3K kolesarskih “počitnic” sem se letos udeležil prvič. Počitnice sem v navednicah zapisal zato, ker že od lani, ko sem na Stravi opazoval, kaj so 3K-jevci zganjali v Italiji, menim, da je ta izraz za celotedensko naprezanje pri poganjanju pedal popolnoma neustrezen. Kakorkoli, teh počitnic sem se pred odhodom kar malo bal, saj nisem velik ljubitelj klancev – le teh pa je na Tirolskem, kamor se je letos odpravilo 21 3K-jevcev, nešteto. Vseeno je bila udeležba zame takorekoč nujna, saj kot kandidat za Ironmana preprosto moram nabrati še nekaj kolesarske kondicije in moči pred tekmo. In kako bi to lahko naredil bolje kot v družbi podobno prismuknjenih ljudi, s katerimi skupaj švicaš do kakšnega prelaza ali vrha, in pod budnim trenerjevim očesom?

Prva ogrevalna tura je sledila že kmalu po sobotnem prihodu do nastanitve v Oberleins, in sicer smo naredili krajšo popoldansko turo do vrha doline Pitztal. To je bila tudi edina tura, ki smo jo naredili skoraj vsi kolesarji skupaj, preostale dni smo se seveda razdelili v več jakostnih skupin, ki so delale tudi različno dolge oz. naporne ture. Sam sem padel v grupo, ki so jo sestavljali še Janez, Vesna in Nicholas, zadnje dni se nam je nekako pridružil še Bojan, ki je sicer skupaj z Igorjem na začetku še skušal držati priključek z najmočnejšimi. Kot najšibkejši (predvsem pa najtežji) kolesar v svoji grupi sem se zavedal, da bo verjetno moj glavni cilj teh počitnic čim manj zaostajati za ostalimi pri vzponih (le kdo ima rad, da se ga na vrhu čaka?), ob hkratnem upoštevanju Igorjevih navodil, koliko normalizirane moči lahko porabim, da se ne bom prekuril.

Čiščenje koles, menjava gum itd. se je odvijalo v popoldanskem času.

Že drugi dan smo (predvsem zaradi lepega vremena, ki v naslednjih dneh ni bilo zagotovljeno) zastavili tako, kot se za klene 3K-jevce spodobi: s 130 km dolgo turo s skoraj 4000 m višincev. Končni cilj je bil ledenik Kaunertal na 2750 m nadmorske višine. Žal se razen velikega jezera, pri katerem smo se ustavili in si napolnili bidone, od poti ne spomnim prav veliko, saj sem bil zatopljen v cesto in kolesarje pred seboj ter seveda v powermeter. Je bil pa vsaj razgled z vrha res veličasten! Skorajda vreden mojega 4-urnega sopihanja v klanec. Tudi spust je bil izjemno lep! Z eno izjemo: nesrečnega padca. Na enem izmed levih ovinkov je Nicholas očitno napačno ocenil ostrino ali pa prepozno zaviral in se je zaletel v ograjo ter padel. Janez, ki je peljal za njim, se je za las izognil trčenju, a vseeno konkretno oplazil ograjo, meni pa to ni uspelo in sem priletel v Nicholasovo kolo in zletel s svojega kolesa na cesto. Prva stvar v mojih mislih po pristanku na trden asfalt je bila, ali je Nicholas v redu, druga pa, če je moje kolo v redu. Hvala bogu smo vsi odnesli le z nekaj površinskimi ranami (no, Nicholas si je odkrušil del zoba), pa tudi kolesa so ostala cela. Uboga Vesna, ki je peljala prva in naše nesreče ni videla/slišala, je v velikih skrbeh kmalu pripeljala nazaj pogledat, če smo sploh še živi. Doma sva z Nicholasom gospodu trenerju povedala, da sva poleg vzponov in spustov potrenirala še padce, hehe. V glavnem, Miha nam je razkužil rane in bili smo pripravljeni za nove izzive.

Jezero v Kaunertalu in pogled nanj navzdol kako uro pozneje, pred vrhom vzpona.

Tretji dan smo morali turo zaradi dežja za 2 uri prestaviti, kar mi je prav lepo koristilo – po zajtrku sem še za dobro uro zaspal. Tudi na tej kratki 60 km turi se nismo izognili višincem, nabrali smo jih za 1500 m. Je bil pa ta dan zame dejansko kar naporen – pokazalo se je, da nisem vajen intenzivno kolesariti več dni zapored, sploh pa ne v klance z dvomestnim procentom naklona. V mislih sem klel svojih 78 kg! Ko bi bil vsaj nekaj kil lažji – morda bi bilo znosneje po teh klancih… Tudi popoldne, ko smo doma okrevali, si pripravljali hrano in prali kolesarske drese (Jurij, še enkrat hvala lepa za posojo banjice in pralnega praška!), sem čutil veliko utrujenost.

Klanci človeka utrudijo. Mene še posebej.

V torek sem se na srečo zbudil dovolj regeneriran in motiviran za hladen in deževen dan, ki nas je čakal. Ker je precej deževalo, smo zopet za par ur preložili štart, vmes pa sva se z Darjanom kar v kolesarski opremi lotila partije biljarda, da je čas hitreje minil. Opravili smo še en konkreten vzpon na prelaz Kühtai in ravno na sredi klanca je začelo zopet deževat. Ob že tako zelo nizki temperaturi je bil dež še dodaten motivator, da malo bolj pritisnem na pedala in pridem čimprej do vrha. Vesna in Janez sta po svoji navadi odbrzela naprej, jaz pa sem počasi lovil Bojana pred seboj, ki je prav tako kot jaz izgledal, da se že precej matra. Ne vem, če bom kdaj pozabil tisti tunel, kjer se je cesta dvignila na 15%. Zdelo se mi je, da bi šel peš hitreje. Večkrat je bilo treba vstati na pedala. Pa je vseeno šlo brez ustavljanja – majhna mentalna zmaga!

Čakanje, da preneha deževati. Brez takšnega ali drugačnega športa pri 3K-jevcih ne gre.

Premraženi in premočeni kolesarji smo si privoščili čaj v baru na prelazu, nato pa smo uporabili Igorjevo preizkušeno metodo in si pod dres zatlačili papir, preden smo se v vetrovkah spustili navzdol. Ko smo stopili ven iz lokala, je bil pravi šok. Kakšen mraz! Prvih nekaj minut me je zeblo za znoret, sredi spusta je bilo pa že v redu. Za finale dneva nas je čakal še vzpon iz Oetza do nastanitve, ki smo ga ta teden še večkrat ponovili in nam bo verjetno vsem ostal v spominu kot največji nebodigatreba. Igor je z izbiro hotela sredi gorskega pobočja res poskrbel, da kolesarske ture vsak dan zaključimo v slogu (in švicu).

Na prelazu Kühtai me je napralo in prezeblo, kot že dolgo ne.

Peti dan (sreda) nam je vsaj dež prizanesel. Vzpon na Hahntennjoch je vseeno zaznamoval mraz in krepak veter, tako da sem že skoraj obžaloval, da sem si sredi klanca slekel rokavčke. Ker je bila ta 50 km tura s 1800 m višincev nekoliko bolj regeneracijsko zastavljena, sem imel celo priložnost malo več gledati izjemno lepo naravo okoli sebe in vmes še reči kakšno besedo z Janezom, za nama sta prav tako nedeljsko vozila Igor in Vesna, ki zopet ni dočakala Samove obljubljene družbe. Na vrhu prelaza tokrat ni bilo zavetja ali skodelice čaja, obdajali so nas le zasneženi dvatisočaki, zato smo se samo hitro poslikali in oddrveli nazaj v dolino. Tokrat smo zaključni vzpon do hotela izvedli iz Imsta, kjer je bil klanec še daljši in strmejši kot iz Oetza. Pa moram reči, da me ni prav dosti ganilo. Počasi sem se privajal teh strmin.

Nad Hahntennjochom so dvatisočaki tudi sredi julija lahko zasneženi.

Na rednem večernem sestanku/druženju je Darjan za naslednji dan, ko je bilo zopet lepo vreme, predvidel vzpon na Rettenbach nad Söldnom, kjer potekajo tudi tekme svetovnega pokala v smučanju. Kar malo zgrozil sem se, ko sem videl profil proge na ekranu njegovega računalnika. Že do Söldna smo se morali stalno vzpenjati po dolini, od tam do vrha pa nas je čakal še 12 km dolg klanec s povprečnim naklonom skoraj 11%. Še celo Darjan je o Rettenbachu govoril spoštljivo, tako da mi je bilo jasno, da bo šlo za neke vrste kraljevsko etapo. Z Vesno sva se samo spogledala čez mizo in vedela, da v naši skupini ne bomo nič krajšali ture, ampak štartamo iz hotela. Vse ali nič! Pot do Söldna je bila čudovita, kljub kolesarski cesti pa smo se večinoma raje peljali kar po glavni cesti, saj je kolesarska precej ovinkarila in imela nelogične vzpone in spuste. Zanimivo – niti en avto ni potrobil, vozniki tam na Tirolskem so večinoma prav neverjetno strpni in počakajo na primeren trenutek, da te prehitijo. Bojan ne bi bil Bojan, če si na kolesu ne bi vzel čas in s telefonom slikal in snemal – res pravi piarovec! Brez njega bi v klubu imeli polovico manj dokumentiranih trenutkov.

Kam gremo? Tja, kjer je sneg. Nekje bo že zmanjkalo ceste.

Nekje v daljavi smo videli Igorja, ki je sam bil bitko s to progo. Pri nas je Janez vlekel grupo vse do Söldna, nato so šli z Vesno in Nicholasom na vzpon hitreje kot midva z Bojanom. Zabije te že prvih nekaj sto metrov, ko se cesta postavi pokonci, potem pa naklon še kar vztraja. Bilo je mučno, ampak lepo: cesta po pravici velja za eno lepših na svetu. Ampak joj, kako se je vleklo! In ko prideš do postaje žičnice na vrhu, je še 1 km ceste navzgor. Tam je tudi tabla z oznako, da gre za najvišjo asfaltirano cesto v EU. Fotka seveda obvezna! Po kosilu na postaji je zopet sledil hladen spust nazaj v dolino in vsem neljub poslednji klanec do hotela. Takrat mi je bil najbolj odveč. Po 125 km in 3000 višincih smo si lahko samo iskreni čestitali in šli počivat.

Igor nas je naučil nov trik. Da te pri spustih manj zebe, si pod dres natlačiš papir ali brisačke. Empirično smo večkrat dokazali, da to deluje.

Za petek mi je bilo že popolnoma vseeno, koliko km in višincev bomo naredili. Preveč sem že dal skozi v zadnjih dneh, da bi mi bilo sploh mar. Tistih 50 km gor ali dol – nima veze. No, naredili smo 85 km dolg krog okoli Haimingerberga, ki pa je bil precej zahrbten, saj smo morali opraviti 10 km vzpona z 10% naklonom. No, to je pa bilo matranje! Noge nikakor niso mogle več obračati pedal kot prejšnje dni. Videl sem, da je bilo tudi Bojanu hudo. Komaj sva se prisvaljkala na vrh, kjer so naju že čakali ostali kolesarji. Videlo se je, da imamo že vsi počasi kar dovolj. Še celo Igorja sem tisti dan slišal reči, da jutri ne namerava na kolo – in to kar nekaj pove! V soboto zjutraj smo zato po zajtrku res le še spakirali in odšli domov.

Konec kolesarjenja smo proslavili s picami in pivom.

Celotna izkušnja mi bo kljub mrazu, vetru, dežju in padcu ostala v lepem spominu, sploh pa ne bom pozabil vsakodnevnih večernih druženj, kjer je Samo poskrbel za to, da so nas trebuhi boleli od smejanja. Igorju in Darjanu pa gre kar največja zahvala za vso organizacijo in izvedbo počitnic!

Kar se mojega kolesarjenja tiče, lahko povem, da sem začel dolge in strme vzpone drugače dojemati. Prej sem se jih, če se je le dalo, izognil, na Tirolskem pa sem jih bil prisiljen odvozit. In ker mi je uspelo, sem izgubil tisto neko strahospoštovanje in mržnjo. Sedaj me v bistvu ne motijo več. Če jih je treba odpeljat, jih pa bom. Sploh pa tistih nekaj nadvozov, ki me kmalu čakajo na mojem ravninskem Ironmanu.

Za konec naj zaključim s citatom iz himne 3K kolesarjenja po Tirolskem:

“Tine, a greva u grapa? Ne, k gre dž!”

Tirolska se je izkazala kot čudovit kraj za kolesarjenje. Veliko naravnih in kulturnih znamenitosti.