Lepo vreme, prvi poletni dan in Portorož, poln obiskovalcev je bil prekrasen obet za lepo tekmo.
Po prijavi se pripravim po načrtu, v menjalnem prostoru zložim vso opremo, dam dva bidona na kolo, števec na nulo in čip okoli noge (lani sem skoraj štartal brez čipa). Dilema so nogavice, se odločim, da bom tekel brez njih. Potem pa v neopren in na štart. Počutim se odlično, nobene nervoze, le prijetno vznemirjenje pred štartom. Plavam brez težav, gneče ni, saj sem bolj zadaj, pri izhodu iz vode ponovno tisti občutek slabega ravnotežja, ki me je presenetil tudi lani. Ne vem, a se to da natrenirat, ampak jaz grem iz vode kot otrok, ki je ravnokar shodil. Prva težava, ko navlečem kolesarski čevelj, se mi naguba notranja podloga, ponovno čevelj dol, nastavim podlogo in tokrat bolj previdno. Kolesa sem se zelo veselil, saj imam letos specialko in kakšnih 800 km v nogah in s tem možnost, da koga držim.
Že takoj primem dva močna in za moje pojme letim. Potem prileti od zadaj še večja skupina in se prilepim – 43 km/h proti obratu, ampak kje pa je zdaj ta obrat, jaž že dobro zadihan, ko zagledam klanec, pa saj lani ni bilo nobenega klanca. Odlično si se pripravil na kolesarsko progo, si mislim, potem pa na škrge gor do obrata, prvič dol še previdno, ostale štiri pa sem spustil na polno, je šlo do 74 km/h, čisti adrenalin. Potem pa v tekaške, prvič tečem brez nogavic. Čakam na čudne bolečine v gluteusih, ki sem jih občutil lani, ko sem na začetku komaj tekel, sedaj pa je vse v redu. Počutje odlično, tečem z rezervo, pijem vsak krog. S hvaležnostjo se odzivam na spodbujanje navijačev, zelo lep občutek, ponovno ga z veseljem podoživljam. V tretjem krogu me preseneti rahla bolečina v prsih. Se skoncentriram na dihanje s prepono in do konca kroga bolečina mine. Zadnji krog začutim prste na levi nogi, najbrž bo žulj. Nič zato, cilj je pred mano. Hčerke mi že mahajo, prelep občutek.