PONEDELJEK, 22.9.2008
Ponedeljek je pokazal svoj nepriljubljen sloves, saj je bilo v službi ravno prav dela (oziroma je bil tako razporejen), da nisem mogel opraviti nobenega treninga, poleg tega pa je burja pokazala svojo moč, in kolikor se je potem izkazalo, jo kazala skozi cel teden. Popoldan je bil rezerviran za Maja in Majo, tako da sem se lahko poslovil od treninga. Je pa zato prijalo večerno branje v kombinaciji z masažo stopal, ki jo je izvajala moja zlata (včasih srebrna) ženka.
TOREK, 23.9.2008
TEK: 43km/2:50/136Delavni in vremensko nič kaj prijazni torek mi je onemogočil daljši trening kolesa, zato pa sem opravil dolgi tek, ki mi je znova dokazal, da sem v dobri pripravljenosti. Na poti domov sem se ustavil pri Jaku, ki me je na hitro zmasiral, potem pa odbrzel proti Šmartnu kjer so me čakali preostali člani. Ker je Maj malo pokašljeval in zato nismo morali ven, smo se odločili za obisk igral v cityparku. Obvezno je bilo namreč sprostiti odvečno energijo, saj je drugače pred spanjem kažin (kaos). Večer je minil v prijetnem vzdušju, saj sva lahko z Majo po dolgem času ob kozarčku radlerja v miru počvekala.
SREDA, 24.9.2008
KOLO: 30km/1:00/prekinjen treningVstal sem že ob 4:30, saj sem moral biti v Vipavi že ob šestih, da sem pobral služben avto ter se odpravil na usposabljanje naših bodočih vojakov v Novo mesto, natančneje Dolenjske toplice. Šel sem jih usposabljat iz teme »reševanje iz vode«, ki pa bi jo osebno rajši spremenil v temo »učenje plavanja«. Po prihodu v osrčje dolenjske sem bil kar precej zgrožen, saj mi ni nihče povedal, da bom moral uboge kandidate (in kandidatke) usposabljati na zunanjem bazenu. Temperatura ob devetih zjutraj, ko bi se moralo začeti usposabljanje, je kazala 5 stopinj, voda pa ni presegla 22 stopinj. Da bi bila mera polna, sam poleg kopalk nisem imel sabo popolnoma nič. Če ne bi bilo njihovega poveljnika, ki se je brezskrbno zapodil v ledeno vodo, bi sam usposabljanje po teoretičnem delu prekinil. Tako, pa so potem dvajset minut plavali v ledenem delu bazena, ter se nato za pol ure preselili v ogrevan zunanji bazen, ki nam ga je prijazno odstopil kolega reševalec. Tam smo izvedli vsaj nekaj praktičnih vaj, ki predvsem temeljijo na psiholoških komponentah. Za zanimivost naj povem, ena izmed komponent je tudi zadrževanje sape v mirovanju, da je rekord med kandidati kar 3:35. Po prihodu v Ljubljano sem se moral na hitro spravit na kolo kajti popoldne sem pričakoval Nike, ki je ta teden pri mamici. Že kmalu po začetku kolesarjenja sem uvidel, da imam premalo časa za kakšen pomembnejši trening, tako da sem to bolj izkoristil za skakanje glede izdelave dresov. Večerni trening plavanje je bil prav tako ogrožen in kasneje tudi onemogočen zaradi sestanka kluba. Čeprav nisem imel nič zaslug, se je do mojega odhoda rešilo kar nekaj pomembnih rešitev. Domov prišel ravno pravi čas, da sem zaželel Nike lahko noč ter prebral še zadnjih 30 strani (izmed 1500) Šoguna.
ČETRTEK, 25.9.2008
KOLO: 102km/3:10/127/Zgodba prejšnjega dne se je ponovila, le da mi zjutraj ni bilo treba v Vipavo po avto temveč sem ga pobral kar v vojašnici Šentvid. Po prihodu v Novo mesto me je pozdravilo deževno vreme, ki pa me ni prav nič zmotilo, saj sem bil vesel, da sem dobil kvalitetno kolesarsko vrečo, ki mi bo vsaj za silo varno omogočila spraviti moje rezervno kolo v Ameriko (tekmovalno kolo bo potovalo v kovčku, ki mi ga bo prijazno posodil Miro Kregar). Ker je bila temperatura zunanjega bazena še zmeraj ista, torej 22 stopinj, in ker je bil zaseden tudi zunanji bazen z ogrevano vodo, mi ni preostalo drugega kot, da borce po dvajsetih minutah plavanja v ledenici, pošljem pod vroč tuš in zaključim z usposabljanjem. To, da sem končal toliko prej mi je dalo vsaj malo možnosti za trening, ki pa je moral še počakati vožnjo v Vipavo (moral sem vrniti služben avto) in kasneje nazaj v Ljubljano. Trening je bil zaznamovan bo izredno nizkem pulzu, ki pa ni bil posledica preutrujenosti saj sem se kljub mrazu in vetru počutil zares odlično. Večer se je zaključil s precejšnjo mero slabe volje (ki pa je sedaj že izginila), saj je moja draga ženka nekam založila kopalke, s čimer mi je odpadel trening. Tiste rezervne kopalke pa so tako »športne«, da jih upam imet samo pod neoprenom.
PETEK, 26.9.2008
V službo sem prišel s polnim avtom športnih rekvizitov, zavedajoč se, da v službi nisem imel nič posebnega in da je pred mano vikend ko bom zaradi otrok bolj malo treniral. A glej ga zlomka, že ob pol devetih sem prejel Majin klic, da je Maj v vrtcu bruhal ter ga je zaradi tega potrebno iti iskat. Ker je imela ženka službeno pot, ki se je končala šele popoldne, mi ni preostalo drugega, kot da se spet usedem v avto in oddrvim proti Ljubljani. Popoldne se nama po šoli pridruži še Nike in v polni postavi (sedaj je doma tudi Maja) jo mahnemo k zdravniku. Nato Nike odpeljem k prijateljici iz vrtca, sam pa opravim nakup v trgovini in prevzamem neplačljive in plačljive (teh je seveda več) sirupke in žaubice v bližnji lekarni. Moje načrte o večernem teku mi pokvari Majin klic, ki me opomni da zvečer pričakujeva obisk, ki naj se ne bi končal tako kmalu. No, pa saj je jutri nov dan.
SOBOTA, 27.9.2008
TEK:18km/1:30/131Sobota je dan, ko lahko spim do osmih, saj je dežurstvo tega dne prevzela Maja. Žal (ali pa tudi ne) pa je to spanje od šestih naprej podobno spanju na bojišču, saj nikoli ne veš kdaj te čaka kakšno presenečenje. Tu prednjači Nike, ki se počasi priplazi v sobo ter se z vso težo, oponašajoč wrestling borce, vrže name ter me surovo prebudi iz kakšnih prijetnih sanj (npr. jaz in tri zale…). Po zajtrku se zaradi hladu zunaj odpravimo po »fasngo« v citypark kjer draga nakupuje, preostali trije pa se zviramo na igralih. Pred povratkom domov pri Miru Kregarju prevzamem kolesarski kovček, ki je tako velik, da bi imel lahko kabrio, pa otroci zadaj ne bi bili mokri. Ker je Maj zaspal in se je Nike prilepila pred TV, sam skočim v knjižnico na internet pogledat kako se drži prijtelj Mravlje, ki tekmuje na Spartathlonu, najtežji tekaški preizkušnji. Z veseljem vidim, da ima do konca še dobrih dvajset kilometrov. Vzamem si še nov zgodovinski roman z naslovom Vas v hribih znanega kitajskega avtorja ter odhitim nazaj domov na kosilo. Popoldne smo odšli na dolgi sprehod po poteh Ljubljanskega gradu ter se na vrhu zadržali med številnimi poročnimi procesijami. Z Majo se velikokrat pošaliva ter si rečeva, »glej jih bedake, ko se bodo zaklal«. Zanimivo je bilo to, da ko sva se z Majo poročila, so mi prišli na grad voščit tudi moji športni prijatelji, ki so mi prinesli prav zanimivo čestitko na kateri je na prvi strani pisalo »moje sožalje«. Zvečer sem si le izboril svoj čas, ki je minil v uri in pol trajajočem sproščenem teku. Domov sem prišel prerojen ter ponovno izjemno dobre volje. Čez dan sem bil namreč siten že kot kakšna baba, kar je bila posledica netreniranja. Na tem mestu naj povem (nekateri ste iz mojega dnevnika mogoče to že razbrali), da sem znotraj našega kluba med tistimi, ki izven službenega časa najmanj trenira, kar se mi dostikrat (kot ta teden) pozna tudi na slabših treningih. To je še posebno izrazito takrat, ko je pri meni Nike, saj mi ne da duša, da bi bila sama medtem ko bi jaz treniral.NEDELJA, 28.9.2008KOLO: 75km/2:20/129Ker je bila nedelja rezervirana za gozdni sprehod po okolici Tržiča, sem izkoristil priložnost (kot vsi ostali v našem klubu) ter se po ovinkih s kolesom podal proti gorenjski. Sledila je kratka politična s tastom, kosilo ter izlet v jesensko obarvano »gmajno«. Nazaj grede smo se ustavili še pri mojih, kjer sva z očetom razstavljala kolo, ki ga bo potrebno spraviti v kovček. Ker je moj oče izjemno nesprejemljiv do česar koli novega, je seveda sočno preklinjal ko je bilo treba kolo v celoti podreti. Moj oče je še generacija, ko so vsak dan na kolesu delali po 100 in več kilometrov z enim samim bidonom. Vode seveda. Posledica tega je bil obisk intenzivne nege za celih tri mesece. Ampak, še zmeraj je vse kar je novo zanj nepotrebno. Kasneje je Maja odšla domov pospravljat, Nike s sosedovo prijateljico in starši na Šmarno goro, sam pa z Majom še na en »špancir«. Ker bosta ponedeljek in torek pred odhodom v Ameriko izredno natrpana, sem se odločil in nedeljski večer preživel v pripravljanju stvari za odhod. Začinil pa sem ga z…