Ime in Priimek: Klemen Rojnik
Letnica rojstva: 1979
Končani Ironmani:
| Leto | kraj | skupni čas | čas plavanja | čas kolesa | čas teka | uvrstitev g/kat |
| 2011 | Frankfurt | 9:18:47 | 56:23 | 5:12:27 | 3:05:04 | 49/13 |
Ali v prihodnosti načrtuješ še kakšno udeležbo na Ironmanu? Da
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu? Že od samega začetka sem se začel ukvarjati s triatlonom zaradi nastopa na Ironmanu. Nekako sem uvidel, da se bo moralo lovljenje PB-jev pri maratonu prej ali slej končati, pa so bili potrebni novi cilji. Tako da je bilo prvo leto pripravljalno z nekaj polovičkami, ta drugo leto pa zares.
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu? Vpisati ga v Curriculum Vitae.
Koliko ur tedensko nameniš ali si namenil za trening pri pripravi na Ironmana:
več kot 20.
Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu pri doseganju tvojih Ironman ciljev?
Bistvenega kar se tiče plavanja, v lastni režiji bi se najbrž sedaj še bistveno bolj tepel z vodo. Drugače pa tudi pomaga, predvsem zaradi družbe, v kateri te ne gledajo čudno, če si v pajkicah.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:
| odločnosti in vztrajnosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| poguma, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| denarja, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| časa, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| fizične moči in vzdržljivosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| veselja do triatlona | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Pogosto pa so Ironmani tudi malo:
| egoistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| zakompleksani | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| mazohistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| častihlepni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| (pre)agresivni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| čudaški | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Najlepše pri Ironmanu je: Počivanje pred tekmo, karboloadanje, nahrbtnik (ne nujno v tem vrstnem redu).
Najtežje pri Ironmanu je: Naslednji dan vstati iz postelje.
Kaj poleg triatlona še rad počneš: Jem, spim. In berem, če kaj časa ostane.
Dogodki iz triatlona, ki so ti najbolj ostali v spominu (pozitivno, negativno, smešno): V bistvu je toliko enih spominov in kilometrov, da nobeden ne izstopa iz tega kolaža. Vse se s časovno distanco skupaj zlije v eno lepo potovanje, kjer tudi sprva negativni dogodki postanejo pozitivni, velikokrat celo smešni.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš? Nekoč treniral tenis, bil vaditelj tenisa, igral košarko, probal pa vse športe od A do Ž. Sedaj pa nekako zmanjkuje časa…
Zakonski stan
- Samski
- Poročen ali v izvenzakonski skupnosti.
- Ločen
- Vdovec
Število otrok: 1
Poklic: Farmacevt
Izobrazba:
Zaposlitev:
- Državna služba.
- Podjetje
- Lastno podjetje.
- Študent.
- Upokojenec.
- Brezposeln.
Misel, ki najboje ponazarja tvoja življenjska načela: Magic begins with blood.
Na kaj si najbolj ponosen? Še delam na tem, da bi lahko kdaj odgovoril na tole.
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal? Uf, za tole pa ni dovolj prostora…
Če bi bil žival, katera bi bil? Bradypus variegatus
Opis in vtisi s prvega IRONMANA: V Frankfurt smo prispeli že v sredo in zgleda je bilo 800 km dovolj daleč za drugi letni čas, smo prešli iz poletja v jesen. Vremenska napoved za cel teden enaka: relativno hladno, pretežno oblačno, možnost padavin okoli 50%. Skratka vsak dan dež, samo da vremenarji niso vedeli kdaj, ponavadi že pred 12h, včasih pa tudi kasneje, nikoli nalivov, ampak konstantno pa vsak dan dež. Za dan tekme ni kazalo nič bolje, kljub priporočilom takim-in-drugačnim vremenskim bogovom. Je pa tudi res, da je hladno vreme ohladilo vodo in odgnalo strahove o brez-neoprenskem plavanju.
No, teden do tekme minil brez hudih pretresov, standardni opravki, prevzem številk, race briefing, ogled prog, plavanje na prizorišču in seveda zelo pošten pasta party. Dan pred tekmo še oddaja koles, so organizatorji zrihtal poštena pokrivala za kolesa. Slab znak…
Dan tekme in bujenje ob 3h. Prihod na štart in priprave vse kot po maslu, na nebu so se pa svetile zvezde. Dober znak …
Štart iz vode eden izmed bolj kulturnih, če ne že skoraj idealen, po 100 metrih skoraj brez rokoborbe, tudi na ovinkih ne. Prvi del plavanja malce nad planom, kratek obisk obale, zgolj za hitro masažo podplatov, nato pa še drugi del. Tega malce bolje oddelal, tako da ven iz vode prišel celo malce pod planom. Potem pa k sreči dolg tek do tranzicije, da sem se imel čas zezati z neoprenom, ki ni in ni šel dol z rok. Pri biciklu pa skoraj luksuz, mi je prostovoljka pomagala oblečt kolesarsko majico in spakirat stvari v vrečo. Sem že najprej pomislil, da sem ji všeč, potem sem pa videl da pomagajo vsem po vrsti …
No, prva tranzicija uspešno opravljena, po nekaj minutah kolesa pa uresničitev črnih slutenj. Najprej rosenje, potem pa dež. Ob natikanju rokavčkov se nekako bolje počutim zaradi samonavdušenja, da sem se zgleda nekaj naučil iz lanskega Lovemana. No navdušenje je seveda kratkotrajno, sploh ko se po dokaj ravninskem prvem delu kolesa do Frankfurta začne prvi klanec na prvem od dveh krogov na kolesu. Na klancih se je dal malce segreti, spusti so bili pa potem k sreči taki, da se je kljub mokri cesti dal kar spustiti in to tudi tisti, ki smo že na suhem bolj pusiji. Prehranjevanje in pitje šlo kar po načrtih, se nisem preveč matral s cukr-koncentratom, vode pa zraven tudi ni blo treba velik piti, jo je bilo itak povsod preveč. Kilometri pa minevali bolj počasi, sploh zadnji prvega kroga so se vlekl, ker so bli spomini na prve klance v krogu še kar živi. Drugače pa na cesti skoraj toliko sodnikov kot kolesarjev, se je poznal štart s prvo skupino, tako da je bilo kar malce osamljeno. Tudi gledalcev ob progi je bilo bolj malo. Ni bilo ravno Tour de France vzdušja, kot so ga napovedovali/reklamirali organizatorji. No, kilometri so se peljali, potem pa na sredini drugega kroga prvič s kolesom dol s ceste v seno in malo salte delat. Na srečo brez hujših posledic za kolo, tako da več kot 2-3 minute nisem zgubil, posledice so bile pa v glavi. Kot da bi motivacijo pozabil s sabo na kolo po padcu vzet, se je začel vse skupi vlečt kot kurja čreva. Najprej še zaradi cca 10 kilometrov suhih cest, ko je malce nehalo padati in je bilo nekaj ovinkov suhih ravno toliko, da sem videl kako bi se dalo vse ovinke do sedaj lepo na aerobarih odpeljat, če ne bi bilo dežja. No potem se je pa za zadnjih 40 kilometrov spet uscalo, pa še veter je začel močneje pihat, pa seveda ne v hrbet. Se mi je že na ogledu proge zazdelo, da tiste vetrne elektrarne ob nemški gospodarnosti ne morejo biti zastojn tam okoli posejane. Tako da je bil zadnji del kolesa ena sama velika muka, sploh ko so me večinoma vsi kolesarji prehitevali, meni je šlo pa poglavi samo to, da je treba po temu safru od bicikla še maraton odlaufat. V Frankfurtu tik pred tranzicijo še dobra pol kilometra tunela, v katerem je bilo lepo toplo in suh asfatl, in spet misli, kako bi blo fajn, če ne bi …
Kakorkoli že, druga tranzicija tudi luksuz, ti prostovoljci vzamejo in parkirajo kolo, dajo vrečo v roke, dajo tekaške stvari iz vreče in vse lepo pospravijo. OK, edino preobut se moraš sam. In potem odtečt maraton. Prvi od štirih krogov dokaj z lahkoto, mogoče celo preveč z lahkoto, je bila motivacija ravno toliko naštimana, da končam. Se je zgleda 140 kilometrov bicikla v dežju in mrazu tudi v glavi poznal. Na prvotni cilj po padcu na kolesu nisem niti pomislil. Potem pa drugi krog, isto matranje, tempo malce padel, isto tretji krog. Spet isti obrati, tempo pa malce počasnejši. Geli so bili že skoraj do vratu, tako da na postajah kombiniral tudi kokakolo in redbul. Ki nekako ne da kril, v reklamah zgleda pozabjo oment, da v dežju in vetru ne prime. Zadnji krog pričakam z olajšanjem, motivacija se malce dvigne, sploh ko dobim še četrto »zapestnico« in gledam sotrpine s šele eno ali dvema. Tempo obdržim na ravni prejšnjega kroga, zadnjih par kilometrov nekako lažje odlaufam. Se pa seveda vlečejo in vlečejo in vlečejo… No končno zavoj proti cilju, zdihlaji so večalmanj zadnji, cilj, medalja, brisača in koneeeec. Ogromno olajšanje nad dejstvom, da je nekega potovanja konec, za čas mi je vseeno, samo olajšanje. Ki ga kaj kmalu prežene mraz in dež. Ponovno olajšanje prinese topel tuš, ki je taboljša stvar tisti dan. Okrepčevalnica v cilju bolj bogo založena, sploh za vegetarijance, tko da se hitro spokamo po kolesa in vreče. Spet se mal bolj ornk ulije, tko da imam kolo kot novo, nič več od slame. Ga bo treba doma samo obrisat in namazat… Vsaj neki dobrega od tega dežja.
Naslednji dan pa se je začelo plačevanje. Najprej komaj vstal iz postelje, potem pa se mučil, da sem se vsedel na WC. In ko sem mislil, da sem že ven iz ta hudga, je blo treba še vstat … Jao jao, me je zgleda nekdo ponoči pošteno nalomu. Pakiranje je bilo počasno, vsak korak trikrat premišljen, da ne bi bil odveč, od vsake prijete stvari je pa še vedno kapljalo …
Opoldne pa na Awards ceremony, ki je zgledala kot srečanje robotov. Finisher majica ni bila potrebna za dokazovanje, kdo je prejšnji dan navijal in kdo užival. K sreči je bila najprej pogostitev, spet pošteno za jest. Potem pa podelitev nagrad po kategorijah in seveda sloti. Jih je vseh 12 pred mano vzel vozovnico, tko da sem tiste tako zaželjene otoke falil za vsega 5 sekund. Vožnja nazaj grede zato zeloooooo tiha. V glavi pa velik enih če-jev, pa kaj bi blo, kje bi se dal… ampak dejstvo je, da so šli v zaslužene roke in noge. Pač, pot je bila naporna in lepa, realizacija na koncu pa ne čist po načrtih. Ampak še vseen se je splačalo. Vsak oddelan kilometer…
Sedaj samo upam, da ti kilometri vsaj mal štejejo tudi za naslednji IM …