Za ogrevanje pred ljubljanskim maratonom vam posredujemo še sveže utrinke z maratonov v Amsterdamu in Berlinu, kjer smo imeli svoje, kot vedno uspešne predstavnike.
Berlin Marathon 2012

Med spletnimi komentarji Berlinskega maratona in iz pogovorov z udeleženci njegovih prejšnjih izvedb lahko razberemo, da gre za progo, ki je »Flat as a pancake«, da je to drugi največji maraton iz serije petih Major maratonov, med katere se poleg njega uvrščajo še tisti v New Yorku, Chicagu, Londonu in Bostonu, da je na tej progi padlo nekaj zadnjih svetovnih rekordov, da je fantastično organiziran in da je proga obdana s kordonom navijačev, da ob njej žge domala sto bendov in skupin vseh žanrov, s člani s popolnim posluhom do tistih, ki bistvo muzike vidijo v zganjanju čim večjega hrupa. Če k temu dodamo dobro dostopnost, vstop med udeležence brez posebej hitrih prstov po tipkovnici ob prijavi, če je ta seveda takojšnja po otvoritvi prijavnega postopka, pa to, da je Berlin metropola s čarobnim nabojem in močnim zgodovinskim izročilom in da je Museum Insel preobsežen za nekajdnevno aklimatizacijo pred tekmo, je ob vrsti še neomenjenih razlogov, ki vsi dobesedno silijo tja, izbira na dlani.

Edini zadržek je seveda ta, da je (že) 30. septembra, kar pomeni, da je treba priprave pomakniti globoko v (letos) vroče poletje, a na ta detajl v mrazu lanskoletnih novembra ali decembra, ko smo se prijavljali, kljub več kot jasnim trendom zaradi globalnega segrevanja planeta, pač nismo pomislili. Je pa skozi to optiko po drugi plati Berlin isto kot so spomladanski roki na faksu: če ti tedaj uspe narediti letnik, imaš garantirane dolge počitnice in povsem drugače pogledaš na oktobra poln PST, kjer vsi študirajo za Ljubljanca.
Aktivnosti pred tekmo so seveda klasične in dobro znane vsem, ki berete take spletne strani: litri prelitega znoja, klanci, intervali, mučenje na tisoč in en način, medsebojno kurjenje, da je kdo od nas na vrhuncu priprav na mesec pretekel 150 kilometrov, od tega več kot polovico v nore klance, pa drugi tega ni želel sprejeti ali verjeti, do logističnih priprav in priprave družinskih navijačev, ki so za glasno navijanje dobili nekaj dni v nemški prestolnici. Spet so peli znameniti mučilni programi v Igorjevem Excellu, ki jih je nekdo, ne spominjamo se kdaj in zakaj, ob prvem delu train hard, pospremil z dostavkom run and win with a smile … Ampak tokrat je to držalo kot pribito.

Če potemtakem na tak maraton presežnikov pogledaš optimistično, se mora vse iziti: ogledi mesta in njegovega utripa pred tekmo, pivo na zahodni strani Brandenburških vrat z mežikanjem v sonce dan pred tekmo, ki je dokončno odgnalo oblake in napovedalo čudovito vreme za nedeljo, karboloading na italijanskem eat as much as you can po zmerni ceni in seveda sama dirka. V umitem nedeljskem jutru so bile parkovne površine ob štartni Strasse des 17. Juni polne maratoncev v plastičnih ogrevalnih ogrinjalih, oddaja garderobe je bila švicarsko natančna in nemško učinkovita, štartni boksi dovolj prostorni, tekači pa tolerantni, da že po nekaj desetih metrih vsaj tisti iz prvih treh, ne le stečejo, pač pa mirno in brez prerivanja ter vsem tako znanega ljubljansko komolčanja, ujamejo svoj tempo.

Res je, na začetku gre kar hitro, a se zadeva kmalu umiri, zlahka najdeš sebi enake in se z njimi na prvih dveh kilometrih pomeniš o tempu in ciljnem času. Eden od podpisanih sem naletel na šest Francozov, pravih tekaških kameradov, ki so nastavili svoje tempomate na moins 3, se povabil v njihovo skupino in je šlo. Nekje na polovici so me začeli pogrešati, ker sem se zadržal malce dlje pri kozarcih z vodo, pa za nekaj metrov upočasnili in počakali, rekoč, da spadam v njihovo kompanijo. Lepo.

Potem se prepustiš ritmu, dihanju, občasnim pogledom na arhitekturo in hortikulturo, komunikaciji z najbolj zabavnimi navijači, hidriranju in prehranjevanju, postavljanju leve pred desno in desne pred levo. Okrepčevalnice lepo in pametno založene, bendi žgejo podobno kot v New Yorku, transparenti duhoviti, otroci kot povsod, iščejo give me five, debela startna anakonda se počasi spreminja v vedno tanjšo in razpotegnjeno kačo, nekje na sredini trase gasilci špricajo iz cevi, da bi ponudili malce osvežitve, a imajo s tem več zabave oni sami, saj je ozračje še vedno primerno sveže.

Sicer je to klasični maraton, ki se od drugih ne razlikuje kaj dosti: na začetku si dopoveduješ, da ni nič posebnega, na polovici si lažeš, da je do konca še čisto malo, v zadnjih desetih kilometrih se igraš z ulomki in nisi šele na treh četrtinah, pač pa tik pred koncem, na cilju, no tam bi si lahko rekel, da vse skupaj ni bilo čisto nič posebnega, a to seveda ne drži.

Zato, ker je zadnjih petsto metrov seveda najboljših, v Berlinu še posebej, saj po prehodu skozi Brandenburška vrata, na vsaki strani ciljne ravnine stojita tribuni. Malce smo potrenirali že na vzhodni strani, kjer je bil špalir že malce utrujen in apatičen, saj so prvi mimo njih pritekli pred petdesetimi minutami, pa smo jih z mahanjem rok vzdignili. Glavno pa je bilo na drugi strani, kjer smo se, opogumljeni z uspehom od prej, pred tribunama kar zaustavili in jim pokazali, da hočemo mehiški val.

Želeno, storjeno, četudi je šla k vragu kakšna sekunda, ki bi, tako sem videl na koncu, simbolično spustila končni čas na okroglo minuto navzdol. Žlehtnoba, za enega od podpisanih vrhunec maratona, hkrati pa odpustek za to, ker na eni od prejšnjih tekem ni šel v cilj s prevalom.

Za konec: ena najbolj sproščenih dirk, najbrž smo vsi tekli osebne rekorde, 3K je bil ekipno slovenski zmagovalec, najbrž tudi zato, ker je, tako se pač sliši, življenje v Medulinu med tekmo zastalo in so bila družabna spletna omrežja precej aktivna. Naslednje leto obljubljajo organizatorji berlinskega maratona nove presežke, saj gre za jubilejni 40. maraton. Prijave se začnejo že v naslednjih dneh, 25. oktobra ob 12h!
Želimo vam hitre prste za enega od naslednjih berlinskih maratonov! Vemo, da moramo dati za pivo, a to bomo storili z nasmeškom.
Pivo bomo plačali:
Rezultati – Maraton Berlin 2012 | |||||
Uvrstitev | Št. številka | Priimek in ime | Kategorija | Klub | Čas v cilju |
580 | 28966 | Dr. Venturini, Peter (SLO) | M45 | 3K Šport | 2:52:40 |
676 | 11518 | Dr. Grilc, Peter (SLO) | M50 | 3K Šport | 2:54:02 |
5326 | 24269 | Rozman, Samo (SLO) | M35 | 3K Šport | 3:26:42 |
5339 | 14795 | Jovanovski, Slobodan (SLO) | M50 | 3K Šport | 3:26:45 |
2996 | F10827 | Sluga Kuharič, Petra (SLO) | W40 | 4:11:48 |
Amsterdam Marathon 2012
»In the city of Amsterdam
you can find a lot of fun
the Dam square and »Leidseplein«
this is something I can’t explain,
there is a crowd crazy and loud,
in a distance I hear a drum
calling me to come to
Amsterdam.«
… in smo šli; Kaja, Mič, Andrej in moja malenkost; ob družbi Igorja, Barbare in Urše … vendar ne na Dam square niti na Leidseplein ☺ ampak na TCS Amsterdam Marathon 2012.
Zakaj ravno Amsterdam? Nobeden od nas ni slišal nobenega »drum-a« iz daljave, ki bi nas klical, ampak preprosto zato, ker Miču ne znese udeležba na LM 2012, ker je Kaja že odtekla 42-ko na LM, ker Mičo še ni bil v Amsterdamu in je planiral 42-ko v 2012 in ker je Andrej želel opravit dober trening polovičke na severu ☺.

Po dolgotrajnih pripravah, ob najboljšem spremstvu Barbare, Urše in Igorja (ki nam je takoj po prihodu v Amsterdam dal vedeti, da ne gremo na izletniško pohajkovanje☺) nam je na koncu, ob bučnem navijanju naših in drugih navijačev, uspel odličen rezultat, katerega bomo z veseljem proslavili skupaj z ostalimi 3K-jevci, seveda po LM 2012! ☺
Mitja Bukovec
Rezultati – Maraton Amsterdam 2012 | |||||
Uvrst./uvrst. kat. | Št. številka | Priimek in ime | Kategorija | Klub | Čas |
2546/709 | 4110 | Mitja Bukovec | Msen | 3K Šport | 3:30:31 |
2965/481 | 5576 | Mitja Sojer | M45 | 3K Šport | 3:35:17 |
3185/42 | 6925 | Karmen Vovk | M45 | 3K Šport | 3:37:47 |
913/851 | 20707 | Andrej Gorišek | M (half) | 3K Šport | 1:34:46 |
Amsterdam pa je bil prav poseben za našega Miča, ki je prvič nastopil na maratonu, zato je svoje doživetje strnil tudi v spodnjem zapisu.
Amsterdam, moj prvi maraton
Dobro leto je minilo, odkar sem se pridružil 3kajevcem. V tem času sem se z njimi pripravil za 21 km na lanskem Ljubljanskem maratonu, skupaj smo pretekli lansko zimo in spomladi pričeli z načrti za nove tekaške izzive. Ravno takrat so se vrnili kolegi z uspešno pretečenega maratona v Parizu in spomnim se, s kakšnim navdušenjem in spoštovanjem sem se z njimi pogovarjal, kako iskreno sem se z njimi veselil. Takrat sem se tudi prvič zavedel, da je čas, da se odločim za korak naprej v tekaški karieri.
Zaradi podobnih tekaških treningov smo se s Kajo in Mitjem (Mičem) hitro uskladili, da se namesto na Ljubljanski maraton, kjer sta dva kroga za novinca še poseben zalogaj, raje odpravimo v Amsterdam. Med treninigi smo tako skupaj naredili načrt, Kaja nas je prijavila in začelo se je zares. Pridružil se je še Andrej, ki se je odločil za 21km. Trener Igor nam je pripravil podroben načrt treningov za spomladanski trening, tek trojk in treninge za poletje, ves čas pa nas opozarjal, da bo šlo konec avgusta zares.
Spomnim se mojih tekov julija in avgusta, ko sem v zgodnjih jutrih tolkel svoj program po ameriških ulicah in hvarskih poljih, ko so vsi še spali in je bila vročina res nora. A tudi to je minilo in s septembrom smo v Ljubljani pričeli z bazo. Ja, treningi za 42 km so resnično drugačni in danes tekače maratonce le še bolj spoštujem. Da ne omenjam, kako spodbudno vzdušje je v 3K klubu, polno iskrene pomoči in uporabnih nasvetov. Z Igorjevo in Rokovo pomočjo sem vse treninge opravil popolnoma brez problemov ali poškodb.
Lahko rečem, da smo imeli srečo, da nas je v Amsterdamu spremljal tudi Igor. Hvaležen sem, da je bila moja prva maratonska izkušnja ves čas podprta z njegovim profesionalnim delom in človeško toplino. Ko smo v petek dopoldan prispeli v mesto maratona, smo si najprej izposodili kolesa in se pognali do olimpijskega stadiona po štartne številke. Prav posebni občutki so, ko primeš v roko svojo cifro, mešajo se navdušenje, dvom, ponos, skrb, veselje, vse to v različnem zaporedju.
Popoldan nismo hoteli spustiti ogleda mesta, privoščili smo si celo zadnje pivo v družbi naših partnerjev. Ko sem se v soboto zjutraj šel malo razteč v bližnji park in sem srečeval ostale tekače, sem resnično dojel, da gre zares. Še bolj zares je bilo, ko je trener Igor pripravil sestanek in nam zelo resno razložil načrt teka, opredelitev tempa, vnos tekočin in točke, kjer nas bo spremljal.
Zgodaj smo šli spat in zgodaj vstali, pojedli smo vsak svoj preverjen obrok (moje pesto makarone je bilo ob 6. uri zjutraj kar težko pojesti, priznam) in ob 8. uri smo se v hladnem in vetrovnem vremenu sprehodili do štarta. Sledilo je obvezno ogrevanje in še zadnji nasveti za tempo teka.
Štart na olimpijskem stadionu je nekaj posebnega in ga je res vredno doživeti. Manj mi je bila všeč trasa maratona, saj je bila speljana po precej dolgočasnem delu mesta. Svetli izjemi sta bila le dvakraten tek skozi prelep Vondelpark in prijetna pokrajina ob reki Amstel.
Načrtovanega tempa smo se vsi dobro držali, Mitja malo hitreje, midva s Kajo malo počasneje. Vse je potekalo po načrtu in kilometri so tekli kot za šalo. Maraton je bil kot branje knjige, obračanje listov, stran za stranjo. Tempo je bil ves čas pravi, trener Igor na vseh dogovorjenih točkah, moja Urša in Mitjeva Barbara pa tudi s kolesi ob progi za dodatno spodbudo.
Med tekom sem premišljeval o vseh treningih, klancih, teku okoli Ljubljane, progo sem pretvarjal vanje, da sem si lažje predstavljal, kje sem s pretečenimi kilometri tu. Spraševal sem se, kako bo, ko bom prišel do “zidu“ pri 35 km, o katerem vsi govorijo. Zato sem imel kar malo strahu, ko mi je trener Igor dal zadnji napotek, da naj pri 30 km pospešim. A je šlo, brez težav, stran za stranjo, kot branje napete knjige. Zavedel sem se, kaj pomeni pravi trening, pravi trener in pravi tekaški kolegi. Zadnjih sedem kilometrov sem lahko prehiteval številne tekače, ki niso zmogli držati do konca.
Seveda je bil najlepši pogled na tablo za zadnji kilometer, najslajši častni krog na olimpijskem stadionu, najveličastnejše pa prečkanje ciljne črte z dvignjenimi rokami. Pogled na uro s časom 3.35 me je iskreno razveselil, še bolj pa prisrčen stisk rok z Mitjem in seveda nasmejani objemi trenerja Igorja, moje Urše in ostalih.
Mitja Sojer
Moj Amsterdam: Kaja Vovk
Pain is temporary, pride is forever – napis na približno 37 km maratona, ko sem res že pošteno trpela, mi je tiste zadnje kilometre naredil nekoliko bolj znosne. Sicer pa mi bodo mnogi bolj izkušeni maratonci verjetno kar potrdili, da je vsak maraton zgodba zase. Tako kot je na prvem maratonu dobesedno letelo tja do 34 km in se je dokaj hitro prelomilo nekje okrog 36 km in začelo garanje zadnjih km, sem se tokrat že od vsega začetka borila z zoprnim, težkim občutkom v želodcu – posledici premočne kave zjutraj in zajtrka, ki ni bil po običajnem protokolu. Hecen občutek – noge popolnoma fit, spočite, trebuh zgoraj pa v neki čudni formi.
Skupaj z Igorjem, Mičem, Mičotom in požrtvovalnim Andrejem, ki nas je pospremil, kljub popoldanskemu startu svoje tekme, smo se skupaj podali proti startu maratona. Pešačenje je malo razbilo nervozo, ogrelo telesa v jutranjem mrazu in pot do starta je minila neverjetno hitro, sploh če pomislim kako neskončno se je ista pot vlekla nazaj. Pred areno so se že stekale trume tekačev, za začetek so se vile predvsem dolge vrste pred WC. Fantoma je bilo lažje, saj so v Amsterdamu poznani odprti pisoarji – sem pa so pripeljali celo prenosne, aleluja bi rekla Mič in Mičo, ki jima je bilo prihranjeno stanje v vrsti in nervoza, če bo še dovolj časa do poka startne pištole.
No časa je bilo vsekakor dovolj, množice tekačev so vse bolj polnile stadion, glasba je dvigovala vzdušje in že slišimo startni pok, si zaželimo srečo in se počasi premikamo do starta, kjer sprožimo ure. Zdaj pa zares, dovolj dolgo smo trenirali, se pripravljali, imeli naštudirano vsak svojo strategijo, skratka nobenih razlogov za izgovore, tekma se je začela.

Prvi km se je odvijal predvsem v prehitevanju in lovljenju pravega tempa, saj smo bili pošteno razvrščeni v boks za čas od 3.30 do 4h, a kaj ko so bili okoli nas večina tisti za 4h. Tako je bil čas prvega km 5.18, kar nekaj presežnih sekund, ki jih je bilo potrebno nadoknaditi v naslednjih km. Prvi km so bili predvsem lovljenje pravega ritma, preverjanje občutkov, kontroliranje pulza. Pa ni bil ne ritem čisto pravi – odstopanja po km so bila večja, kot sem jih vajena, občutki so bili od vraga mešani, pulz pa tudi višji, kot bi si želela.
A z Mičem sva jih tolkla – km namreč in počasi me je obveščal, da je tretjina že za nama, potem sva se ob reki Amstel po km že približevala Golovcu – glede na veter, ki je vlekel ob reki, bi bilo kaj gozda kar dobrodošlo, a vseeno raje veter, kot klanec! Vmes je na dvanajstem km Igor preverjal kako nama gre, skratka vse pod kontrolo. Na polovici maratona stisnem uro – 1.48 in še nekaj in se seveda takoj gladko poslovim od svoje NY norme, saj imam občutek, da bom na drugi polovici še kaj dodala – pri času namreč .

Tako v enakomernem tempu z Mičem šibava, na 26 km Igor spet preverja počutje in sama sem že resno zaskrbljena – težko mi je in predolga se mi zdi, da bi lahko zdržala. Igor ni videti ravno zadovoljen, a mi prepušča odločitev kako nadaljevati. Na 28 km mi Mič objavi, da je tek trojk končan in da je v bistveno boljšem stanju kot je bil maja po trojkah. Super Mič, hvala bogu, saj naju čaka še 14 km – zadnja tretjina, tam kjer se maraton šele začne!.
Na 30 km se nama pridruži Igor, jaz pa se začnem ozirati za WC-jem, besna na premočno kavo zjutraj. Ko ga najdem je zaklenjen, a k sreči je na naslednjih 500 m parkec z nekaj grmovja, kamor zavijem, Mič odbrzi naprej, jaz pa z nekaj zamude za njim. In spet klepam te km in vsakega posebej odštejem, pa računam koliko še, z Igorjem pred sabo, ki lahkotno trčkari, poln energije in spodbude. Jaz pa z vsakim km težje, vedno bolj prepričana kako bom zahodila in vedno znova presenečena, ko stisnem uro in ugotovim, da še vedno držim tempo!
Potem še bodec na klancu navzdol, zdaj je pa res vsega konec – hudiča, pa kaj ta maraton – jaz sem celo na Ironmana prijavljena – nemogoče, kaj se grem … Pa je tudi bodec spustil, dihala sem ko slon in ga predihala, hvala Igor ☺, potem pa tisti 37 km in sporočilo o začasnosti bolečine … in sem stisnila zobe, tekla, tekla … še zadnjih 500 m, na stadion, v cilj! In pride vse vrste čustev – gotovo tudi ponos, pa solze, ki jih nisem mogla več zadrževati, ko sem padla Igorju v objem! Pa misli na hčerke, ki so verjele vame in me spremljale iz Ljubljane!
In se ne sprašuješ nič več, mogoče le to – kam gremo na naslednji maraton?
Kaja