Podnaslov: »Očitno je on že vedel.«
Situacija 1: Konec avgusta, dopusti končani, v službi se pričenja sezona. Vendar malici v mestu se pač ne odrečem, skočim na kolo in zapeljem proti centru. Po Železni na Miklošičko… mimo bureka…hej, znan obraz na drugi strani ceste? Ja, ona je… 3K Kaja, Kaja double Ironman Zurich.
»Hej, Kajaaaa… čestitam, carica si! Bravo Kaja«, cmok cmok.
»Ti najbrž še ne veš,« pravi Kaja, » ampak,… Z Obijem sva se pogovarjala, … nisem bila zadovoljna s svojo tekmo v Zuerichu, on tudi ne s svojo v Nici, … mislim, da bi lahko bolje, vem, da zmorem bolje… prijavila sva se v Barcelono.« pravi Kaja.
»KAJ?? Na IM Barcelono, čakaj, kaj celega? Še enkrat letos? Čaki, kaj???«
»Ja, greva. Ne želim z rezultatom iz Zuericha zaključiti IM kariero…«.
»OK, Kdaj je to? Ok, grem z vami, bom navijačka«.
Odločitev je padla v roku 12 sekund. Pravzaprav zelo enostavno: Če ta dva lahko delata že svoj drugi IM letos, ma grem zraven in spodbujala ju bom na licu mesta na polno.
Situacija2: tečemo krog okoli Ljubljane, začnem hitreje kot je šef zabičal, zato upočasnjujem, kolegi švignejo mimo in me prebliskne, ja, Igor gre seveda zraven v Barcelono, vendar zakaj on danes počiva? Čakaj… čakaj… pa bo tudi tekmoval? Rekel nič, pokaže nič, trenira veliko, ukvarja se z nami na polno… hmmm… In s tem vprašanjem tečem okoli Ljubljane vse do Kresničke, kjer me Marta reši dvomov: DA, Igor tekmuje.
In zdaj zares:
Nedeljsko jutro, »IM DAN« s Tatjano sediva v hotelski avli. Dogovorjeni sva z našimi tekmovalci, da se dobimo na mostu ob 8ih. Ne greva še ven, zunaj lije – fraza: kot iz škafa – je čisto preveč obrabljena in povsem premil izraz za tisto, kar se je to jutro dogajalo z vremenom. Cela kompozicija oblakov se je v enem kosu razbila po Calelli in stekla po ulicah kot veletoki deževnice, voda je segala čez gležnje, nebo je bilo povsem zaprto, črno in zelo neprijazno.
Skrbi naju. Še enkrat preletiva skozi načrt dneva: pospremimo jih enega za drugim v vodo, nato šibava do menjalca in ju počakava, da pridejo – en za drugim iz vode – nato na check-point za spremljanje kolesarskega dela, nato zajtrk, če bo čas, nato nazaj na pozicijo, potem letiva počakat Obija, da konča, letiva pozdravit Igorja, ko se vrne iz prve 10-tke, v tem času bo tudi že Kaja na prvem obratu… najin borbeni načrt sva natanko naredili, dobro ispilili in ga sproti po potrebi posodabljali. In šlo nama je gladko.
Še naprej lije ko pri norcih – bogu hvala za novi pelerinci – le kako je šele našim trem. Oni so že v menjalcu, pripravljajo opremo…Ufff… Dan poprej so bili razpoloženi, dobrovoljni, hecali se, sestavljali Ironamankota iz gelov in zelo kooperativno pozirali… Spogledujeva se, skrbi naju. Naposled se odpraviva na naš zmenek in Tatjani celo uspe videti Kajo in Obija predno sta odšla na svoji štartni pozicijo. Zaradi vremena je začetek tekme preložen za 30 minut, napetost raste, v množici neoprenov in kapic ne vidiva več naših… A veva, da so tu.
Nato Pro-ji zaplavajo, naslednje so rumene kapice, Igor je tule. Tudi oni zaplavajo, veličastno! Nadaljujejo dame – IronLADIES, Kaja je tu, kričim, skačem, vpijem…ne, je ne vidim. Zaplavajo. Dejmo Kajaaaaaaaa… Počakamo še zadnjo skupino, da zaplava, v množici iščem Obija… ne, preveč jih je. Vsi enako izgledajo. In v momentu, ko so vsi v vodi stečeva s Tatjano na cilj plavalne etape. Igor, če kaj veva o njemu, bo kmalu iz vode….in seveda. Nekdo v šprintu slači neopren in spodaj se prikaže zelen dres, sledi kričanje, vrešačnje, skakanje, vpitje, … Igor teče mimo – popolnoma fokusiran. Počakava še nekaj minut in se zgodba ponovi s Kajo. Ona nama nameni enega najlepših nasmehov EVER. Prav toplo mi je bilo v tistem trenutku. Še minutka za njo in glej ga …. OBIIIIIIII!!!! Obi naju opazi in nagradi z nasmehom. FAJN. Go Matjaž GOOOOOO. V tem času se je vreme povsem spremenilo. Nehalo je deževati in nebo se je postopno razjasnilo do popolne brezvetrovne modrine obsijane s soncem.
Ta del sva opravili, greva zdaj naprej… postavitev na kolesarsko pozicijo na vrhu klančka, takoj pred obratom, tako da jih lahko pozdraviva dvakrat. Kar urno stopiva, sproti preračunavava čase, in ja… imava čas za eno kavico in sendvič. Pojdiva.
Nato ponovno prepračunava kilometrino, čase, pričakovane hitrost naših borcev in se postaviva na položaje. Igorja najprej pričakujeva, OK, zdaj bo… vsak čas… ja tamle je, ne ni on, hmmm… v tej skupini bo, ne, ni ga, tamle gredo eni, sigurno je med njimi…ne, ni ga. Dajva še enkrat preračunati čase, bi moral že biti tu, ni ga še, hmmm skrbi naju… Igor, kje si? Zakaj te še ni? … in nama postane jasno. Zaplet – nekaj se je brez dvoma pripetilo. Sedaj je že čas za Kajo, takoj za njo pričakujeva Obija, kje pa je Igor? On vozi ko’ raketa – OMB, nato končno pride mimo. Vpije, da je padel, popraskan, krvav, ohhhhhhhggghrhhrrrrhhhhh neeeeeee, nakar sem jaz – začetnica – nepoznavalka velikih borcev in večratnih zmagovalcev celo pomisilila, da je pravzaprav bitka že izgubljena. Smešno… tukaj se za Igorja šele zares začne. Pripelje se Kaja, nasmejana, dobrovoljna, sveža, zgovorna, očitno še povsem pri močeh…In za njo še Obi. Komunicira z nama, čisto svež, pri močeh, akcija 3K People. Gremo v drugi krog, sprotne informacije iz Slovenije so koristne in optimistične.
Bravoooo, Igor si že v drugem kolesarskem krogu pribori prvo mesto nazaj – skačeva od veselja in navdušenja, Olleee olleeee oleeeee … Kaja tudi vodi, Obi na dobri poziciji. Navijava za vse triatlonce, ki peljejo mimo, nekaterim se po drugem obratu na kolesu utrujenost že malo pozna. Našim nič, Kaja malo zabenti zaradi kazenskih 5 min, sicer pa je dobrovoljna kot, da smo na treningu na ŠentJoštu, Igor je že odletel v mejalca, Obi malo pojamra, ko mu opalijo penalty, pravi pa, da mu paše počitek v boxu. In jih enega za drugim »spravimo« na tek…ponovno natančno preračunava časa, izbereva pozicijo za check point in se postaviva v obrambo položaja. Super pozicijo imava, spremljava vse tekmovalce, ko tečejo mimo. Igor že končuje prvo desetko… še bolj je krvav, tokrat po obrazu… Povedal seveda ni nič. Borec pač. Natančno spremljava razvrstitev tekmovalcev in tekmovalk in ugotavljava, katera je tekmovalka #545, ki je samo pol minute za Kajo. Jo prepoznava, hmmm…. ne deluje izčrpana. Sploh nič. Obi po prvem tekaškem obratu ne izgleda utrujen, deluje pa nekoliko demotivirano. Počaka Kajo, da pride iz obrata. Še dobro, Kaji dogajajo težave, prebledela je, komaj se premika, upočasnila je tempo… ohhh. Žal mi je. Drugo desetko sta skupaj odtekla, komaj za komaj. Vedela sva, da sta oba v težavah. Spodbujava, navijava, opogumljava, a tole je njuna tekma. Njena in njegova. Vsak zase je sam v tem. Ne morem teči namesto njiju. Bi pa. Takoj, če bi smela. Bi tekla vseh 42195m, če le bi s tem lahko kako pomagala.
Igorja čakava v zadnji desetki, preračunava čas in se prestaviva proti cilju, vsak hip bo pritekel. Jap, seveda. Zanesljiv, brez odmika. Teorija standardnega odklona pri njemu pač ne velja. Od Tatjane pred ciljem prevzame 3K Šport zastavo in jo nese v cilj. Takrat je jasno – no, že nekaj minut pred tem – po informacijah klubskih kolegov vodi pred drugouvrščenim za celih 18 minut – zmagal je. Spremljamo vsak korak, kričimo, vpijemo, skačemo, norimo… zmagal je. ALOHA Igor!!
Njega sva pospremili v cilj, še dva borca imave v tekmi, hitro se organizirava in se vrneva na najin tekaški check-point, naši bodo vsak čas tam… In ja, bravo Kaja in Obi. Carja sta!!! Kaji se je barva vrnila v obraz, malo lahkotneje teče, ni več videti, da trpi… Obi je sedaj že nekoliko bolj razpoložen. Ok bo, tole bo OK. Pospremimo še njiju v zadnjo desetko. Imava še ravno toliko časa, da skočiva po stvari naših borcev v hotel, tečeva… Po poti nazaj zvoni telefon, Igor kliče: »KJE JE KAJA? KJE STA?« Odraportiram minute in koordinate zadnjega srečanja, napovem čas prihoda v cilj izračunan na podlagi njunega tempa, ki sta ga imela na našem zadnjem check-pointu. Igor je slišati zadovoljen – le kako ne biJ. Midve vesele do neba. Sem in tja se nama kaka solza spusti po licih. Tečeva nazaj v cilj, da pričakamo naše drage borce in morda še srečava Igorja, predno se vrne v prostor za tekmovalce.
Gresta Kaja in Obi, prihajata! Sedaj delujeta povsem zadovoljno, nasmejana, sveže, prevzameta 3K Šport zastavo od Albina in Gabrijele, jo dvigneta visoko v zrak med njiju in skupaj tečeta v cilj. Ok, tole je bilo čustveno. Igor zmaga, ta dva naredita nepozabno predstavo, da me oblijejo solze… OOOoooooohhhhhhhhhhh. Nepozabno!!! Hvala vam borci za vsako minuto tega dne! In hvala tebi, Tatjana, za vse, kar sva skupaj preživeli ta vikend. Zdaj, ko obvladam logistiko navijaštva bom dobro pripravljena za vse naše borce Barcelona 2015.
Dan pred tekmo sem vprašala Igorja: »Kako se nekdo tako povsem na novo spravi na tekmo Ironman-a… mislim, plavat, če si res res dober, več kot uro, nato hitro kolesariti celih 180 km, kar je 6-7 ur in potem na vse to preteči še maraton. Kako se sploh nekdo spravi v to?«
»Tako, da gre najprej enega gledat…«
Očitno je on že vedel. Enga si bom tudi jaz privoščila.
Trika Mirjana