»It does not matter how slow you go, as long as you do not stop!«(citat iz knjige Extreme running) Kako življenjsko, kaj ne! KOLO: 355kmTEK: 93kmPLAVANJE: 10,25km
PONEDELJEK, 15.9.2008
KOLO: 95km/3:15/130PLAVANJE: 5km
S polnim avtom športne robe sem se odpravil proti Vipavi kjer sem nameraval začeti priprave na novembrsko Mehiko. V planu sem imel 4 urni kolesarski trening po razmeroma topli vipavski dolini. Plan se je podrl že na Razdrtem, saj so v koloni stali tovornjaki namenjeni v Italijo, kar je pomenilo, da burja piha z več kot 100km/h. Imel sem sicer alternativo (ki je bila bolj namenjena dežju), to je bil daljši tek, a se v takem vetru ne da niti teči, tako da mi ni preostalo drugega kot po malici oditi domov.
Kapaciteta mojih ur pridobljenih na letošnjih pripravah se drastično zmanjšuje, tako da že sedaj vem, da bom za Mehiko moral vzeti nekaj dni neplačanega dopusta. Ljubljana ni bila do kolesarjev čisto nič prijazna, saj je bilo precej mrzlo in vetrovno, poleg tega pa je od časa do časa (predvsem v okolici Kamnika in Domžal) malo porosilo. Med samim treningom sem se ustavil še pri Čerinu, saj sva se morala dogovorit za doplačilo na obroče. Vojska mi je spomladi pri Čerinu kupila odlično pinarellovo kolo, ki pa sem ga obogatil z boljšimi karbonskimi obroči. Pri podpisu reverza sem dobil občutek, da je s tem vse v redu, in da mi bodo krili ta dodatni luksuz. Žal se je pri omenjenem obisku izkazalo, da temu ni tako, saj me je minutni postanek pri Čerinu »stal« 900 eurov, kolikor bom moral doplačati za obroče. Po nadaljevanju je sledil še en manjši udarec, saj mi je spustila guma, in to ravno v času rahlega dežja. Ker sem moral tam kar dvakrat menjati gumo in za to porabil neverjetnih pol ure, me je v nadaljevanju kar pošteno zeblo, pa še na napol prazno gumo sem moral paziti. Pumpica, ki jo imam sabo je namreč tako močna, da je primerna zgolj za napihovanje balonov. Zvečer me je čakal še plavalni trening na DIF-u, tako da sem domov prišel ob 22:00, nekaj malega pojedel, prebral dve poglavji ter se zvalil v posteljo z rahlimi bolečinami v ramenih kot posledicami plavanja.
TOREK, 16.9.2008
TEK: 29km/2:25/brez pulzaPot me je zjutraj vodila na sever, v vas Poljče na gorenjskem kjer ima vojska enega izmed svojih centrov za izobraževanje. Na sporedu je bil seminar iz medsebojnih odnosov. Še dobro, da sem se v službi zmenil, da bom v Poljče odšel kar s svojim avtom (drugače bi moral v Vipavo po služben avto), saj so me na vhodu v center ustavili ter mi razložili, da je zaradi bolezni predavatelja seminar odpovedan, in da so to sporočili v enoto že včeraj. Meni tega seveda ni noben sporočil. Kako vojaško! Z nasmeškom sem se poslovil od simpatičnih gospodičen ter se odpravil proti Ljubljani, zavedajoč da sedaj lahko v miru opravim tekaški trening. Vmes sem naredil dva postanka, pri tastu kjer sva zopet vrgla eno kratko politično ter v Ljubljani na fakulteti za šport, kjer sem si odšel pogledat novo športno literaturo. Presenetila me je literatura na področju triatlona, saj imajo kar deset različnih virov s tega področja. Tek sem začel s težkimi nogami in v neprijetnih okoliščinah, poleg tega pa sem kaj hitro dojel, da je bila napaka, da sem oblekel kratke hlače. Žal povratka ni bilo več. Po cca uri teka se mi je pridružil še prijatelj, ki bo na Ljubljanskem maratonu eden glavnih konkurentov našemu najboljšemu tekaču Marjanu. Po slabih dveh urah in pol sem prišel nazaj s trdimi in prezeblimi koleni. Bom vedel za drugič! Sledil je skok v trgovino po najnujnejše za kosilu, za kaj drugega pa ni ostalo časa, saj je domov prihrumela vojska, ki je bila pripravljena zgolj na hitro pojesti kosilo, preden se je odpravila na obhod naše soseske. Med sprehodom nas je pozdravila prijazna gospa, ki je Maja potrepljala po glavi ter s prijaznim glasom povedala, da smo jo v soboto ob 6:15 zjutraj zbudili ko smo se dričali po eni izmed klančin. Ups! Ker je imela Maja opravke na gorenjskem sem zrihtal otroka, prebral Nike Anico in grozovitež, ki je bil v nadaljevanju lep izgovor za to, da je zaspala na kavču. Povedala mi je namreč, da jo je sedaj strah iti samo v posteljo. Še dobro, da je potrebovala celih 5 minut in že je ni bilo več. Pred spanjem še Šogun, in to je to za ta denar.
SREDA, 16.9.2008
KOLO: 115km/4:00/138/1000vm (13km klanca)PLAVANJE: 5,25kmOb 6:00 zapeljal Nike pod Šmarno goro k babici, ki se žrtvuje za to, da Nike ni treba biti že 6:15 v šoli. Tako jo zjutraj nahrani in pocrklja ter jo ob normalni uri odpelje v šolo. Kaj bi mi brez babic in dedkov. V službi sem imel dva sestanka, ki pa sta bila tako dobro razporejena, da na kolesarski trening nisem mogel niti v dopoldanskem, niti v popoldanskem službenem času. Tako mi ni preostalo drugega, kot da ob enih zajaham kolo ter se po ovinkih odpeljem s kolesom proti Ljubljani. Glede na mraz (čeprav je sijalo sonce) mi je kar odgovarjal 13 kilometrski vzpon iz Ajdovščine proti Črnemu vrhu (nad Godovičem). Problem se je pojavil na poti navzdol proti Ljubljani, saj me je kar malo prepihalo, poleg tega pa mi je celih 60 kilometrov pihal veter v prsa. Kako ga sovražim! Saj je vsaka stvar za nekaj dobra, ampak duša pa vseeno boli, ko se voziš 28km/h namesto običajnih 34km/h. Seveda je veter pripomogel k temu, da sem morda zopet peljal prehitro oziroma sem v trening vložil preveč moči. V tem vidim sam kar velik problem, saj si s tako hitrostjo na »deci« ne bom imel kaj pomagati. Ker sem imel priložnost se peljati mimo dveh picerij, je bilo seveda prvo kar je sledilo tuširanju to, da smo se vsi trije (Nike je bila pri mamici) odpravili v najbližjo picerijo. Po prihodu domov, mi je ostalo cca 45 minut časa, da sem se poskušal malo spočiti in zmotivirati za še en trening. Moram reči, da mi je bila prava muka se peljati na bazen, a ko sem skočil vanj, je bilo odpora hitro konec. Na koncu treninga rekel besedo ali dve z našim »strongmanom« Dagotom ter se odpravil na pijačo v družbo slavnih (Ota Roš, Bepop, Jelena Kovačić, 6-pack Čakur,…) katere del je tudi eden izmed moje ekipe. Ugotovil, da so vsi normalni in preprosti.
ČETRTEK, 18.9.2008
TEK:14km/1:10/135Zaradi planiranega daljšega kolesarskega treninga naslednji dan, sem se v službi odločil, tudi zaradi že malo bolečih nog, za eno urni tek, ki bo bolj služil za dušo kot čemurkoli drugemu. Moram reči, da sem se z veliko težavo spravil ven, saj je zunaj močno pihalo, poleg tega pa sem bil kar malce utrujen od prejšnjega večera (od plavanja, ne od ponočevanja). Kljub temu se mi je že čez pet minut »odprlo« in prav s težavo sem se prepričal, da je bolje, da zaradi jutrišnjega treninga, tek končam. Ker je bila ženka na službenem izletu, sem moral predčasno iz službe, saj sem moral že ob treh pobrati Maja in Nike. Kljub slabemu vremenu, smo preživeli lep in aktiven popoldan, ter tako brez muke zvečer popadali v posteljo. Sam sem preostanek večera izkoristil za branje, ter se tako zopet za en korak približal koncu knjige. Knjiga je sestavljena iz dveh delov in ima skupaj kar 1500 strani. Aja, dan je bil pomemben tudi zaradi tega ker sem se odločil, da sposodim denar in odpotujem v Ameriko na svetovni pokal v dvojnem ironu, ki bo prvi vikend v oktobru. Prepričali so me moji ultra komeradi, s katerimi si sedaj redno dopisujem, ki so mi dejali, da imam velike možnosti za zmago. Bomo videli!
PETEK, 19.9.2008
TEK: 28km/2:20/133Kolo je zaradi obveznosti v službi ostalo kar v avtu, tako da mi je ostalo le toliko časa, da sem naredil tekaški trening. Noge so bile neverjetno lahke ter mi tako dajale tisti prijetni občutek popolne kontrole, tisti prijetni občutek pridobljene moči. Naredil sem dva kroga okoli Vipave in Ajdovščine in bil na koncu kar malo nejevoljen, da mi je zmanjkalo časa za še en krog. Bil sem namreč voznik ter imel tako na vesti tri sopotnike, ki jih moram pravočasno pripeljati domov. Doma sem se ustavil zgolj na hitri prigrizek, saj sem bil z maserjem dogovorjen že ob petih. Na poti nazaj sem se ustavil še v trgovini s športno prehrano, kjer sem kljub bogatih 40% popusta, pustil prav zajeten kupček denarja. Še dobro, da sem plačal s kartico, saj je to malo manj boleče. Že pred časom sem v knjižnici ugledal zanimivo knjigo z naslovom Extreme running, ki pa si jo takrat nisem mogel sposoditi, saj sta bila z mano oba mulca, kar je pomenilo, da sem letal za Majem, ki ga knjige ne zanimajo, ter trgal knjige iz Nikinih rok, ki so jo zanimale prav vse knjige, in to več naenkrat. Da ne bo pomote, zanimale so jo predvsem debele in težke knjige za odrasle. Tako sem ta dan ujel zadnje minute ter se dokopal do te tako želene knjige, ki me je navdušila tudi s svojimi slikami, ki same po sebi povedo več kot tisoč besed. Gre za knjigo, ki opisuje pet najtežjih tekaških preizkušenj na vsakem kontinentu, te je, kakor sem že omenil, izredno slikovno bogata. V tem večeru, sem se dokončno odločil, da bom izmed vseh teh dirkah nekoč nastopil na dveh, Spartatlon-u in Badwater-ju. Badwater spada med osem najtežjih športnih preizkušenj nasvetu, kamor spadajo tudi RAAM, desetkratni ironman, amazonski tek,…
SOBOTA, 20.9.2008
KOLO: 145km/4:40/131/700vm/cca 33km/hJutro se je že skoraj prevesilo v dan, ko sem dvignil svojo rit, saj sem izkoristil svojo priložnost ter se po dolgem času malo naspal. S tem pa sem na žalost uničil (namenjeni) čas za kolesarski trening. Tako sem se na kolo odpravil šele malo čez deseto zjutraj, namesto da bi takrat že dve uri pridno poganjal. Je bilo pa res, da bi bilo kolesarjenje ob osmih zjutraj precej težje kot tisto dve uri kasneje, saj je bilo tudi ob desetih še čutiti mraz. Odpravil sem se po meni ljubi okolici Domžal, Kamnika in Mengša kjer poznam že vsak kamenček poti. Končni cilj je bila Gorenjska, natančno vas Kovor, vas, ki je ostala brez zalega dekleta, katero je pred štirimi leti ugrabil žabar. Po potešitvi prve lakote, sva se s tastom odpravila »premaknit omaro« (tako se tam reče ko odideš na kozarček ali dva) k prijatelju Dušanu Mravljetu. Dušan se pravkar odpravlja v Grčijo na Spartatlon, na najtežjo tekaško preizkušnjo na svetu, po njegovih besedah celo težjo od Doline smrti. Počastil me je z besedami, da me vidi, da bom nekoč sam nastopil na tej dirki, ter tako postal drugi Slovenec, ki mu je to uspelo. Nazaj grede smo se ustavili pri mojih, saj nas je čakala sadna kupa s sladoledom, čemur pa se po težkem treningu nikakor ni pametno odreči. Večer je minil brez drage, ki je odšla na klepet s prijateljicami, sam pa sem si povabil v družbo prijatelja s katerim skupaj potujeva v Mehiko. Po dveh popitih radlerjih in neštetih idejah za prihodnost sta se prijatelj in Maja izmenjala na vratih, tako da je za Šoguna zmanjkalo časa.
NEDELJA, 21.9.2008
TEK: 21km/1:50/134/450vmNedeljsko jutro je bilo zaspano in zaradi kar močnih treningov skozi cel teden tudi malce boleče. Z Majem sva mamici namenila dodatno urico spanja, midva pa odšla najini klasiki naproti (sveže žemljice in izlet po bližnji okolici). Okoli poldneva smo odšli na volišče pod Šmarno goro, saj naju z Majo še zmeraj vodijo tam. Seveda sva se ustavila pri mojih in se tam kar dolgo zadržala, tako da smo domov prišli šele okrog enih, a ravno prav da je mali zaspal. Tudi sam sem si privoščil uro lepotnega spanja, a sem po ugledu ogledala videl, da ni nič kaj pomagal. Zbašem vase porcijo sport muslija, počakam eno uro ter se napotim na Rožnik kjer me čaka slabe dve uri fartleka. Počutje odlično, noge lahke in zatorej brez problema. Večer jeminil v konstruktivni debati z mojo drago, ter se zaključil tako kot se mora.