Pravkar sem dobil zanimiv klic našega tovariša, ki mi je sporočil, da zamujam s tedenskim poročilom, ki bi ga moral oddati že včeraj zvečer. Uničil sem si lep, s sončkom obsijan, kolesarski trening, a ker gre za tovariša, mi ni bilo težko. Še dobro, da je bil prejšnji teden regeneracijski ter tako opisno zelo preprost.
Kako začeti? Hmmm… Sem Matej Markovič, že 5 let zaposlen v Slovenski vojski kot svetovalec za šport. V resnici imam naziv »pomočnik za šport«, a mi to zveni kot nekdo, ki podaja žoge. Ko nisem na poti (vsakodnevno se namreč vozim v Vipavo), ko nisem v službi (da ne bom rekel ko delam) in ko ne treniram, se posvečam svojim trem zakladom, hčerki Nike, sinu Maju in ženi Maji. Nekoč se je prijatelj pohecal in mi dejal, da sem pravi svetnik, saj dajem svojima otrokoma največ kar lahko, vsakemu svojo mamo (Nike je namreč sad prejšnje veze). Šport je pri nas številka ena (še najbolj se upira Maja, vaša nova sotekačica), saj šestletna Nike že dve leti pridno vadi plavanje in je že sposobna preplavati 50m kravl, mali ravbar, 20 mesečni Maj, pa je itak poglavje zase, saj mu še Duracellove baterije niso kos.
Moja športna pot se je začela pri treh letih ko sem prvič stal na smučkah. Moj oče, odličen rokometni vratar pri Celju, smučarski trener in kasneje večkratni veteranski prvak v cestnem kolesarstvu, je bil namreč trdno odločen, da svoja dva sinova spravi na pravo pot, na športno pot. Prve uspehe sem doživel v smučariji, saj sem na znamenitem Maksimarketovem pokalu za otroke v starosti 8, 9 in 10 let trikrat zapored osvojil prvo mesto. Do takrat je to uspelo le meni in legendarnemu Roku Petroviču. Brez heca. Žal sem moral kasneje zaradi finančnih razlogov smučanje opustiti, saj starša nista zmogla financirati dva smučarja. Brat je bil v istem času namreč v B reprezentanci, kjer pa so bili glavni stroški vseeno na ramenih staršev. Sam se še sedaj čudim kako jima je sploh uspevalo do te mere. Pri trinajstih letih sem zapadel v nogometne vode, kjer sem prilezel do mladinske reprezentance ter do enega največjih upov slovenskega nogometa (nekje doma imam še spravljen članek iz Dela). Poškodba oči in s tem nezmožnost nošenja kontaktnih leč, je bila glavni krivec za prekinitev nogometne poti. Hvala bogu, saj sem tako po daljšem odmoru (vmes sem kar 14 let skakal za akrobatsko zabijaško skupino Žabe) iskanja prave športne poti, našel luč v triatlonu, ki me je popolnoma zastrupil ter me spremenil v čisto pravega triatlonskega odvisnika.
Za konec uvoda zgolj zgodba za odgovor na tisto kar me je vprašalo že kar nekaj ljudi: »zakaj ultratriatlon?«. Zgodba se je začela septembra 2006 ko sem na morju bral revijo 220 Triathlon, ki mi jo je slučajno posodil sodelavec, rekreativni triatlonec. V njej sem zagledal članek z naslovom Deca triathlon (Desetkratni ironman), ki me je tako prevzel, da sem komaj čakal, da pridem domov, saj sem v istem trenutku sedel za računalnik, poiskal pravi triatlonski klub (Trisport-vedel sem, da je tam Miro Kregar-ultratriatlonec) ter se na tak način povezal z Igorjem. Od tu naprej pa vas večina že pozna mojo zgodbo.
PONEDELJEK, 1.9.2008
Jutro je ta dan prišlo zame kar prehitro, saj sem se odpravil v posteljo šele okoli pol enih. Prejšnji dan zvečer sem namreč prišel iz Madžarske ter se po snidenju z domačimi kot pravi zetor (zet) odpravil še na gorenjsko (Tržič) kjer sem moral s tastom popiti pivo na moj uspeh. Kljub trdim nogam in pomanjkanju spanja, pa je bil ta dan zame še posebej pomemben, saj sem namreč prvič pospremil v vrtec Maja in prvič v šolo Nike. V vrtcu nič posebnega, razen tega, da se je zaradi svojih izletov iz razreda spet pokazal za posebnega (gazdarica na morju je ob slovesu, ko je Maj en teden norel od 6:00 do 20:00, rekla za tamalga: »mali je sladak, ali malo poseban«). Pri Nike sem si zapomnil v glavnem male stolčke, ki so me stali krča, saj so bile noge še zmeraj zelo utrujene. Proti večeru me je čakalo še eno prijetno opravilo, masaža pri mojem maserju, ki je zopet opravil fantastično delo. Po njej sta prišla še preostala člana ekipe, ki naj bi novembra odpotovala v Mehiko na Deco. Namen je bil, da skupaj naredimo nekakšen plan, morda najdemo kakšno ugodno povezavo, ki jo bi kasneje naša Aleša potrdila. Rezultat je bil izredno uspešen, saj sem domov prišel okoli pol enih (zopet) s petimi malimi in dvema velikima pivoma. Tolažil sem se, da se si to po devetih mesecih treniranja tudi zaslužil.
TOREK, 2.9.2008
Prvi dan v službi me je zopet spravil na noge ob 5:30, tako da sem bil s spancem ponovno v primanjkljaju. Na srečo so bile v službi na sporedu zgolj formalnosti, ki so mi omogočile predhodni odhod domov, kjer pa me je čakalo še težje delo, saj sem moral animirati moja dva bojevnika (Nike in Maja). Sam sem zmeraj trdil, da če se kvalitetno ukvarjaš z otroci, ti zvečer ne sme ostati veliko energije. Tako, da na tem mestu, vsaka čas mamicam na porodniškem. Domov smo z otroci prišli šele ob sedmih, tako da je bilo ravno dovolj časa, da malčka skupaj z Nike potuširamo ter spravimo v posteljo. Šola je tudi pri Nike naredila svoje, saj je že ob pol devetih na kavču globoko zadihala. Sam sem med tem končno znosil stvari iz avta (še iz Madžarske) ter ugotovil, da je večkratni sprehod v četrto nadstropje za nekoga v slabi kondiciji (ali zelo utrujenega v mojem primeru) prav lep podvig. Zaradi »tihe maše«, ki sva jo imela s svojo drago, sem s kančkom odvečne energije zaspal že ob desetih.
SREDA, 3.9.2008
Službene obveznosti so me ta dan nagnale na bazen kjer sem vodil usposabljanje za reševalce iz vode za bodoče pripadnike slovenske vojske. Hvala bogu za neopren, saj se mi je šele sedaj začela kazati utrujenost od nedavne tekme, temperatura vode pa ni presegla 22 stopinj. Še dobro, da so fantje, ki jih usposabljam stari okoli dvajset, ter tako dovolj ponosni, da ne bi priznali mraza, niti če bi jih imela voda enajst. Večer je bil namenjen plavanju na dif-u, a je moj prvi trening splaval po vodi na račun kopanja malčka ter kasneje »sestanka« z kolegom v bližnjem lokalu (tokrat brez alkohola). Od kar sva se z Majo preselila v službeno stanovanje na Vič, in sta spodaj dva lokalčka, se počutim kot v tisti nadaljevanki »Na zdravje«, saj me kaj hitro lahko nekdo zvleče dol.
ČETRTEK, 4.9.2008
Tudi danes ni šlo brez usposabljanja na bazenu, ki pa sem ga popestril z 45 minutnim plavanjem (cca 2,5km). Za ta dan pa to še ni bilo vse, saj sem moral naše novo prispele kandidate odpeljat še na uro in pol trajajoč pohod na bližnji Stari grad. Sopara in utrujenost sta pripomogli k temu, da sem kljub penzionističnem tempu kar lepo »zašvical«. Tudi danes me je čakala masaža, ki pa se ni zavlekla v pozne ure ter me v zglednem času pripeljala domov k mojim trem. Nike je danes prvič spala v svoji novi sobici ter na moje veselje zaspala brez moje prisotnosti. Sam sem zaradi še zmeraj trajajoče »tihe maše« vzel v roke drugi del samurajske biblije »Šogun« ter tako preživel prvi umirjen večer od kar sem prišel.
PETEK, 5.9.2008
Po precej ležernem delu v službi, sem zopet odšel iz službe nekoliko prej, v upanju da bom utegnil ukrasti kakšno urico spanja preden bom odšel na skupni kolesarski trening. Žal sta me moje dva presenetila precej prej, tako da sem bil kar malo tečen (kakšnih 5 minut). Preden sem skočil na kolo smo opravili še nekaj formalnosti v Lesnini, ki pa so se (le zakaj se nisem čudil) zopet zavlekle, tako da sem se zopet skoraj ubil ko sem s kolesarskimi čevlji tekel s četrtega nadstropja. Bobijevih 30-35km/h je bilo zame kot zadnjega v skupini ravno pravšnje, saj nisem hotel (niti najbrž ne bi moral) prehitro začeti s ponovnimi treningi. To napako sem naredil lansko leto ter jo tudi drago plačal. Po pol ure vožnje sem se zahvalil za sodelovanje ter jo sam brez slabe vesti ubral proti domu ter tako končal trening po dobri uri razpeljevanja.
SOBOTA, 6.9.2008
Dan smo z družino (Nike je bila pri mamici) preživeli na Voglu in kasneje Bledu kjer smo se kljub slabemu vremenu imeli zelo lepo. Mislim, da se Igorju ni treba bati za prihodnost kluba, saj je bilo tam veliko podmladka, ki bo kaj kmalu dobilo svoje klubske kartice. Zvečer o tihi maši ni bilo več govora, tako da za knjigo ni bilo časa.
NEDELJA, 7.6.2008
Žal sem bi danes jaz dežurni za našega razgrajača, ki je vestno vstal že ob 6:00. Na srečo imamo pod blokom trgovino, ki se že odpira v tako nečloveški uri, tako da sva šla lahko v trgovino po sveže žemljice ter v bližnjo okolico na en krog. Mali je namreč pravi mojster jahanja motorja na nožni pogon, ki pa ima to slabost, da je izredno glasen ter tako popolnoma neprimeren za blok, še posebej če je to nedelja zjutraj. Ob 7:30 se je prebudila tudi gospodarica, tako da smo skupaj pojedli zajtrk ter se kaj hitro odpravili pod Šmarno goro k babici in dedku, ki bosta od sedaj ob nedeljah dopoldne pazila na naša dva bojevnika. Uro teka, ki ga je predpisal Igor je bil za mojo bodočo Jolando morda kar prevelik zalogaj, a je imela srečo (sama bi rekla nesrečo), da sem sam tekel ob njej in jo primerno spodbujal. Sledil je obisk šuštarske nedelje in mojih zlatih tasta in tašče, ki se je končal s popolnim kegljaškim polomom, kjer mi je prijatelj pokazal da za nekatere športe pač nisem rojen. Po prihodu domov je ostalo še toliko časa, da smo napravili tradicionalni krog z malčkovim motorjem, se skopali ter se skoraj skupaj podali v posteljo, kjer se je zgodba nadaljevala z…