzaprav nimam posebne pravice do take ‘zahteve po zasebnosti). Je pa direkt pod mojim oknom ljubljanska železniška postaja in po 42 letih čakanja se bom končno lahko igral z vlakci! Aleluja! In koj v ponedeljek začnem snovati civilno iniciativo ‘razburjenega lokalnega prebivalstva’, ki bo za desetletja premaknila gradnjo nove sodne palače, saj naj bi ta zrasla natanko med mojim oknom in železnico. No way, Lovro!
In ko je bilo vse poopravljeno (iz slabe vesti sem pomagal še računalničarjem odvijačiti nekaj tabel in stafa, za te ljudi nikdar ne veš, kdaj jih moraš česa prositi)… sem izkoristil posebno ponudbo vodje selitvenega projekta, našega generalnega sekretarja, naj tisti, ki na selišču nimamo drugega dela kot prodajanja zijal, pridno zapustimo prostore in si štempljamo ‘službeni izhod’. In sem odkolesaril kitico v fitnesu, tam opravil tudi eno rundo Tovariševe krožne vadbe, častna, šel z ženičko na kosilo, doma malce prevajal, pobral tamalo v vrtcu in jo predal Vandi, ki jo je peljala na plavanje (sama pa teč, bravo, bejba!), dispečiral taveliko na tabornike, si po neskončnem tisočdnevju privoščil eno uro spanca, vstal še za dne (RES se daljša, juhej!), potem smo malo sitnarili, malo čvekali, kuhali in pojedli… in že je napočila ura, ko sva se z Zalo odpravila na bazen. Aha, prej sem še nespretno rešil starševsko dilemo: ko sem namreč prinesel repete makaronflajša tamali, ki je imela kot veteranka plavalka danes privilegij, da je lahko večerjala prilepljena na TV, sem ob krožniku opazil na hrbtišču neke revije celostransko reklamo z raznobarvnimi kondomi, prevlečenimi čez banane. Seveda je šlo za od tavelke nemško izdajo Brava (ne, ne vem, zakaj je ‘boljša’ od slovenske: tudi če je res nekoliko bolj ‘podrobna v tekstih’ – koje vajde, če ne razumeš besede?). Kaj naj bi? Sedel na zadevo in jo diskretno umaknil pred nedolžnimi otroškimi očesci? Zbral družino in odpredaval nekaj uporabnega čebelarstva? Nadrl taveliko (ampak koliko pa naj pri 10h ONA ve o tem?), se delal nevednega in se – kot navadno – potem zjokal ženi o nerazumljivem in pretežkem svetu? Namutil sem od tega vsega po malem in po mojem mi je nagrada za očeta leta spet ušla za mišji brkec…
Večerno plavanje je bilo prijetno, čeprav je bila dolžina huronska in smo bili v progi samo trije – Boris, Drago in moja utopljivost. Ves čas sem bil skoraj dolžino za Borisom, Drago pa ima tako nek svoj program. Končnih 800 me je sfaširalo, ampak sem ves ponosen. Sicer mi ga je lomila ena šipca na očalu in sem jo strašno neuspešno popravljal z lopato na roki, ampak je tudi to nekako šlo. Potem sva z Zalo odkoračila domov in kvasila neznanske neumnosti, posebej všeč pa mi je, da odlični vic o vaterpolistih še zmeraj pripisuje meni, čeprav sem ji jasno in glasno povedal, da nisem avtor. Takole gre:
Kako se znebiš vaterpolista, ko ti začne presedati? Odpreš okno in zakličeš: hej, menjava si!
Sobota, 19. januar
Prost dan s športom po prosti izbiri: smučarski tek
Dolgo smo kombinirali (jaz še prav posebej in sem jutro popestril s sitnobnim izpadom), kako bi volk, koza, zeljna glava IN fotrove nove tekaške smuči preživeli dan, ki bi ga vsi lahko sklenili kot prijetnega… in smo naredili tako, da smo se najprej še enkrat ustavili na Brezju, dokupili tekaške smuči še za Zalo – glede na dejstvo, da je prijazna lastnica prepustila vrtanje lukenj in vijačenje okovja kar meni, je očitno to res mala malca – in se vzpeli na Pokljuko in na Rudno polje. Še na Zatrniku je bolj dišalo po nabiranju borovnic in jurčkov, sneg se je pojavil šele tik pod Mrzlim studencem, ampak proge so bile odlične. In še pomembneje: nekaj čez poldne, ko smo našli prostor, je predpoldanski val tekačev že pojemal. Izmenjaje sva z Vando varstvovala eno in drugo zgago (tamala je vsako furo na tistem klančku pod kontejnerji za ekipe menjala smuči in sanke, tavelki pa je šlo za premiero naravnost super), potem pa sem dobil frej svojo urico in končno ugotovil, po koliko je Mujo prodal kozla.
Kratek historični pregled: pred začetkom resnega tekanja so bili moji najljubši športi košarka, nogomet in smučarski tek. Po alpski karieri, med katero sem ‘zobotrebčkarje’ vzvišeno zaničeval, sem začel snežno tekati leta 1994 na novinarskem državnem prvenstvu, kjer se je izkazalo, da za uvrstitev na svetovno velja samo kombinacija teka in veleslaloma (in sem se tudi uvrstil, žal pa sem ravno tisto leto zapustil novinarske loge in je ‘vozovnica’ ostala neizkoriščena) in sva potem z Vando vse zime bolj ali manj pogosto tekla. In tako sem jeseni ’06 silno tuhtal, ali bo ‘suhotekaška’ kondicija pomenila tudi napredek pri smučarsko – tekaški, pa potem zadnjo zimo ni bilo snega niti za vzorec… in sem skratka danes prvikrat po najmanj dveh letih stal na novih skejtaricah.
Rezultat je pretežno porazen. RES je, da sem prvič v življenju brez postanka premagal ‘Mt. RP’, ono klančino na levi strani, gledano od strelišča proti oni dolgi ravnini, in res sem naredil menda prvič v takem ritmu tudi celotno osmico vključno s pretekom ceste, vzponom k vlečnici pod Viševnikom in spustom nazaj dol… ampak DALEČ je to tudi od najbolj previdnih pričakovanj. Morda zdaj hitreje regeneriram, z vrha vzpona se ne odpeljem ko čmrlj, ki je zašel v avtobusni auspuh… Hja, k sreči sem pozabil vzeti pas od polarja. Tolklo je tam proti 200, garant. Ampak kako je šele tolklo, ko sem si po krogu spodaj prižgal še cigareto!
K sreči se rad učim. In tole je res lep izziv. Če bo le snega in zdravja, bi letos vendarle rad oddrsal eno tekaško tekmo.
Na kosilo smo se zapeljali na bohinjsko plat k Jaku v Srednjo vas, ki je tudi najina poročna gostilna in prizorišče bolj ali manj rednih ‘obmesečnic poroke’. Morda je prav Jaka nekako najbolj boleči test naše odločitve za brezmesno prehrano, saj mi še zmeraj odzvanjajo mavželj, medvedova šapa, krvavica… no, ker smo nekonsekventni nemesojedci, je k sreči ostala vsaj božanska Vodnikova (poučeval je zgoraj na Koprivniku) postrv polnjena s koruzno in pečena v ajdovi moki… In smo se napokali, da smo do doma bolj ali manj prebavljali, pogledali Jumanjija in polegli otročad.
Nedelja, 20 januar
Tek: tempo tek 1.20: 16 km, 163/178
Dekleti sva oddala dedku, sklenila sva da bova koncept varstva nekoliko premislila, in na parkirišču namesto sotekačev ugledala neke smetarje… NE, BIL je Tovariš in BILI so kolegi in bila je akcija pobiranja odpadkov. Kot večni grebator pri vsakem zanimivem projektu sem napolnil dve vreči, tvegal plavanje v mrzkem potoku, našel eno erotično dvd škatlo (disk je očitno ostal v predvajalniku…), med ostalimi dragocenostmi pa smo našli dve rabljeni injekcijski igli.
In smo odtekli. Za zaključek sprostilnega tedna je moji skupini Tovariš predpisal uro in četrt sproščujočega teka in sekstet, ki sta ga zaljšali Anja in Helena, je to resno vzel, tekli smo po PST do zaključka Murgel tam proti Rakovi Jelši, na povratku pa sta po vzponu na Grbo dva osebka zbezljala in zapodili smo se v dir… precej prehitro, sem bil pa tako s pulzom kot počutjem kar zadovoljen. Trening smo sklenili s kofetkanjem pri Kresnički, kjer smo se, neverjetno, pogovarjali o merjenju telesne maščobe, kdo ima koliko in katera ima koliko in A DEJ, NE VERJAMEM… in podobno. Skratka, najboljše so menda tehtnice nekega podjetja na ‘T’ nekje na Tržaški, ampak 100 € za VAGO pa ne dam, pa če me diagnosticira v nulo in mi piše jedilnike.
Samoironični moment: sredi teka me je Bobi (tehnična inteligenca, pih) nadrl, kako še zmeraj vpisujem podatke ročno, na roki imam pa formulo eno od polarja. Kar vem tudi sam, ampak kaj, ko mi pri prvem poskusu ni uspelo zbogati računalnika in ure, potem pa sem pozabil na geslo… in obenem tako rad polnim svoj excelov opomnik! Bobi pravi, da je to tako, kot bi z računalnikom prišli do nekih podatkov in jih natisnili, potem bi jih pa nekdo spet z lista prepisal v svoj računalnik. Saj ima prav, ne rečem…
Nekaj sem po kosih prevajal, vmes smo jedli, na obisk je s psom prišla nekdanja Vandina sodelavka (in Zala nama bo dosmrtno zamerila, da sva iz čistega firbca soočila psico in našega Bučka – ni ga zadela kap, bolj se je prestrašila psica) in že smo leteli na naš abonma, ki ga imamo sicer v lutkovnem gledališču na Gradu, ki pa je tokrat soproduciralo Pekarno Miš Maš v Mladinskem gledališču – s tapravimi, živimi igralci.
Morda sem tako prizanesljiv in navdušen kritik zaradi neskončno redkega zahajanja v kino in teater (no, teatra nikdar nisem preveč maral, lutkovno mi povsem zadostuje), ampak glede na zbrano tišino v parterju in kasnejše ocene smo bili s predstavo vsi pošteno zadovoljni. Moralka Svetlane Makarovič mi sicer ni povsem po duši (pri njej vsi pošteni in pokončni tudi v otroških knjigah doživijo bridko usodo – in inako je s pekom MišMašem), je bila pa narejena zelo domiselno in kvalitetno, sam pa sem takole srednjeletno zmigoval z možgani, kako so se v teh letih spremenili tudi igralci iz mojih mladih let: medtem ko je po mojem osebnem mnenju Varga prav kot Debevec dobil ono samozavestno zrelost in se naredil v čudovitega ‘multitaskerja’, ki je lahko enako prepričljiv kot tragik in še bolj kot komik (tukaj igra mačkona), so v mojem spominu buhteli spomini na Damjano Černe, na Dragico Potočnjak in predvsem na Olgo Kacjan, božansko divo mojega najljubšega slovenskega filma, Splava meduze. Na, z otroki na nedolžno predstavo, zapletem pa se v minevanje časa!
To je to za tretji teden v letu. Četudi je bil treninško nenavadno lahkoten, ga je zame predvsem nevsakdanjost službene selitve in nekaj drugih malenkosti naredilo morda še bolj gostega kot je bil prejšnji. In jutri, v ponedeljek, se začne drugi letošnji ciklus, ki bo predvsem časovno požrl še nekaj dodatnih ur (v povprečju od ene do treh ur več kot v prejšnjem 4 tedenskem ciklu) in samo srečen sem, da mi pogodba ne daje posebej veliko miganja pri prevodu, ki ga moram oddati do konca meseca.
Se beremo!