PONEDELJEK, 4. AVGUST
Kolo 1:46:57, 33km
Plavanje cca 1:00, 2,1km
Dopoldne se ne dogaja nič posebnega. Pozna se čas dopustov. Dozdeva se mi, da za to navidezno mirnostjo prihaja obdobje napetosti in norega tempa. Ampak sedaj sem tu in uživam v tem kar imam.
Fia gre popoldne k babici in dedku. V glavi je že tam, tako, da kar težko uskladiva stvari, ki jih mora še opravila pred odhodom. Domi popoldne dela, in po njunem odhodu imam prosto popoldne.
In kako ga drugače izkoristiti kot za trening. Oblečen v nov 3K dres pripravim kolo. Pri meni izgleda to nekako tako, da zaradi prostorske stiske visita obe kolesi, tako gorsko kot cestno pod stropom, sprednja obroča pa posebej na steni. Ker v večini uporabljam cestno kolo je le to spredaj. Tokrat sem tako moral sneti obe. Golovec imam pred nosom in to bo odlična podlaga za fartlek. Strm uvodni klanec požene srce v višave. Nadaljujem po bolj ali manj shojenih obrobnih poteh in se kar se da izogibam urejenemu PST-ju, naj imajo sprehajalci mir pred norci. Ja, zame je to še vedno POT SPOMINOV IN TOVARIŠTVA, kljub temu da so jo poimenovali bolj nedovžno POT. Vsekakor je zame najboljša športno rekreativna površina v Ljubljani. Proga nudi posebno zadovoljstvo. Nenehni vzponi in spusti, korenine, ozki prehodi terjajo zbranost in ne dovolijo oddiha. Tako nadaljujem do naselja Orle, kjer se ob spustu nadiham. Sledi najtežji del poti – vzpon na Molnik. Pot je zaradi obilice dežja zelo zdelana. Kolo spodrsava in se pogreza v pesek, ki ga je naneslo obilno deževje. Na sredini poti je 20 do 30 cm globok žleb, ki ga moram nekajkrat prečkati. To terja skrajno spretnost. Do vrha dvakrat izgubim ravnotežje, drugače pa sem kar zadovoljen. Na spustu, skozi prelep gozd, proti Repčam spet zadiham. Ob vseh letošnjih treningih na cestnem kolesu sem že malo pozabil kako fantastičen občutek je vožnja z gorcem v tišini gozdov. Pravi balzam za dušo, če pomislim na nervozne hupajoče voznike. Na Repčah ugotovim, da je do pričetka plavalnega treninga le še pol ure, zato kar po cesti do daske pritiskam pedala. Ko pridem na bazen, je večina sotrpinov že v vodi. Skočim še pod tuš, saj se ne spodobi takole prepoten skočit v bazen. Ogrevanje, vaje, razdalja. Plavamo v koloni in se borimo za »zavetrje«. Nekje vmes me prime krč, tako da zlezem iz bazena. Potem presedlam v lažjo progo. Če bo šlo tako naprej, bom moral zaradi počasnosti najeti svojo progo, da ne bom oviral drugih, ki plavajo, kot bi jih kdo spustil z verige. Ko se po treningu privlečem domov, z Domi malo poklepetava in sledi zaslužen počitek.
TOREK, 5. AVGUST
Tek 1:05:46, 13,27km
Torkov tek. Obljubljeni peklenski trening. In res je bil. Številčna druščina se kot ponavadi razdeli na dva dela in sem ter tja še na kakšno manjšo skupinico. Igor vsakemu od nas deli kilometre izgleda kot bi barantal za ceno paradižnika na tržnici. Verjamem, da v resnici ve kaj in koliko na vsako tekaško glavo. V tem trenutku se hoče Tone kar nekako skriti za hrbte ostalih, pa tudi njega doleti tako zaželena številka. V ne prehitrem tempu se odpravimo proti skakalnicam in nato navzgor na zgornji krog. 8x stopnjevanje. Zrak je težak in noge nočejo steči kot si je zamislila glava. Prvi trije krogi hitro minejo, čeprav se v svoji grupi vlečem kot zadnji. Nekje na začetku četrtega kroga mi Igor (morda zaradi vzornega vedenja ali pa preveč glasnega hlastanja za zrakom) zniža »kazen« na 6 krogov. Noge postanejo lažje in tudi ura pokaže hitrejši tek. Razmišljam, ali bi taka taktika delovala tudi na tekmi. Na primer na triatlonu jeklenih. Na začetku bi si rekel, da bom tekel do Kredarice (kot so na prvi izvedbi triatlona res naredili), potem pa končal na Vodnikovi koči. Verjetno bi delovala, ker tako ali tako ne bi mogel teči dlje kot do Vodnikove koče (pa še do tja bom po dosedanjih izkušnjah bolj hodil kot tekel). Končno končamo tudi šesti najhitrejši krog. Več danes v takem tempu ne bi zmogel. Ali je to samo meja v moji glavi? Kje je zares meja? No v nedogled verjetno nebi šlo vendar, če bi se potrudil, morda bi pa zmogel še enega? V počasnem teku se odpravim do avta. Med preoblačenjem z Marinko izmenjava še nekaj pogledov na plezanje v hribih.
SREDA, 6. AVGUST
Še en dan zapolnjen z navidez nepomembnimi malenkostmi. Čas velikih prihaja. Če malo, v mojem poslu velikokrat uporabljeno načelo redesign-a, po slovensko preoblikovanja, prenesem na vsesplošne ljudske modrosti in moje početje, bi lahko nekako zaključil s trening na trening 3k sport. Treningu se izognem, saj mi Domi (res ima čudežne roke) svetuje, da po opravljeni shiatsu masaži, ki je res pomagala, vsaj danes ponovno ne zategujem mišic. Tako grem na bazen razdelit še tistih par dresov, ki so še ostali.
ČETRTEK, 7. AVGUST
Veslanje 1:00
Tek 0:45, 10km
Fia je spet doma. Utrip v stanovanju je veliko bolj živ in spet so igrače vsepovsod. S prijateljem Marjanom, ki me je spravil na prvi Triatlon Jeklenih, sva dogovorjena za veslanje po Ljubljanici. Zmanjkuje mi časa, saj moram še v delavnico po čoln, ki ga je potrebno še sestaviti. Čoln je lesen in ročno delo Gorazdovega sodelavca. Zanimiv izdelek in glede na način izdelave zelo hiter primerek. Ob vseh peripetijah, ki so se zgodile med prevozom, zamujam na Livado. Marjan je že na vodi. Med mojim prvim letošnjim veslanjem uživam v pogledih na naravo ob reki. Idilo motijo le razni napol propadli čolni in navlaka, ki jo ljudje meni nič tebi nič puščajo na obrežju in v vodi. Občasno zmoti tudi vonj po odplakah, ki jih nekontrolirano odvajajo iz črnih vikendov. V resnici so raznobarvni, nekateri bolj, drugi manj urejeni, vsi pa si veselo prisvajajo rečni breg. Ljubljanica, klub njenemu izgledu niti ni tako umazana. Upam, da nam ljudem nekoč uspe izboljšati te razmere. Po dobri uri veslanja, se moram zelo potruditi, da ujamem tekaški trening. Dva kroga hitrega tempa in še pospeševanja na koncu. Dober občutek, ko gre vse po željah, na trenutke celo hitreje. Doma se pred spanjem s Fio še malo pozabavava. Le od kot ji toliko energije. Oči so že popolnoma zaspane, telo pa še kar poskakuje. Zjutraj bo pa spet spala do desetih.
PETEK, 8. AVGUST
In res je spala do pol enajstih. Dan počitka pred tekmo. Še dež je poskrbel, da je dan bolj počasen. Noge so opoldne kar malo težke, vendar je do večera že bolje. Pripravim si opremo. Ugotovim, da sem pozabil pospraviti superge ki so se sušile v koritu pred oknom. Sedaj so popolnoma mokre. Do jutri se ne bodo posušile. Saj imam še ene, ampak za v blato, ki bo na jutrišni progi? Vzamem sušilec za lase in v nekaj minutah so suhe. Nekako kolebam z odločitvijo, ali iti na tekmi do konca, ali jo izvesti zgolj kot močnejši trening. Verjetno le malo nervoze. Pred spanjem odigramo vsi trije še družabno igro. Sledi obredno pregovarjanje ob odhodu v posteljo.
SOBOTA, 9. AVGUST
Tek 0:46:43, 11,2km
Kolo 1:14, 20,2km
Prijatelj Saš me nekaj čez pol osmo zjutraj pobere in potem, ko v avto naloživa še kolo, se odpeljeva v Bohinj. Tek štirih srčnih mož okoli Bohinjskega jezera se prične ob desetih. Tekači in spremljevalci se počasi zbirajo. Dvig številk, pozdrav s tekaškimi prijatelji, malo ogrevanja in že stojimo na startu. Aleša, Tone, Andrej, Saš in jaz skupaj nekje četrta do peta vrsta, Mirko spredaj, malo za nami še Rok. Ob štartu se začne prerivanje. Vsi se moramo zgnesti na ozko pot skozi park. Potrebno je kar nekaj spretnosti in iznajdljivosti, pa še paziti je potrebno na korenine in kamenje. Zastavim kar hitro, saj se po navodilih izkušenejših tekačev v delu poti ob severni strani jezera ne da prehitevati. In res, ko se pot spremeni v gozdno stezo, se tekači razvrste v kolono po eden. Popolnoma se osredotočim na podlago po kateri tečem. Polno korenin in spolzkih kamnov. Hitrost za malenkost pade, vendar je še vedno visoka. Prehitim par tekmovalcev pred mano, ki jim predvsem premagovanje ovir dela preglavice pri vzdrževanju tempa. Tehnično zahtevni del proge se konča in preko travnikov in potk pritečemo do ceste. Od tu naprej po peščeni peš poti proti cilju še dobre 4 km. Proga je nekaj krajša kot je uredno objavljena. Počutim se dobro in vzdržujem trenutno hitrost. Nekako me ta del spominja na našo ničkolikokrat pretečeno PST. Pri oznaki še 2km še malenkost pospešim in v zadnji klanček grem skoraj do konca. Malo moram pustiti še za ciljni šprint. V cilju najprej planem po lubenici. Kmalu pritečejo še ostali. Vsem se riše nasmeh na ustnicah. Kako lepo je videti zadovoljne obraze. Malo se še okrepčam, preoblečem in s kolesom odrinem preko Uskovnice na Rudno polje. Želim preveriti kolesarsko progo Triatlona Jeklenih. Prvih 40 minut mi gre dobro, potem pa kar noče in noče biti ovinka po katerem se strmina malo položi. Nimam več prave volje, bolje rečeno moči, da bi še naprej grizel v klanec, zato malo popustim. Vseeno sem zadovoljen, ko pridem do menjalnega prostora kolo tek na Jeklenih. Na tekmi bo šlo skoraj sigurno hitreje. Še malo in že se pridružim princeskama, ki me čakata na Rudnem polju. Fia ob pomoči Dominike hodi po ograji in zakriči od veselja, ko se pripeljem mimo. Na vsak način se hoče voziti s kolesom, zato ji spustim sedež kolikor se le da in že se vozi po lužah in kravjakih na parkirišču. Skupaj se odpravimo še na krajši sprehod kjer se mastimo z malinami in gozdnimi jagodami. Prelep dan, čist gorski zrak, čeprav je bilo kar malo hladno, glede na temperature v dolini, družina, zadovoljstvo po opravljeni turi. Zvonenje krav nekje v bližini. Skoraj kičasto, ne ne naravnost super.
NEDELJA, 10. AVGUST
Tek 1:27, 17,35km
Veslanje 0:50 7,5km
Skoraj bi zaspal na jutranji tek. Počasi se nas kar nekaj zbere na parkirišču. Dogovorimo se, da obrnemo na Livadi. Konstanten tempo z občasnimi nihanji in lahkotni pogovor preganjajo monotonijo. Na Livadi maratonci nadaljujejo, medtem ko ostali obrnemo. Na poti nazaj še okrepčilo na pokopališču, kjer vsako nedeljo zmotim ljudi pri jutranji maši. Verjetno nas gledajo zelo postrani, pa kaj. Vsak ima svojo religijo in tale naša v zadnjih dveh in pol kilometrih doživi pravi razcvet. Zastavimo prehitro in kar potruditi se moram, da lahko sledim. Počasi tudi noge sprejmejo to povišanje in spet gre lažje. Po treningu se odpravimo še na cedevito v Cvička, pa je na Helenino žalost spet nimajo. Načrti za izlet na Triglav se usklajujejo. Doma čas do kosila izkoristim za počitek. Med kosilom usklajujemo urnik naslednjih dni. Fio najbolj zanima, kaj bom napisal v dnevnik. Popoldne pokliče Marjan in me zvabi na veslanje. Tokrat ubereva pot, bolje rečeno tok v mesto do Plečnikovih zapornic ob Cukrarni. Promet v tem delu je kar živahen. Tokrat veslam v čolnu s krmilom. Čista poezija, ni mi več potrebno nenehno paziti kam me nese. Z premikom nog smer enostavno izravnam. To bo zmagovita kombinacija za Jeklene.