Primož nam je v zadnjem mesecu, poleg tega, da nam je razkril marsikaj zanimivega o sebi, mimogrede razkazal še svoj izjemen talent za pisanje. Zelo občudujem lahkotnost s katero izraža svoje misli, še posebej, ker zelo veliko pove tudi o sebi.

To pač ni vedno najlažje. Kot izjemno senzibilnega sem ga sicer spoznal že prej. Nikoli namreč ne bom pozabil njegovega izjemno čustvenega opisa (v sliki in besedi) doživljanj ob nastopu na Mljetu. Od podviga v jeseni leta 2006 je v manj kot enem letu sledil IRONMAN nastop. Res strma je bila Primoževa pot. Sicer pa Primož ugotavlja, kot vedno trdim tudi sam, da IRONMAN ni noben bau bau, temveč, da ga lahko konča vsak povprečen rekreativec, ki je le pripravljen plačati ceno, ki jo zahteva. Ta cena je najprej v trdni in jasni odločitvi, nato ustrezni prilagoditvi načina življenja in še v dosledni izpeljavi samega načrta vadbe. Niti Primož niti jaz pri tem ne omenjava kakšnih morda supermanskih fizičnih sposobnosti. Pri IRONMANU je skoraj vse v glavi. No ja, … in prelitih litrih znoja … Vsega občudovanja je vreden tudi Primožev (začasni) umik s scene. Na splošno velja, da je potem, ko se enkrat okužiš z IRONMANOM težko odnehati. Primož nam nazorno kaže, da temu ni nujno tako, temveč je brez kakršnihkoli odtegnitvenih simptomov polno zaživel na drugih področjih. Saj tudi leto 2018 ni več tako daleč…… 

Igor

________________________________________________________________ 

Ime in Priimek: Primož Verbič 

Letnica rojstva: 1973  

Končani Ironmani:

letokrajčasplavanjekolotekabs.ktg.
2007Zurich11:46:361:17:085:54:384:29:52854.175.

Ali v prihodnosti načrtuješ še kakšno udeležbo na Ironmanu? Zaenkrat me veže stava na leto 2018. Drugače težko verjamem.V tem trenutku ne vidim prav nobenega motiva za dolge treninge teka, kolesa in plavanja. Veseli me veliko različnih stvari in triatlon oziroma šport je sicer zelo pomemben, a samo eden izmed njih. Če je recimo telo tempelj duše, se mi zdi, da že olimpik ali polovička zahtevata popolnoma dovolj gibanja da se ne »razraste plevel«. 

Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu? Mogoče mi je v spominu še najbolj ostala prva tekma – Portorož, sprint, 2006. Ko sem se pred množico (če se temu lahko tako reče) gledalcev po plavanju prav štorasto preoblačil iz kopalk v tekaške hlače, takoj za tem na mojem gorskem kolesu (na katerem sem dan pred tekmo ambiciozno nataknil gume z gladkim profilom)  samo nemočno gledal kako me vsi po vrsti prehitevajo do klanca pri Bernardinu, kjer sem vsaj malo vračal »milo za drago«. Končni rezultat: nekje okoli 1h in 28 minut. 

Pravi začetek sega v jesen 2005, ko nisem točno vedel s kakšno obliko rekreacije bi se ukvarjal. Prijatelj Miloš mi je povedal za plavanje na Kodeljevu in zdelo se mi je da to nebi bilo tako napačno. Sploh pa me je privlačila misel, da bi bilo zelo dobro, če bi enkrat zmogel preplavati 750 metrov v enem kosu. V začetku oktobra sem se malo čez osem zvečer odpeljal v BTC po kopalke in potem na bazen. Na srečo se je zbralo pri Igorju nekaj enako mislečih in nadaljevalo se je s treningom teka. Res je da sem za razliko od plavanja že prej dokaj redno tekel dvakrat na teden 45 minut do eno uro, vendar brez kakršnegakoli določenega cilja oziroma plana. Razen tekem v Radencih približno 15 let nazaj ter kratkih trojk leta 2005 se nisem udeležil nobene tekme. Pravzaprav sem tek do svojih zgodnjih dvajsetih zmerno do pretežno sovražil. Nekako nisem mogel razumeti ljudi, ki tečejo za zabavo. Če bi pred sabo brcali žogo bi imelo to mogoče še nekaj smisla. Kolo mi je bilo od vseh disciplin še najlažje in najljubše, saj sem že par let pred prvim skokom v bazen najraje ukvarjal z gorskim kolesarjenjem.  

Prečenje Alp, 2005 

Kronološko gledano so si tekme pred IM sledile takole: 2005 je prvih 21km na LJ maratonu (približno 1:42) 2006 drugih 21km v Sežani (1:36), trojke (28km), prvi sprint in sploh prvi triatlon v Portorožu,  prvi olimpik na Bledu (2:32) in oktobra tudi prva polovička na Mljetu (5:44)  Po Mljetu sem videl da gre, da me veseli in da je čas za višje cilje. Jasno sem precej okleval preden sem izpolnil prijavnico in stisnil tisti »Send«. Ko je bilo to pogumno dejanje opravljeno, ne da bi pri tem kaj eksplodiralo, da bi ugasnilo sonce ali se nehala vrteti zemlja, mi ni ostalo drugega kot da začnem trenirat. 

Bled, 2006

V 2007 je sledila polovička v Grazu (4:49) in v juniju IM v Zurichu. Na splošno bi sicer rekel, da se mi zdi da je IM tekma, ki jo lahko konča vsak povprečen rekreativec. Sam nisem bil nikoli poseben športnik, poleg tega pa sem si za božič leta 2002 hudo poškodoval koleno. Po štirih operacijah in 9 mesecih fizioterapije sem lahko spet normalno tekel, kolesaril, čeprav je dolgo kazalo da tega zares ne bom mogel početi nikoli več početi. Vsaj meni osebno se zdi da je, če nimamo določenih fizičnih omejitev, IM samo stvar volje in pripravljenosti plačati ceno, ki jo zahteva. Jasno pa je da med tem da končaš IM ali se uvrstiš na Havaje svetlobna leta razlike. 

Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu? Dober izziv. 

Koliko ur tedensko nameniš, ali si namenil za trening pri pripravi na Ironmana?

  • manj kot 10
  • 10-15 prvi del priprav
  • 15-20 zadnje tedne
  • več kot 20

Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo (sodelovanje) v 3K ŠPORTU pri doseganju tvojih Ironman ciljev? Vodeni treningi, dobra družba oziroma skupina enako mislečih s katerimi lahko modruješ na primer o tem ali so boljše gume Shwalbe Ultremo ali Continental Grand Prix. 

Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko: (označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa popolno strinjanje)

odločnosti in vztrajnosti,1234567
poguma,1234567
denarja,1234567
časa,1234567
fizične moči in vzdržljivosti,1234567
razumevanja in podpore med bližnjimi,1234567
sposobnost usklajevanja svojih obveznosti1234567
veselja do triatlona1234567

Pogosto pa so Ironmani tudi malo: (označi stopnjo strinjanja s trditvijo, pri čemer 1 pomeni popolno nestrinjanje, 7 pa popolno strinjanje)

egoistični1234567
zakompleksani1234567
mazohistični1234567
častihlepni1234567
(pre)agresivni 1234567
Čudaški1234567

Samo za zgornjo trditev sem prepričan da drži. Vse ostale so možne, ne pa nujne. 

Najlepše pri Ironmanu je: CILJ, ko se v eni sekundi na svoje mesto postavi zadnji košček velike sestavljanke. Najtežje pri Ironmanu je:Usklajevanje obveznosti, odrekanje in prilagajanje mnogim stvarem za dosego cilja.  

Dogodki iz triatlona, ki so ti najbolj ostali v spominu: Moj prvi Portorož, neskončno lep Mljet zgodaj jeseni, veliko skupnih treningov, frustracije, ko ti ne gre, milijon vprašanj, ki se ti vrtijo po glavi in za katere ne veš odgovora, veliko lepih ali manj lepih (mokrih in mrzlih) vsekakor pa nepozabnih trenutkov. 

Kaj pa drugi športi, s katerimi si se, ali se še ukvarjaš? Prav resno nikoli z nobenim. Ljubiteljsko pa tek, hribi, gorsko kolesarstvo, smučanje, veslanje in jadranje. Trenutno me še bolj kot triatlon navdušujejo pustolovska tekmovanja.

Adventure Race, Cres, 2008 

Zakonski stan

  • Samski.
  • Poročen.
  • Ločen.
  • Vdovec.

Število otrok: 1 moj  (Miha – 11 mesecev) in 2 priženjena (Luka – 11let in Mark 9let) 

Izobrazba:

  • OŠ.
  • SŠ.
  • Višja, visoka ali univerzitetna.
  • Specializacija, magisterij ali doktorat.

Poklic: Ekonomist 

Zaposlitev:

  • Državna služba.
  • Podjetje.
  • Lastno podjetje.
  • Študent.
  • Upokojenec.
  • Brezposeln.

Kaj poleg triatlona še rad počneš? Preživljam čas z družino, fotografiram, berem, jadram. Misel, ki najbolje ponazarja tvoja življenjska načela:Za šport še vedno: “There is nothing noble in being superior to some other men, the true nobility is in being superior to your previous self”   

Na kaj si najbolj ponosen? Raven holesterola in trigliceridov v krvi Wink 

Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal? Marsikaj, saj zato smo tukaj, ne? 

S kom bi najraje šel na večerjo? (rangiraj vse kandidate od 1. do 8.)

Norman Stadler3.
Kate Moss5.
Slavoj Žižek2.
Sanja Rozman1.
Brad Pitt7.
Alojz Uran8.
Mick Jager6.
Bill Gates4.

Če bi bil žival, katera bi bil? Puma.