PONEDELJEK, 25. AVGUST
Veslanje 1:15:00, cca 10km
Kot že ne vem katerič, ugotavljam nezdružljivost stresnega ponedeljka in ponedeljka kot dan počitka. Marjan določi dan za zadnji veslaški trening pred tekmo. Dobiva se na Livadi. Kar nekaj čolnov je že v vodi. Vsi se pripravljajo za triatlon jeklenih.
Nekateri čolni izgledajo kot rakete. Pa ne samo to, tudi letijo tako. Ko pride še Matej skupaj odveslamo po Ljubljanici navzgor. Voda je umazana, pozna se deževje, ki s polj spira gnoj. Med veslanjem pripovedujem o dogotkih z olimpika, ko Marjan izusti »J… triatlonca k se ne zna slečt takrat k je treba«. Pa smo se spet smejal. Ura neusmiljeno teče in kljub dobremu tempu ne bom imel dovolj časa za kosilo (bolj večerjo) pred plavanjem. Raje se odločim za večerjo in še malo podaljšam trening veslanja.
TOREK, 26. AVGUST
Tek 0:56:45, 11,5km
Izgleda, da se bo projekt ureditve veslaškega centra v Zaki na Bledu končno premaknil. Usklajujemo še zadnje detajle. Relativno več časa porabimo za usklajevanja, kot ga bomo za projektiranje.
Na trening greva skupaj s Sašo. Odločila sva se namreč za bolj varčno in ekološko obnašanje. Pred pričetkom treninga se z Mašo zaklepetava, tako, da ga pričnem kot zadnji. Potem do živalskega vrta lovim prvo skupino. Nataša, Kaja in Anja se zabavajo ob opazovanju tekačev pred seboj. V klanec pospešim, saj upam, da lahko še kaj pridobim pred jeklenimi. Do konca odtečemo še en zgornji in en spodnji krog. Marjan je narekoval dober in močan tempo. Utrip in počutje dajejo dober občutek za soboto.
SREDA, 27. AVGUST
Počivam. Fia pride domov. Preživela je trodnevni indijanski tabor. Domov pride s peresom v laseh. Tako je utrujena, da kar ne ve kaj bi sama s sabo. Sredi stanovanja kaže, kako strelja z lokom. Po mukah jo spravimo v posteljo. Jutri bo pa spet spala do 10h.
ČETRTEK, 28. AVGUST
Tek 0:32:43, 7,0km
Dan ni tako divji, kar mi zelo odgovarja. Na treningu je Aleša čisto zaprepadena, ko zve, da razmišljam o možnosti, da se jim ne pridružim na izletu na Triglav. Res sem v dvomih. Logistično se zdi stvar težko izvedljiva. Obstajajo sicer nekakšne kombinacije, pa se mi zdi vseeno preveč zapleteno. Igor mi določi 45 minut s pospeševanji zadnji kilometer. Skrajšam na malo manj kot dva kroga. Odlično se počutim. Po St. Poeltnu je triatlon jeklenih drugi cilj sezone. Vedno sem se ga udeleževal z načelom, važno je sodelovati, zmagati se pa glede na čas, ki ga dosegajo najboljši, tako ali tako ne da. Da se pa premakniti svoje meje. To je moj letošnji edini cilj. Željeni čas. Ne vem ali ga znam oziroma upam določiti. Tekma je tako specifična, da lahko ne najbolj optimalen tempo na kolesu pomeni velike težave pri premagovanju višine na teku oziroma hoji. Pot je speljana na posameznih delih tako strmo, da je zame nepredstavljivo kako lahko kdo tam teče. Nataša mi napoveduje 3:10, vendar bo 3:15 že zelo dober rezultat.
PETEK, 29. AVGUST
Bolj, ko se bliža čas kosila, bolj mi misli uhajajo na jutrišno tekmo in na Triglav. Po kosilu ostanem doma sam, Privoščim si še krajši počitek in malo spanja. Potem odpeljem kolo k Marjanu. Na kombi naloživa čolne in kolesa, da bo zjutraj vse pripravljeno. Zapletemo se še v pogovor o športu in tekmah ter ciljih. Domi in Fia me pobereta na poti domov. Začnem pripravljati opremo. Najprej triatlonsko. Te ni veliko, še največ je bidonov s potrebno tekočino. Okrepčevalnic na tekmi je malo, saj voda v hribih ne teče za vsakim vogalom. Vrli gorski reševalci jo na vrh Studorskega prevala pritovorijo na svojih hrbtih. Potem še nahrbtnik z opremo za hribe. Po tehtnem razmisleku je prevladala ničkaj tehtna odločitev. Želim si s 3k družbo na Triglav. Pripravim nekaj obleke, spalko in predvsem hrano. Nenehno kombiniram možnosti in poti za vzpon do Planike. Še enkrat preverim tekmovalno opremo. V postelji preden zaspim grem z mislimi še enkrat skozi tekmo. Veslal bom v okviru svojih zmožnosti. Dobro poznam cesto na Uskovnico, zato si vizualiziram vse pomembne odseke kolesarjenja od ovinka do ovinka. Pomembno bo, da popijem cel bidon riža. Na teku pa potem na preživetje kot že tolikokrat prej.
SOBOTA, 30 AVGUST
Triatlon jeklenih, 8km veslanja, 16km kolesa in 8 km teka, 1275 m višinske razlike, 3:08:53
Zbudim se pred uro. V grlu me nekaj praska. Spal sem bolj slabo. Pojem zajtrk, pogledam za vremensko napoved, ki sicer obeta suho vendar oblačno vreme z meglo. Samo da se ne izgubim. Marjan me pobere in kaj hitro smo v Bohinju. Prijava, klepet s sotrpini, pa priprava opreme za menjalna mesta. Nahrbtnike s supergami nam organizator odpeljejo na menjalni prostor na parkirišče pod planino Konjščica. Pokaže se tudi ugodna rešitev logističnih težav pohoda na Triglav. Nahrbtnik z opremo, mi bodo pripeljali na menjalni prostor kolo tek, tako da se mi ne bo potrebno vračati ponj v Bohinj. Jezero se polni s čolni. Počasi se poravnamo na startni črti. Nekaj čez 130 posameznikov in 35 ekip se požene po jezeru. Gladina jezera se v hipu vzvalovi in potrebno je kar nekaj spretnosti, da ne končam kot nekateri tekmovalci v vodi. Krmilo mi zelo pomaga in z nekaj truda se uspem prilepiti na zadnji del čolna tekmovalca pred mano. Izkoriščam val (zavetrje). Ura kaže skoraj 15 utripov manj, kot prej ko sem veslal vzporedno z drugimi. Tokrat mi vodni del triatlona ne predstavlja težav. Vsaj diham lahko kakor hočem. Ne daleč pred obratom nam v nasprotni smeri privesla prvi tekmovalec. Izgleda, da sem dobro na poti. Ponavadi se je to zgodilo dosti prej, gledano iz mojega veslaškega položaja. Tudi ura kaže obetaven tempo. To me vzpodbudi, da na obratu pospešim. Žal pa ne uspem ujeti nekaterih tekmovalcev pred menoj, tako da raje počakam val tekmovalca za katerim sem se šlepal že prej. Kaže, da bo čas veslanja pod 50 minut. Zelo vzpodbudno. Na menjavi me potegnejo na suho in hitro odtečem do kolesa. Nataknem čelado in prične se vrtenje pedal. Od jezera drvimo preko travnika do Stare Fužine. Usta imam polna prahu. Podlaga po kateri vozimo se nenehno menja. Asfalt, makadam, kolovoz. Kratki vzponi jemljejo sapo. Izkušnje mi pomagajo, da vzdržujem pravi tempo in utrip nekaj nad 160. Še skozi Studor in nad Srednjo vasjo se prične pravi vzpon. Grizem, pijem, diham. Vmes iščem čimbolj ravno podlago. Vožnja z avtomobili in dež na poti pusti posledice. Prehitevam tekmovalce pred seboj. Nekateri pa mene. Po številkah nad 200 ugotovim, da so to tekmovalci v štafetah. Nekje vmes prisopiha mimo tekmovalec na cestnem kolesu. Zgrbljen globlje nad belanco kot ostala druščina na gorcih, nas kmalu pusti za sabo. Ne razmišlam o razdalji do konca, raje se koncentriram na tempo do naslednjega ovinka. Hitro prikolesarimo na Uskovnico, kjer se pot malo položi. Vendar tempo ne pade. Še močneje pritiskamo na pedala. Peščica ljudi ob progi nas spodbuja. Kaj si pa mislijo o nas, pa bolje, da ne vem. Še zadnji deli makadamske ceste do menjave. Sestopim s kolesa, ki mi ga vzamejo skupaj s čelado. Pa mi je vseeno, tokrat me zanima le kje je nahrbtnik in superge. Med preobuvanjem opazim Roberta s katerim se pozdraviva. Na okrepčevalnici pograbim banano in si jo stlačim v usta. Okoli pasu imam pripet bidon z jabolčnim sokom (v bistvu vodo). Neusmiljeno poskakuje gor in dol po hrbtu, zato ga raje vzamem v roke. Teren še omogoča tek in trudim se, da tečem kolikor hitro zmorem. Tekočine v bidonu zmanjkuje, zato se spet preseli na hrbet. Na poti je vedno več skal in korenin. Z očmi iščem primerna mesta za noge, saj je oprijem nadvse pomemben. Mimoidočim mrmljaje odzdravljam. Osredotočenost je popolna. Na planini Konščica, nas spodbuja celo Jure Robič. Pomoč za nadalnih nekaj korakov. Prične se strm vzpon. Preneham teči. To je prestrmo. Z rokami opirajoč se na popolnoma mokra kolena poskušam delati čimdaljše korake. V svojem tempu, v svojem svetu, v tekmovalnem transu. Kar hitro gre. V spominu imam dalše razdalje. Malo sem zbegan. Na planini Jezerca je okrepčevalnica z vodo, potem pa ponovno vzpon, na Studorski prelaz. Dvigujemo se v oblak. Vrha ne vidim, kar niti ni slabo. Kmalu skozi meglo zagledam obrise postav na grebenu. Kozarec vode in prične se dirka navzdol. Preskakujem skale in ne razmišljam, kaj se lahko zgodi, če oprijem noge ne bo zdržal. Spet vsi tečemo. Pot je ožja. Pazim samo na to kam postavljam noge. Vse drugo ni pomembno. Planinci ob poti se prijazno umikajo, kolikor se sploh lahko. Počutim se dovolj močnega in začnem stopnjevati tempo. Tiste, ki so me na začetku teka in med prvim vzponom prehiteli, počasi lovim. Šem že mimo podora, zaradi katerega je bila pot nekaj časa zaprta. Posamezni tekmovalci, ki se že vračajo nas spodbujajo. Zaradi megle, ki je zajela hribe, se ne da oceniti, koliko je še do konca. Spet so neprecenljive izkušnje in poznavanje poti. Vem, da je do cilja še čisto malo zato iztisnem še tiste nekaj energije, skrite nekje globoko in prehitim še nekaj njih. Skozi meglo se pokaže Vodnikova koča. Cilj. Na suhih ustnicah se pojavi nasmeh. Okoli vratu dobim medaljo. Pogledam na uro. Ne morem verjeti svojim očem. Takega časa si niti sanjati nisem upal. Čestititamo si z ostalimi tekmovalci. Tudi Robert je že tu. Njegovi prvi jekleni. Bravo. Vreme ni najboljše in premrzlo za prepotena telesa. Kar hitro se odpravim nazaj v dolino. Tako ali tako se danes še enkrat vrnem. Ob poti nazaj spodbujamo še preostale tekmovalce. Artur napreduje z nasmehom na obrazu. Tudi Marjanu gre dobro. Ob prijetnem pogovoru smo kmalu na menjalnem prostoru kolo tek. Vzamem nahrbtnik z opremo za hribe in se poslovim od ostalih, ki se odpravijo v Bohinj. Sam ponovno zagrizem v pot proti Vodnikovi koči. Tokrat v lažjem tempu. Megla se je spustila nižje. Pot po kateri stopam dojemam drugače. Tokrat opazim v okolici tudi rože, pa veliko čredo krav na Konjščici, zelen travnik na planini Jezerca, kjer bi lahko bilo skorajda nogometno igrišče. V zmernem tempu sam s sabo uživam v notranjem zadovoljstvu. Po treh urah se na Planiki pridružim veseli druščini klubskih prijateljev, ki so medtem, ko sem se jaz boril s sekundami, osvojili Triglav. Čestitke za današnje dosežke so obojestranske. Vsi smo utrujeni in si želimo le še postelje. Po malenkostnih zapletih jih tudi dobimo. Ni jih sicer za vse, ampak se ne vznemirjamo preveč. Važno je, da smo vsi zadovoljni. Luč se ugasne in prične se smrčalni koncert. Kljub temu, da se zdi da vsi spijo, nas je kar nekaj budnih še dolgo v noč.
NEDELJA, 31 AVGUST
Vzpon na Triglav.
Gorazd nas zbudi po četrti uri zjutraj. Kmalu stojimo pod zvezdnatim nebom pripravljeni na vzpon. Posamezne čelne svetilke iščejo pot v temni noči. Hitro se vzpenjamo. Prve zajle in klini. V mislih si predstavljam potek poti po kateri se vzpenjamo. Greben, pa mali Triglav, sedlo in že smo na vrhu. Hitri smo bili. V daljavi se že čuti somčni vzhod. Prvič sem tu gori, zato jih dobim z vrvjo po riti. Tudi moji izgovori, da sem že večkrat preplezal severno triglavsko steno ne pomagajo. Veter je neusmiljen, zato se odpravimo navzdol. Na sestopu opazujemo morje oblakov prelitih s svetlobo vzhajajočega sonca. Uživam v vsakem trenutku. Res je lepo. Na Planiki zbudimo še ostale, ki so še malo poležavali in se po zajtrku odpravimo v dolino. Pot je dolga. Krajšamo si jo z zanimivimi pogovori. V Bohinju še na pijačo, v Ljubljani na kosilo, pri Bobiju, zahvaljujoč Suzani na sladico in domov. Po tako intenzivnih dogodivščinah se je vedno lepo vrniti domov. Takrat še bolj cenim to kar imam.