Prvi cikel treningov je kot ste lahko prebrali potekal dobro. Oddelane so bile predvidene količine treningov in razdalje, motivacija je bila visoka, počutje dobro, poškodb pa tudi ni bilo. Trening sem tudi v februarju nadaljeval po predvidenem planu. A samo prvi teden, potem pa sem zbolel. Zbolel pa sem do te mere, da nisem bil v stanju trenirati. Nato pa je, kot najavljeno v zaključku mojega prvega poročila, prišel odhod v Qatar, v Doho. Po prvih dneh privajanja sem si že pripravil tekaško opremo, da zopet tečem, a me je tisto noč zopet zvilo. Tokrat še bolj. Zaključek: skupno 16 dni brez treninga. Saj ne vem ali sem bil bolj razočaran ali bolj jezen. Sem pa imel med tem prisilnim počitkom čas raziskati možnosti treninga. In 22.2. sem s treningom zopet pričel. Sicer lahkotno, a samo da sem začel.
Qatar je arabski emirat površine približno polovice Slovenije. Pokrajina je ravninska, tla so kamnita, peščena, na jugu prava puščava. Vreme je toplo, pozimi je povprečna najvišja temperatura 22 stopinj, poleti 41, poletni viski pa gredo proti 50. Vlaga je okoli 90%. Padavin je nekaj od januarja do marca. Zelenja je bore malo, rek nimajo. Imajo pa velik obrat za rasoljevanje morske vode in ta voda je v vodovodnem sistemu. A jaz je ne pijem, si jo kupujem. Število prebivalcev je po podatkih drzavnih qatarskih služb v januarju 2014 doseglo do sedaj najvišjo številko in sicer 2.118.000. Od tega je Qatarcanov 280.000, ostalo pa so (smo) priseljena delovna sila, med katerimi je največ Indijcev (700.000), veliko je tudi Pakistancev, Irancev, Filipincev, Šri Lančanov, Nepalcev, pa drugih Arabcev različnih držav. Seveda so tu tudi evropejci, pa američani. Slovenci? Nekaj nas je. Glavno mesto je Doha s približno 1.600.000 prebivalcev, se pa nezadržno širi. Gradi se tako rekoč na vsakem koraku. Največji projekt, ki je trenutno v izvajanju je izgradnja železnice s podzemno v Dohi. Jih pa čaka še en velik projekt in sicer sedaj, ko so dobili organizacijo svetovnega nogometnega prvenstva 2022 bodo morali zgraditi mislim da 8 novih velikih nogometnih stadionov ter vso pripadajočo prometno in nastanitveno infrastrukturo. Sredstev pa imajo seveda dovolj saj imajo ogromne zaloge nafte in predvsem zemeljskega plina. Liter goriva je 1QR ali 0.1989 centov
Toliko geografije, sedaj pa k treningu.
PLAVANJE
Plavam v dvorani v središču, ki se imenuje »ASPIRE zone«, zgrajenem za potrebe azijskih športnih iger leta 2006. V sklopu tega središča je poleg plavalne dvorane, katere zunanja arhitektura daje videz večje ladje
plavalna dvorana
še velika atletska dvorana, nogometni stadion, park, center za športno medicino, razvoj in izobraževanje, dvorana samo za ženske, administrativni objekt. Okoli vsega je speljana pot za sprehajanje oziroma tek, tam so se pomožna nogometna igrišča, pa malonogometna igrišča. Nad vsem pa kraljuje »Torch« kjer je med igrami gorel ogenj športnih iger, danes pa je hotel.
the torch
Plavalna dvorana ima 50m bazen in bazen za skoke v vodo. Zasedenost dvorane? Kako je med jutranjimi in popoldanskimi termini lahko iz fotografij presodite sami. Fotografijo dvorane sem posnel v plavalnem terminu, da ne bi slučajno mislili, da je bilo zaprto .
50m bazen
Na vseh teh treningih sem bil sam v progi, večkrat tudi sam v bazenu.
tako osamljen
Se pojavlja dilema v katero progo naj grem. Ob večernih terminih je več obiskovalcev, maksimalno število plavalcev v moji progi pa je bilo 3. Pa še to ne ves trening. Ti večerni obiskovalci so večinoma bolj kopalci kot plavalci. In ko potem vidijo enega tipa z dihalko, lopatkami in plovcem, ki vztrajno plava gor dol, ga raje pustijo pri miru in gredo v druge proge. Plavamo pa v tem novem bazenu le moški. Ženske? Drugje, v starem bazenu .
Treninge sem odplaval skoraj v celoti po planu. Je pa takole sam težko plavati. Si na vsakem treningu prvi v vrsti, ki je seveda ni, se ne moreš za nikogar vsaj za kaksno dolžino »skriti«. Sami pogoji za plavanje so torej dobri, pogrešam pa družbo in strogi Rokov nadzor. Se pa potrjuje, da so nekateri bazeni počasnejsi . Jaz sem v tem bazenu počasnejši.
Iz tega obdobja bi izpostavil po planu treningov preplavani osebni najdaljši trening 7.000m (Bojan, pa sva ga dočakala). V tem obdobju sem preplaval 76.400m, vse skupaj do sedaj pa 218.400m.
KOLO
Doha je za kolesarje sila »not friendly« mesto. Ima sicer veliko večpasovnih cest vendar je prometa toliko, da je vožnja s kolesom zelo nevarna. Veliko križišč je krožnih, se pa na vseh teh«roundabout«-ih stalno čaka in nato preriva, pa zopet čaka in preriva….
bi šlo s kolesom?
Ko se enkrat spelje pa se vozi zelo hitro in se rado zgodi nalet od zadaj, nesreč je veliko. Kolesarskih stez nimajo. Ne moreš se enostavno vsesti doma na kolo in začeti kolesariti. Pa še daleč je do obrobja mesta. Izven Dohe so pa itak v glavnem avtoceste. Nemestnih cest oziroma recimo lokalnih cest je malo, a tudi na njih je veliko kamionov in avtobusov, dodatna neprijetnost pa je, ker je na njih veliko peska. Še ena neprijetnost, na katero moramo biti zelo pazljivi, pa so izbočena »mačja ocesa« za ločevanje pasov, katerih je kar precej.
nevarno »mačje oko«
Je pa Qatar dežela brez vzponov, kaj šele hribov, rado je tudi vetrovno. To ni dežela za cestno kolesarstvo, čeprav so v februarju izpeljali že tradicionalni Tour of Qatar pro teamov.
tour of Qatar 2014
Sem pa nekje prebral, da so pridobili organizacijo svetovnega prvenstva v cestnem kolesarstvu 2016 in bodo za ta namen zgradili umetne vzpone.
In kako potem treniram? Dan, ko je prometa malo je petek, no, vsaj zjutraj. Petek je v arabskih državah prost dan. Takrat se nas preko kolesarskega društva QatarChain Reaction ob 6.30 zbere na neki lokaciji malo bolj na robu Dohe okoli 20-30 kolesarjev in se odpravimo proti mestu na severu, Al Khor. Pot poteka mešano po lokalnih cestah in večpasovnicah, avtocestah. Se sprašujete, kako po avtocesti. Pač, tako, po robu, nekakšnem odstavnem pasu. Avtomobili pa švigajo mimo. Pa ob petkih na to avtocesto zelo radi pridejo tudi motoristi preverjati hitrostne zmogljivosti svojih motorjev. Krog je dolg okoli 90km, na 50km pa se ustavimo ob neki bencinski črpalki da napolnimo svoje bidone. Kadar imam po programu daljše kolesarjenje pa sam krožim dodatno okoli Al Khora ali Dohe. Hitrost s katero vozimo pa je po našem klubskem principu. Saj poznate tisto začetni dogovor, da se bomo na začetku lepo počasi ogreli in nekaj kilometrov kolesarili pod 30km/uro, potem pa dvignili na 33km/uro. Lepo zmerno, v skupini. In kot to pri nas zdrži ravno tri minute se tudi tukaj ne moremo pohvaliti s kakšnim presežkom. Recimo 5 minut. Potem pa se začne in odpadamo en za drugim. V skupini so večinoma Britanci, vsi prepričani da smo kakšna različica Sky pro teama. Tista najhitrejša skupina naredi malo večji krog in se nam odpadlim pridruži na tistem postajališču okoli 50 kilometra. Nazaj proti Dohi pa imamo že formirane svojemu tempu prilagojene skupinice. Tako izgledajo petki. Druge kolesarske dni pa se zvečer odpeljem ali na Ceremonial road, ki so si jo kolesarji vzeli za svojo, ali pa v četrt The Pearl. Zvečer seveda, čez dan to ne gre. Ceremonial road je cesta bolj na robu Dohe in če grem bolj zvečer in če ni gostega prometa pridem od doma tja v dobre pol ure. Je nova, 3-5 pasovnica za v vsako smer, dobro osvetljena in med dvema roundaboutoma dolga 8.5km, se pravi 17km za en krog. In potem tam kolesarim krog za krogom.
Ceremonial road
The Pearl pa je bolj modena četrt zgrajena na umetnem otoku oziroma otokih. Tam so apartmajske stolpnice, vile ob morju, marina. Četrt še širijo, je pa na celotnem do sedaj zgrajenem otoku že izvedena cestna infrastruktura. In zopet krog za krogom. Po ravnini.
umetni otok The Pearl
Kolesaril sem večinoma v več dnevnem zaporedju (petek-nedelja). Petkove skupinske dolge treninge sem zaključeval z dodatno samostojno vožnjo, časovno pa vrtel do najdaljše 5urne vožnje. Sobote sem kombiniral s tekom, nedelje so bile samostojne vožnje.
Pri projektu »Ironman«sem se najbolj veselil treninga kolesarjenja. Sem bil poln pričakovanj kje vse bom(o) kolesaril(i), toliko različnih tras, pa vzponov. Sedaj pa imam 3 trase in nič višincev. Kolesarski trening mi niti približno ni v užitek.
Iz tega obdobja bi izpostavil trening na Ceremonial road, ki mi je bil s psihološkega vidika izredno težek. Začel sem ob 19h ter ga nato po 4.5 urah končal ob 23.30. Krog za krogom. Dolg in enoličen trening.
Do sedaj sem prekolesaril 1.290.000 m in naredil 1191m višincev (na nadvozih ).
TEK
Pogoje za tek tudi doživljam kot slabše kot doma. Zopet ta že prej omenjeni gosti promet, pločnikov za pešce je bolj malo, v nekaterih delih Dohe jih sploh ni. So v novejših delih, a jaz žal ne stanujem tam. Na sploh je pešec v Dohi »nebodigatreba«. Vozniki ga v glavnem ne upoštevajo. Na začetku sem si rekel, da jim pokažem malo naše kulture na relaciji voznik pešec. A hitro ugotovil, da je to nevarno, saj tisti voznik za teboj enostavno ne pričakuje, da se boš ustavil za pešca in ker hitro vozijo je nevarnost da te napičijo od zadaj. In zdaj sem postal eden od njih: kaj me briga za pešca, naj počaka.
In kako treniram. Ena varianta je, da grem (zopet se odpeljem z avtom) na Al Cornice. Tu je na novo urejeno sprehajališče ob morju, poteka po celotnem »West bayu« in se konča v novem poslovnem delu Dohe. Dolgo je okoli 7km in je priljubljeno med sprehajalci in tekači.
Al Cornice
Druga opcija je v že prej omenjenem Aspire parku. Ko pa kombiniram kolo in tek potem tečem na ali Ceremonial roadu kjer je ob cesti tudi sprehajalna pot široka 5m in s podlago iz tartana ali pa po pločnikih The Pearl-a. A te tekaške trase se nikakor ne morejo primerjati z našim Mostecom ali PST-jem. Pa še ena velika razlika je in sicer zrak. Nas je veliko, veliko boljši, kar pa je seveda povsem razumljivo na vso vegetacijo, ki jo imamo doma. Mi imamo več zelenja, Doha pa več avtomobilov. Trening je pa zopet samo ravninski.
Kakšne tekaške posebnosti iz tega obdobja nemorem izpostaviti, treningi pa so zopet samo ravninski. Je pa ena obtekaška. Ko sem konec februarja prvič tekel v Aspire parku sem z zanimanjem poslušal pticke, kako so žvrgoleli ob poti. Ja, pomlad pride v Qatar prej. In bolj se je temnilo bolj so bili glasni. Ko je bila noč pa so sploh imeli pevske vaje. Neki posebni ptiči, tile v Qatarju. Pa sem se le ustavil in malo bolj pogledal te pevce.
žvrgoleči »ptiči«
V tem obdobju sem pretekel 204.000m, skupno do sedaj 811.100m.
Ta drugi cikel treninga je bil pester. Začel sem ga dobro, nato bolezen, nato privajanje na povsem nove razmere za trening. Pogoje za trening doživljam kot slabše v primerjavi z domačimi, zato sem se toliko bolj zadovoljen, ko pogledam kaj sem v tem ciklu izvedel. Mogoče bom tukaj vse do tekme kar pomeni, da se bom moral soočiti se z eno okoliščino, ki bo po mojem vse še otežila in sicer prihajajoče visoke temperature, za kar se sedaj prepričujem, da bo se en dodaten izziv. Se pa bojim padca motivacije zaradi enoličnosti kolesarskih in tekaških tras. Bomo videli, za sedaj je vse obvladljivo in pod kontrolo. Nič pa ne morem pri tem, da treniram brez vas sotrpinov s treningov. Vas vse pogrešam.
Za konec vam prilagam še enega selfija v pozdrav.
selfi
Toliko od mene, če pa koga zanima še kaj, pa je tukaj moj email gabersek.bostjan@gmail.com
Bodite dobro
Boštjan