Ime in Priimek: Robert Mastnak Mlakar
Letnica rojstva: 1970
Končani Ironmani:
| Leto | kraj | skupni čas | čas plavanja | čas kolesa | čas teka | uvrstitev g/kat |
| 2011 | Podersdorf | 13:08:07 | 1:31:32 | 7:17:44 | 4:02:16 | 112/20 |
Ali v prihodnosti načrtuješ še kakšno udeležbo na Ironmanu? Da (kdaj, pa je žal odvisno od financ)
Kako se spominjaš svojih začetkov v triatlonu? O tem sem sicer že pisal v spisku o mojem prvem triatlonu in mislim, da tudi prvi polovički. Na kratko pa vseeno povzamem tudi na tem mestu. O triatlonu sem vseskozi od moje mladosti naprej vedno ujel kakšno informacijo tako ali drugače. Da bi se kdaj preizkusil v tem, mi niti na misel ni padlo. Dogajati pa se je pričelo leta 2007, ko sva z prijateljem in sodelavcem Miho redno kolesarila. Sam je bil v preteklosti triatlonec in mi tako v pogovoru omeni, če bi se preizkusil na sprintu v Kočevju. Toliko dvomov, kot jih je bilo takrat, pred mojim prvim triatlonom nisem in ne bom imel nikoli več. Predvsem so bili ti pogojeni s plavanjem, pa tudi s količino treninga. No, kljub vsemu sem se nekako prepričal in ga na svojstven (predvsem pri plavalnem delu) način opravil. Tako je triatlon postal šport št. 1 in odločitev, da bo ostal športna aktivnost.
Ker se je bilo potrebno naučiti plavati, sem tako našel 3K Šport. Dogovorim se z Igorjem za udeležbo na plavalnih treningih in hkrati se odločim, da pričnem načrtovano izvajati tudi tekaške treninge pod okriljem Igorja in ekipe. Nastop na polovički, kaj šele na IM distanci mi ni prišel niti na misel, je pa postal moja skrita želja.
Po letu pridnega treniranja teka in plavanja (moram priznati, da pri kolesu nisem bil tako priden; pa ne zato, ker nočem kolesariti, ampak ker se soočam s stalnimi ovirami pri organizaciji časa zaradi časovnega okvira službe in ostalih obveznosti) sem si za cilj že postavil tudi izpeljavo ½ IM distance in nato celotne razdalje. Edina težava je bila nabava cestnega oz. t.i. dirkalnega kolesa. Leta 2008 je bila v načrtu izpeljava polovičke v letu 2010, IM razdalje pa 2011. 2009 sem bil za eno leto napoten na delo v tujino v okolje, kjer kakršnikoli resni treningi z varnostnega vidika niso prišli v poštev, kar je prestavilo tudi moje plane…. No, vsaj tako sem mislil. Februarja 2010 se vrnem v Slovenijo in mesec kasneje ponovno pričnem z aktivnim tekom in plavanjem. Nato pa še s kolesom. Namreč, uspel sem privarčevati za moje prvo pravo cestno-dirkalno kolo. Tako je bilo 2010 leto, polno udeležb na slovenski triatlonski sceni od sprinta do olimpika. To je bilo leto, ko se je na Bledu zgodil tudi prvi »Loveman«. Ampak sam sem bil prepričan, da se tam lahko pojavim le v štafeti, dokler me Igor pred poletjem ne vpraša, kakšni so moji nameni glede polovičke in doda, da je mnenja, da sem pripravljen dovolj, da jo lahko opravim tudi sam. Ni bilo potrebno veliko razmišljanja in odločitev je bila lahko le ena. Pa poskusimo. In šlo je, pa niti ne tako slabo in tekoče od začetka do konca. Pojavijo se tisti občutki, ki jih dejansko doživiš šele na daljših razdaljah. Igor je tudi glavni »krivec«, saj je po Lovemanu dokončno dozorela želja, ki se je spremenila v naslednji cilj, t.j. IM distanca. Oktobra mi je Deni za rojstni dan poleg poklona podarila še nekaj € bankovcev ter dodala, da s tem lahko delam, kar želim (prepričan sem, da je dobro vedela, kaj bom storil). Takoj sem se prijavil na mojo prvo IM razdaljo in jo vse odtlej nestrpno pričakoval.
Težko je povzeti posamezne dogodke v zvezi s triatlonom, saj je za mene vsak triatlon dogodek za sebe z velikim pozitivnim predznakom. Sploh, ko imaš tam nekje ob progi svoje najdražje, kolege, prijatelje, ki navijajo zate, za vse skupaj.
Kakšni so bili tvoji glavni motivi, da si se odločil za nastop na Ironmanu? Preizkus samega sebe; ali sem oziroma do kje sem sposoben iti. Če je triatlon užitek že na kratkih razdaljah, kakšen je šele na daljših? ½ IM razdaljo sem do tega trenutka opravil 2x in še vedno je nekaj manjkalo, bilo je malček premalo, prekratko … IM razdalja je popolnila to praznino, pa se spet pojavljajo podobni občutki….Robi, ustavi se….daljše zadeve v drugi dimenziji mogoče … 
Kako pravijo: »Push to the limits« ali nekaj podobnega. Kje pa so te meje? Čas je seveda tudi pomemben, vendar ne toliko, saj je zame triatlon najprej način športnega življenja, nato šele tekmovanje. In še to bolj tekmovanje s samim seboj, nato z drugimi.
Koliko ur tedensko nameniš ali si namenil za trening pri pripravi na Ironmana:
10-15
Kakšen pomen ima, ali je imelo članstvo v triatlonskem klubu pri doseganju tvojih Ironman ciljev?
Če ne bi postal član 3K Šport, se verjetno sploh ne bi odločil testirati svojih meja. No, to sicer ni bil niti prvi cilj. V klub sem se po kočevski dogodivščini leta 2007 vpisal zaradi treningov plavanja, saj je bilo moje izhodišče kar se tiče plavalnega znanja enako nič. Hkrati sem pričel organizirano oziroma planirano izvajati tekaške treninge.
3K Šport oz. Igor sta veliko pripomogla k odločitvi in na poti do uresničitve IM, seveda pa sem moral biti tudi sam toliko bolj resen pri uresničevanju dogovorjenega plana (stopničk na poti do IM) – nobene ne moreš prestopiti oz. preskočiti.
Podpora in odobravanje ter nasveti klubskih kolegov imajo tudi tukaj svoje mesto.
Če hočeš postati Ironman, moraš imeti veliko:
| odločnosti in vztrajnosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| poguma, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| denarja, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| časa, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| fizične moči in vzdržljivosti, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| razumevanja in podpore med bližnjimi, | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| sposobnost usklajevanja svojih obveznosti | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| veselja do triatlona | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Pogosto pa so Ironmani tudi malo:
| egoistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| zakompleksani | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| mazohistični | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| častihlepni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| (pre)agresivni | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
| čudaški | 1 | 2 | 3 | 4 | 5 | 6 | 7 |
Najlepše pri Ironmanu je: Ko se ne obremenjuješ s ciljem, saj bo ta prej ali slej prišel pred tvoje obličje, ampak se prepustiš občutkom in okolju, ki te obdaja, trenutku, v katerem si. Ko ugotoviš, da so se izplačali naporni treningi in napor na treningu zamenja poldnevno lebdenje na tekmi.
Ko po prvi IM distanci z veseljem daš na glavo kapico z logom Slovenski Ironman…. (nekateri vedo, zakaj sem to napisal …
Najtežje pri Ironmanu je: Ali je to vprašanje pomotoma zašlo na to mesto? Mislim, da četudi bi se kaj našlo, ni tako pomembno, da bi sploh razmišljal o tem. Ja, v bistvu je. Najtežje je čakanje na novi IM. To vidim sedaj, ko komaj čakam novega, pa niti ne vem, kdaj si ga bom lahko privoščil …
Kaj poleg triatlona še rad počneš: Rad sem s svojo družino – Deni ter Laro in Enejem. Obiski gora in hribov, potepanje po svetu, najraje v lastni režiji, ko nam to dopušča čas. Kolesarjenje,… Skratka, najraje počnem tisto, kar osrečuje in zadovoljuje naju z Deni, samo dan bi moral imeti še malo več ur, da bi bilo lažje uresničiti kakšno stvar več.
Dogodki iz triatlona, ki so ti najbolj ostali v spominu (pozitivno, negativno, smešno): Triatlon sam je ena velika pozitivna izkušnja, dogodek, ki se ne prekine, nima svojega konca. Ker, ko končaš enega, komaj čakaš, da pride naslednji.
Kaj je sploh lahko negativno pri triatlonu … tudi če se najde kakšna slaba izkušnja, takoj ali hitro zbledi pod »pritiskom« vsega tistega, kar doživiš na tej poti … skratka nimam negativnih izkušenj.
Smešno … kar nekaj trenutkov je, ki bi jih lahko uvrstil v to rubriko, pa se na začetku sicer niso zdeli tako smešni (no, vsaj meni ne). Glede mojih dogodivščin se me je že skoraj prijel vzdevek »story teller« …
Npr. (samo kratki povzetki):
– Šmartinsko jezero 2010 sprint: med plavanjem gredo očala v »remengo«. Poskušam popraviti zadevo, seveda ni pogojev, ker so počila. Naslonim se na bojo v vodi in v upanju še vedno poskušam popraviti očala, ko do mene pride čoln in me povprašajo, če je z menoj vse v redu. Ja itak, samo očala so tista, pa jih zabrišem in odplavam drugi krog brez. Kasneje izvem, da so se mnogi na obali spraševali, če sem se ustrašil vode, ker sem se tako ognjevito oklepal boje …
– Bled polovička 2010: Deja vu ali kaj. Pa to ne more biti res. Tik pred startom mi takoj po potopitvi v mrzlo jezersko vodo počijo očala (seveda ne tista iz Celja ampak nova, stara 2 meseca). Kaj me čaka, vam je jasno …
in tako naprej.
Ker ne bi bil Robi, če ne bi imel kaj za povedati, se je dogajalo tudi na prvi IM razdalji, ampak o tem v posebej za to določeni rubriki.
Kaj pa drugi športi, s katerimi si se ali se še ukvarjaš? Odkar pomnim, tečem. V otroštvu sem tudi veliko kolesaril. V srednji šoli sem treniral tek na smučeh in biatlon ter »izpeljanko« vojaški biatlon. Sedaj poleg triatlona, ki že tako vsebuje 3 discipline, enostavno ni časa še za kakšen drug šport.
Zakonski stan
- Samski
- Poročen ali v izvenzakonski skupnosti.
- Ločen
- Vdovec
Število otrok: 2
Izobrazba:
Zaposlitev:
- Državna služba.
- Podjetje.
- Lastno podjetje.
- Študent.
- Upokojenec.
- Brezposeln.
Misel, ki najboje ponazarja tvoja življenjska načela: Hja, misli je veliko, ne morem se spomniti tistih, ki so me najprej instinktivno spreletele, ko sem prebral to vprašanje. Ampak naslednje so tudi del teh načel……
To live and let live.
Bodi do drugih takšen, kot želiš (in pričakuješ), da so drugi do tebe.
Ne poslušaj le svojega srca pri tem, kar delaš ampak tudi svoje telo, ki ti tudi pove veliko.
Na kaj si najbolj ponosen? Na družino in to, kar sem.
Kaj bi pri sebi še lahko izboljšal? Kaj pa jst vem. Se najde. Nobody’s perfect.
Če bi bil žival, katera bi bil? Najraje imam mačke, bil bi pa to, kar sem po kitajskem horoskopu – pes. Nekako zajema lastnosti, za katere mislim, da opisujejo tudi mene.
Opis in vtisi s prvega IRONMANA: Moram priznati, da se je čas od odločitve oziroma prijave do tistega čudovitega dne 27. 8. 2011 kar vlekel. Vendar pa, bolj se je bližal ta dan, bolj je bilo to očitno tudi na mojih treningih, predvsem kar se tiče kolesa. Na to me je Igor redno opozarjal, jaz pa sem se ubadal z časovno komponento in usklajevanjem. Vem, da bi moral v konici odtrenirati več, pa mi je kljub temu uspelo odtrenirati bistveni del, ki se je tudi na sami tekmi izkazal kot odločilen, da med njo nisem imel nobenih težav. No, razen ene.
Pride zadnji teden pred odhodom, ko je le še nekaj lažjih treningov oziroma nato počitek …
V petek zjutraj zmečem v avto vso opremo, ki sem jo nekaj dni pred tem pridno preveril in pripravil, da ne bi bilo ponovnih presenečenj. Gre za častivredno razdaljo in enostavno ne smeš nič prepustiti naključju, vsaj v tistem delu ne, na katerega lahko vplivaš sam s svojimi dejanji. Zapeljem se do brata Martina, popijemo še eno kavico in že se odpraviva na pot proti Podersdorfu.
Tja peljem jaz, nazaj on. Pot mine gladko brez težav in okoli 14.30 ure prispeva na cilj. Seveda že pred tem v daljavi opazim orjaške vetrnice in spomnim se, ko sem se pogovarjal z Alešem S., ki je bil tukaj pred letom dni in ga spraševal o tekmi. Takrat mi je povedal, da je proga sicer ravninska, da pa bom opazil te naprave na gričevnatem pobočju. Ni potreboval podajati nadaljnjih pojasnil, vse je bilo takoj jasno … Ko se nastaniva v penzionu in zmečeva opremo v sobo, se odpraviva do jezera, kjer smo se dobili z Miho (opravil prvo ½ ) in Anjo, ki sta bila tam že dan poprej. Prijetna družba. Odpravimo se do šotora, kjer opravim končne formalnosti in vsi skupaj »obvezen« karbo-loading. Sledi briefing, najprej v nemškem jeziku, ki je bil glede na dolžino izdaten, in nato skrajšana varianta v angleškem jeziku … Seveda pa je bila najbolj razveseljiva novica sodnika, da zaradi visokih temperatur uporaba neoprena skoraj gotovo ne bo dovoljena, saj naj bi temperatura vode presegla 25°C. Mislim, da je vsaj večina spremenila izraz na svojem obličju z oblačkom WTF. Spomnim se govoriti, da že tako nisem hiter plavalec in da bom rabil 2 uri, da odplavam vse skupaj. Neopren mi zaenkrat še kar precej popravi plovnost v vodi. Pozabimo na to dejstvo, pokramljamo in se počasi ločimo vsak v svoj penzion na še zadnje priprave opreme in hrane.
Prav zabavno se mi zdi sedaj, ko pomislim, da sem tisto popoldne govoril, da bom ob 20.00 že v postelji, da se spočijem. Pa sem nato v bistvu do 23.00 preverjal, da je vse OK in da imam vso hrano oziroma energijo v takšni ali drugačni obliki pripravljeno na pravih mestih. Dokler sem lahko spal, sem spal kot polh. Ampak napetost je bila že v ozračju in že ob 03.00 pokonci. Pojem banano in spijem ensure napitke ter se prisilim na še uro spanca, ki pa je minil kot bi trenil.
Z Martinom vstaneva malo po 4.00 in pospraviva stvari ter vse znosiva v vozilo. Privoščiva si še zajtrk ob 5.00 (vsi ki so bili takrat v penzionu so bili zaradi tekme in prav vsi so bili zgodaj pokonci, kar je vedela tudi lastnica in posebna dogovarjanja za to sploh niso bila potrebna). Ob pol šestih se dobimo z Mihom in Anjo pred njunim penzionom in se odpravimo proti menjalnemu prostoru. Midva z Mihom seveda polna adrenalina in nestrpnega pričakovanja začetka.
Oddaja opreme v menjalni prostor in še zadnja kontrola opreme in vsega ostalega ter odhod proti startnemu izhodišču v jezeru pri znamenitem svetilniku. O reševanju fizioloških potreb se tukaj ne bom razpisal, sem jih pa uspešno rešil pred odhodom na start tik pred zdajci (pred toaleto za 3 osebe je bila 30 m kolona, hudo …).
Še zadnji pozdravi pred odhodom v vodo od brata Martina in Mihove Anje ter pogumen skok v »globoko« jezero… Čuti se pozitivna napetost pred startom, ki jo nekateri kažejo z mirnostjo, nekateri se na dolgo in počez menijo, kot pa so to zadnji trenutki, midva z Miho pa izmenjava nekaj bodrilnih besed drug drugemu in že je tu pok.
Kot piranhe se vsi skupaj zaženemo v vodo in iščemo svoj prostor. Že pred startom sem se odločil, da se prerivati ne mislim in da bom nekje na notranji liniji kroga poiskal svoje mesto in držal svoj tempo. Seveda takšnega mišljenja niso vsi in tako jih prvi km neprestano dobivam po nogah. Se pomaknem malo bolj levo ali desno pa nič ne pomaga. Nič, ne pustim se vreči iz tira, čeprav je to je neprestano udarjanje po nogah precej moteče za držanje zastavljenega tempa. Po drugem obratu nazaj proti obali se skupina že kar malo razbije in končno mir. Sam svoj in s seboj. Prvi krog mi uspe odplavati v 40′ in ko pogledam na uro, prijetno presenečen. Brez neoprena. V drugi krog se nas je podalo že precej manjše število, saj so pol-IM že veselo plavali proti obali oziroma izhodu iz vode. Še toliko več prostora v vodi. Je pa bilo jezero že malo bolj nemirno in v drugi polovici kroga sem skoraj vsakič, ko sem hotel zajeti zrak v usta prejel manjši valček vode. Prav tako je bilo čutiti blažji tok in dokler nisem uspešno naštudiral taktike plavanja, me je redno odnašalo iz zastavljene linije plavanja.
Za drugi krog sem tako potreboval malenkost več kot 50′, ampak v končnem seštevku sem dosegel čas, na katerega sem si drznil upati oblečen v neopren, tako da zelo zadovoljen pridem iz vode.
Tukaj nastopi usodni trenutek, ki mi je v nadaljevanju spremenil časovni potek in tudi sanje vsaj deloma spremenil v »pekel«. Vem, da sem očala in plavalno kapo snel že v vodi, saj je bila voda 20 m pred izhodom visoka nekoliko do višine pod koleni. Ko sem pritekel v menjalni prostor in se pričnem pripravljati me izza ograje prikliče Martin in pove nekaj bodrilnih besed. Takrat opazim, da na levo oko ne vidim dobro oziroma je slika nejasna, kot da bi gledal skozi mokro okno. Rečem si, to ni nič, se bo poštimalo, in se pripravljen podam na kolesarsko potepanje.
Tu se je že pričelo kazati, da bo dan vroč in tudi vetroven. Dejansko so bile temperature tam okoli 30°C (mislim, da nisem zgrešil veliko), veter pa je skozi dan bil vedno močnejši in je najvišjo intenzivnost dosegel na tekaškem delu.
Na kolesu se kaže, da mi utegne uspeti zastavljen cilj in sicer vsak krog okoli 1.30 h ter s tem celotno kolo v času okoli 6h. Nekje je veter pihal čelno ali bočno, seveda pa je kasneje na drugih odsekih pomagal pri kolesarjenju. V drugi polovici prvega kroga je oko še vedno megleno in sedaj že moteče, saj je z enim očesom bilo vedno težje oceniti pravilno razdaljo od ovir, konfiguracijo trase. Poskusim urediti s prstom, ko me zaboli, kot da bi se zbodel z nožem. Upočasnim in nadaljujem ter pripeljem skozi prvi krog. V »special need« območju me že čakata Martin in Anja, ki mi poskušata pomagati z izpiranjem očesa z vodo. Za trenutek pomislim, da je sedaj v redu, zamenjam bidone in grem naprej. Toda po 10 min postane še huje in tako vsakih 10 – 15 minut. Na levo oko sploh ne morem gledati, ustavljati pa se moram, ker prihaja do tako močne bolečine, da mi zasolzi oba očesa. Uspem se prebiti tudi skozi 2 krog nekoliko počasneje. Ponovno srečanje s podpornimi člani in takoj ko se ustavim izstrelim, da moram tujek spraviti iz očesa, sicer nimam pogojev za nadaljevanje, saj je postalo prehudo. Pristopita dva domačina, ki povprašata, kaj se dogaja. Anja na srečo zna govoriti tudi nemški jezik in razloži. Domačina nas usmerita na šotor prve pomoči, ki je bil tik ob ciljni ravnini oziroma tudi blizu kolesarske trase. Odpravim se do šotora in seveda v želji, da ne bom izločen iz dirke še prej poiščem enega od sodnikov, razložim težavo. Sodnik mi pove, da kolo pustim pri njemu ob trasi ter me usmeri do šotora, seveda se moram po isti poti vrniti.
V šotoru mi izperejo široko odprto oko z neko modrikasto tekočino, za katero so rekli, da je voda (v glavnem, ni bila kislina, saj še vedno vidim … ). Povem, da me še vedno zbada in mi sicer prijazni zdravstveni delavec pove, da bo bolelo še vsaj 1-2 uri ter, da lahko počivam v šotoru. Prepričan sem, da ni vedel, da imam namen nadaljevati in da me kolo čaka na trasi. Toliko časa pa že ne bom čakal in se odločim, da grem še v 3 krog in vidim kako bo. Zbadanja sicer ni bilo več, nadaljevala pa se je periodična bolečina na 10-15 min, zaradi katere sem se moral ustavljati, saj za trenutek zaradi zasolzenih oči nisem nič videl. Sprašujem se, ali je sploh pametno nadaljevati, ko pridem še zadnjič do navijačev, med katerimi se sedaj znajde tudi Miha, ki je medtem že zaključil uspešno s svojo prvo ½ IM distanco. Ne vem, kaj se je takrat zgodilo, saj sploh nisem več pomislil, da bi prekinil, ampak sem se podal še v zadnji krog in poskusil odmisliti težavo, kolikor se je dalo.
Ob prihodu v menjalni prostor se mi je dobesedno odvalil kamen s srca. Na tekaškem delu sem enostavno pozabil na težavo z levim očesom in tekel vseskozi svoj tempo. Je pa bil veter tu že zelo močan, pa še pomagal je z rednimi sunki, ki so bili na trenutke tako močni, da so te za trenutek kar zaustavili. Na tem delu sem se na polovici ustrašil le tega, da bi me zaradi načete volje na kolesarskem delu lahko izdal psihološki element, pa sem se prekleto zmotil.
Nekateri naporni treningi, ki sem jih opravil v zadnjem obdobju pred tekmo v največji vročini, so se izkazali za zelo koristne pri gradnji psihološke stabilnosti, glede bolečine pa je tu pripomogel visok tolerančni prag.
Nekaj več kot 7 ur na kolesarskem delu sem uspel odkolesariti, je pa bil ta del poln mešanih občutkov. Ob težavi, ki sem je bil deležen, se pojavijo vprašanja: Ali je pametno, da nadaljuješ? Kakšne so lahko posledice, če nadaljuješ? Razmišljam o trudu, ki sem ga vložil v priprave, o želji po dokončanju, pa spet do kam sem pripravljen iti za dosego cilja? Dejstvo, da bom lahko užival v okolici, je zamenjala močna želja po dosegi cilja. Ali sem zaradi tega nor, zmešan, ravnam nespametno, ogrožam samega sebe oziroma svoje zdravje …? Vem, da nisem, ampak ali bom pripravljen v pravem trenutku popustiti in prenehati, če bo bolečina prehuda? Tega nisem mogel vedeti. Sem pa vedel, da po kolesu huje ne more biti in se po umirjeni menjavi v menjalnem prostoru podam na tekaški potep.
In odtekel sem brez kakršnega koli problema. Ker tukaj veter ne predstavlja problema. Ob progi vseskozi moja zvesta navijaška ekipa: Miha, Anja in brat Martin. Sploh Anja in Martin, ki nista tekmovala, a sta bila vseskozi tam nekje, navijala, pomagala, nudila podporo. Medalja tudi njima. Pozitivna energija prihaja iz njih vsakič, ko se srečamo, kar doda dodatne energije za nadaljevanje v naslednji krog. Kroge sem štel enega po enega in tako zmanjševal število le teh. Šele, ko sem pritekel v zadnji krog, sem pričel razmišljati o tem, kako bom kmalu pritekel skozi cilj.
Moj prvi IM triatlon oz. triatlon z IM distanco je poln super vtisov, kljub vsemu. Z nekajdnevnim zamikov, ko pišem ta zapis, se mi ta dogodivščina zdi sedaj zgolj neprijetni pripetljaj, zaradi katerega sem se moral še toliko bolj opreti nase in verjeti, da sem sposoben to zaključiti, da si to zaslužim. Vedno, ko tečem, sem napol v nekakšnem meditativnem stanju, tudi ko treniram. Tokrat se mi je veliko dogajalo tudi na kolesu in zadovoljen sem, da sem poslušal svoje srce in upošteval telo.
Tekme nisem mogel opraviti v realno zastavljenem času 11:30:00, sem pa zato še vedno nasmejan tekel in z nasmehom pritekel skozi cilj.
Občutki, ki so me prevzeli po prihodu skozi cilj, so povozili vso bolečino, ki mi jo je povzročilo boleče oko. To so občutki, ki jih še sedaj pravzaprav ne znam opisati, jih je potrebno doživeti, so pa enkratni. Verjetno so nekateri od njih tudi občutki zmagoslavja, veselja ob spoznanju, da si eden tistih, ki zmorejo in so za to pripravljeni vložiti nekaj več časa, zadovoljstva, da si vseeno užival ne glede na vse. Vendar, to so samo nekateri občutki, tistih pravih, zaradi katerih potem komaj čakaš, da greš spet, pa se ne da opisati; postanejo del tebe.
