Prav se mi zdi, da skozi svoje oči predstavim šesterico, ki se je odločila z nami deliti svoja doživetja na poti do realizacije tako zahtevnega cilje, kot je postati IRONMAN. Želim jim, da bi bila to predvsem pozitivna izkušnja, posejana sicer z veliko vlaganji in nujnimi odpovedovanji na drugih področjih. Jaz in gotovo cel 3K vam bomo vsekakor stali ob strani in kolikor zmoremo pomagali. Tudi spremljanje preko zapisov na tej strani bo usmerjeno predvsem v podporo in pomoč.
Vsak od šesterice prihaja s svojo zgodbo, izkušnjami, predstavami, ambicijami, cilji. Vsak ima drugačno zgodovino tudi znotraj 3K. Na tem mestu bom za uvod vsakega predstavil predvsem skozi izkušnje, ki sem jih o posamezniku zaznal kot trener v času, odkar so se nam pridružili.
MARTA
Najmlajša med vsemi, tudi z najkrajšim 3K stažem. Podatek, da je DIF-ovka in športna pedagoginja pove že najnujnejše o njeni športni preteklosti. Rada ima šport, teoretično in praktično jih pozna veliko. Z nami je sedaj drugo sezono. Najprej se je vključila v plavalno skupino. S svojo marljivostjo in odločnostjo se je hitro pokazal tudi napredek. In počasi se je pričelo šušljati o triatlonskih ambicijah. Ne brez osnove.
Marta je že od prej izjemna kolesarka. Na teku je v pretekli sezoni nakazala bogat talent. Čas pol maratona v Ljubljani – 1:36:30 pove sam zase dovolj. Po nekaj najosnovnejših izkušnjah na krajših razdaljah se je hitro zgodil tudi prvi 70.3 IM triatlon v Zell am Seeju. Izjemnih pet ur in sedem minut na prvi polovički je bilo gotovo tisto, kar je, v sicer zadržani in previdni Marti, sprožilo val, ki je podrl ovire in omogočil, da je seme skrite želje vzklilo in pričelo rasti.
Težo te odločitve je pri Marti čutiti na vsakem koraku. Kaže se kot še večja resnost, odgovornost, malce negotovosti, strahu, predvsem pa trdne odločitve in pripravljenost v prihodnjih mesecih storiti prav vse, kar je v njeni moči, da bi dosegla želeno. Želim, da bi Marta znala ostati ves čas priprav dovolj potrpežljiva in počasi, postopno korak za korakom nadgrajevala svojo pripravljenost. Vem, da Marta stopa na pot, ki jo je močno prevzela. In prav je, da IM leto zaznamuje triatlonca/triatlonko. Vem, da prinaša veliko novega, težkega. Naj ostane predvsem lepo!
KAJA
Pisati o Kaji je zame še poseben izziv. Prepletanje vlog trenerja in partnerja terja še poseben občutek, predvsem pa odgovornost v več smereh: ne pomešati vlog, ostati objektiven. Pa kaj, izzive imam rad!
Kaja je že takoj, ko se nam je spomladi leta 2005 prvič pridružila, pokazala, da ima visoka pričakovanja od kluba in jasne cilje. Športno aktivna celo življenje (ples, jahanje, košarka, smučanje, tenis, plavanje) je želela nadgraditi z nečim, za kar po lastnem prepričanju nima ravno najboljših sposobnosti. To je vzdržljivost. Veliko truda ves čas vlagam, da jo prepričujem v nasprotno. Veliko dokazov imam za to. Tu so pač izjemni rezultati.
Kar se triatlonskih izkušenj tiče, je Kaja prišla v klub kot rekreativna plavalka, ki je tehnično dobro obvladala vse plavalne sloge in s tekaškimi izkušnjami tja do ure teka, s kar nekaj prebrane triatlonske literature. Zelo dobro se spominjam prvega kolesarskega treninga! Začetnica pač. Nato je vse steklo zelo hitro. Jasna predstava, da ji ne zadošča samo vadba v klubskih skupinah, temveč si želi strokoven plan, trenerja in odgovorno sodelovanje, jasne cilje. Rezultati: prvi olimpik na Bledu leta 2005 in spomladi 2006 pol maraton v Radencih. S tem so bila postavljena izhodišča za načrtovanje višjih ciljev. Nadaljevanje je bilo pričakovano. Še dva olimpika -Bavarska in Bled v letu 2006, nato pa v letih 2007 in 2008 pet razdalj IM 70.3. Rdeča nit vseh nastopov je bila izjemna zanesljivost in konstantno izboljševanje rezultatov do 5:13 na finalu serije 70.3 na Floridi.
V letu 2009 sledi še 3:34 na ljubljanskem maratonu.
V naslednjih dveh letih Kaje nismo videli ravno pogosto na tekmovanjih, sploh ne triatlonskih. Kaja pač ni samo in predvsem športnica, je tudi podjetnica in najpomembneje tudi mati treh odraščajočih punc, s katerimi je ostala sama.
Vendar nekje je tlela želja, ki se je s prijavo na prvi IM udejanjila. Sedaj je potrebno zavihati rokave in postoriti potrebno. Plavanje ne bo prehud zalogaj. Tekaška forma je že ob začetku priprav na IM potrjena (3:37 v Amsterdamu oktobra 2012). Glavna pozornost bo posvečena kolesarstvu. Pomanjkanje kolesarskega treninga v zadnjih štirih letih bo potrebno z optimalno načrtovanim treningom in občutkom za pravo ravnovesje med disciplinami kar se da izničiti. Za ta del se bom potrudil jaz. Realizacija bo predvsem Kajina zadolžitev. Odgovorno bomo zmogli!
MATEJ
Za njim sta dve triatlonski sezoni. Tudi v klubu je dve leti. Na plavanje je prišel skupaj z bratom Markom. Reden, prizadeven, nikoli posebej v ospredju. Da se pri nas dobro počuti, sklepam tudi iz dejstva, da vsako leto navduši in pripelje še koga. Plavanje mu je hitro steklo in napredek je bil vzpodbuden. Poleg plavanja se je redno udeleževal tudi kolesarskih treningov, kjer je pokazal, da je vzdržljiv in dober kolesar. Pričel pa je tudi z redno vadbo teka, kar je bilo zadostno izhodišče za prve triatlone. In že v svoji prvi sezoni leta 2010 je bil po nekaj olimpijskih triatlonih (1,5/40/10 km) na štartu LOVEMANA na Bledu. Pet ur in pol je bila dobra spodbuda za še višje cilje.
To je bila že odločitev za prvi IM, za katerega se je bilo potrebno v Celovcu prijaviti že leto vnaprej. Jasno je bila tudi celotna tekmovalna sezona 2012 že podrejena temu cilju. Matej je dobro pripravljenost in velik napredek pokazal na triatlonu 70.3 avgusta, ko je le za malenkost presegel čas petih ur (5:03 – plavanje 33 minut, kolesarjenje 2:32 ure in tek 1:45).
Smela in logična je bila tudi odločitev, da se pred prvim IM udeleži maratonskega teka, kar se je zgodilo na LM (3:48).
Matej mi daje občutek, da natančno ve, v kaj se spušča, da ima razčiščeno, koliko bo za svoj prvi IM vložil energije/časa, da mu je tudi zelo jasno, kakšna so pričakovanja: končati triatlon z nasmeškom in dvignjenimi rokami. To so občudovanja in posnemanja vredne vrline pravega rekreativca.
MATJAŽ
Največji med vsemi. Dobesedno. S svojima dvema metroma in krepko nad stotimi kilami je v meni od vsega začetka vzbujal neko strahospoštovanje. Spoštovanje zaradi košarkarske preteklosti igralca v prvi ligi. Kar pa se strahu tiče, sem se dejansko počutil nelagodno, češ kaj bo, če se tak orjak spozabi in se me loti. Kaj kmalu se je pokazalo, da se v Matjažu skriva nadvse prijazna, mila duša in je vsak strah odveč.
Ostaja sicer ne več strah, temveč izziv, kako Matjaža popeljati do želenega cilja tudi zaradi njegove košarkarske postave. Olajševalno je vsekakor dejstvo, da je Matjaž v triatlon zašel izjemno počasi in previdno. Tipaje, korak za korakom. Pričel je pred šestimi leti z raznimi štafetnimi variantami na najkrajših razdaljah in lepo postopno večal svoje triatlonske izzive.
Pred dobrim letom sva stopila tesneje skupaj. Matjaž je že takoj presenetil z natančno izdelanim tekmovalnim koledarjem do 2014, ko naj bi se zgodil prvi IM. Rad ima jasne cilje, osvetljeno in dobro markirano pot. Da v temi ne zaide. Nadalje se je izkazal kot triatlonsko načitan in na tekočem z vsem dosegljivim na spletu. Pokazal je tudi izjemen interes in željo po aktivni vključitvi v 3K dogajanje. Tako je danes nepogrešljiv pri uresničevanju vseh naših aktivnosti.
Velik korak v svojih športnih ciljih je pomenila pretekla sezona. Predvsem obseg teka je bilo potrebno ves čas dozirati z občutkom, da se ne zgodi ‘slon v trgovini s porcelanom’. Ocenjujem, da je bil nadvse uspešen. Osnovni cilj, preteči prvi pol maraton v manj kot dveh urah, je dosledno izpolnil v Sežani in nadgradil v tej meri, da je tudi svoj prvi tek na triatlonu 70.3 šest mesecev kasneje opravil v času pod dvema urama. Kaj več res ne bi bilo pošteno pričakovati.
Takoj nato se rodi Matjaževa ideja, kaj pa če bi se pri prvem IM pojavila letnica 2013. Resno sva govorila o tej možnosti. Veliko je bilo argumentov pro in kontra. Odločitev je znana. Predvsem plavanje pri Matjažu ni nikakršen problem. Dober, ploven, motoričen. Kolesarske sposobnosti tudi niso sporne, posebej če se spomnim, kako včasih trpim v zavetrju, ko na 3K rundi položi svojo nogo na pedala. To pa je potrebno še močno nadgraditi z marljivim nabiranjem kilometrov. Jasno, najteže bo na teku. Želim, da bo Matjažu potrebno preko maratona prenašati čim manj kil. Tudi to seveda ni izključna zmagovalna formula. Nadaljevati bo potrebno, kjer je končal po Zell am Seeju in vztrajno graditi potrebno tekaško triatlonsko vzdržljivost. Previdno, počasi, vztrajno, s čim manj izpadi. Slednjega si najbolj želim.
BOJAN
Za vse bo presenečenje, ko boste izvedeli, da je s triatlonom okužen že od leta 1986. Bilo je namreč v času, ko sem se jaz zastrupljal. Brez lastnega prevoza (se še spomnite tovariši – svinčeni socializem), sem si želel na tekmo in prav Bojan je bil takrat pri roki. Zasejano seme je klilo dolgo. Najine poti so se razšle. Nekako pa sem vedno čutil, da mi sledi, me na nek način celo občuduje. A skoraj me je kap, ko sem ga srečal na startu sprint triatlona v Kočevju leta 2003. Že kmalu je kar pogumno modroval: »Počasi bom povečeval razdalje, opravil kak IM in si za petdesetletnico podaril Havaje.« (je letnik 1961). Pri Bojanu gre vse sicer malo počasneje, vendar v jasni smeri. Leta 2008 so sledile maratonske izkušnje, po malem se je pridružil 3K, bil z nami na pripravah v Medulinu in se malo dlje časa odpravljal na prvi triatlon serije 70.3. Lani je zadeva postala bolj konkretna. Po zimskih kolesarjenjih z Rokom, Andrejem in Matjažem je sledila tekma v Zell am Seeju (5:05). Iskrilo se je preko facebooka. Ob skupinskem navdušenju je padla kocka: IM naj se zgodi 2013.
Sledil je bolj strokovni individualni del. Z Bojanom sva se usedla, debatirala, analizirala. Postavila sva izhodišča, se dogovorila za prioritete, definirala časovne okvire.
Bojan prihaja iz Nove Gorice in njegova specifika je v tem, da ne more trenirati s 3K, ima nekoliko specifičen urnik dela v igralništvu, večinoma zvečer in dolgo v noč. Veliko improvizacije, trdne volje bo potrebno predvsem pri treningu plavanja, ki je Bojanova najšibkejša disciplina. Glede na okoliščine bo moral trenirati sam brez prisotnosti trenerja in skupine. Bojan velja sicer predvsem za kolesarja, vendar dolgoletna povprečna kilometrina 1500-2000 km ni zadostno jamstvo za uspešen nastop. Treba bo dodati specifične treninge nad 150 km in nad 5 ur. Čas malega maratona nedavno v Palmanovi pod 1:35 je lahko zgolj kot smerokaz za dobro izhodiščno vzdržljivost, razdalje pa bo potrebno z občutkom, vendar znatno nadgrajevati. Pričeti teči maraton po sedmih urah »ogrevanja« je pač posebna zgodba.
Temeljni kamen je položen. Veselim se polaganja zidakov in smrekice na streho.
PETER
Zanimivo je bilo že prvo srečanje. Peter je prišel na tekaški trening, povedal, da nas je opazil, da smo mu sicer zanimivi, da pa ne ve, če ravno sodi k nam, ker triatlonec pač ni. Raportiral je še, da ima dolgoletne tekaške in maratonske izkušnje, da so se mu časi ustavili malo nad tremi urami in prihaja z jasnim ciljem prebiti zvočni zid treh ur pri petdesetih. Dodal je še, da intervalov na stadionu ne bo tekel, trening moči in stretching ne prideta v poštev, ne bo opustil basketa in surfanja. Konkretno, brez ovinkov. Človek z jasnimi cilji. Odgovorna služba in družina z dvema odraščajočima otrokoma sta samo še dopolnila sliko o intenzivnosti Petrovega vsakodnevnega ritma. Tudi to sem doživel, da je prišel na nedeljski jutranji trening že po še zgodnejšem surfanju in gotovo že kar nočnem vstajanju z vožnjo na morje in nazaj.
Seveda sem se, po eni strani z veseljem in zanimanjem, po drugi pa tudi s kančkom negotovosti, lotil dela s Petrovimi treningi. Bil pa sem v hudi dilemi, kar nekako stisnjen ob zid. Brez veliko manevrskega prostora in vizijo, kako naj pristopim. Kmalu se je pokazalo, da je potrebna rezerva pri maratonskem napredku predvsem v taktiki teka. Delo v smeri, da je potrebno maraton preteči konstantno od starta do cilja, je obrodilo sadove že na LM 2011 (2:59) po treh mesecih skupnih treningov, s čimer se mi je od srca odvalil kar velik kamen. Nadaljevanje v Berlinu septembra 2012 z 2:54 je bila super nagrada za oba po dobrem celoletnem delu.
Peter do letos ni bil triatlonec. Kmalu pa se je izkazalo, da so mu vožnje s kolesom za vikend iz Ljubljano v Istro in nazaj nekaj samoumevnega. Tudi po prvih skupnih kolesarskih treningih, ko nam je bolj ali manj bežal, mi je bilo vse jasno. Taka izhodišča ob upoštevanju izjemne zavzetosti, študioznosti, delavnosti in sposobnosti organiziranja časa, predvsem pa ambicioznosti je bila samoumevna odločitev za triatlon. Slabše plavanje ni bila ovira po preizkusu, da se bo na polovički izšlo v malo več kot 40 minutah. Mimo pravila štirih korakov je Peter pričel na tretji stopnici s 4:49 na debiju v Zell am Seeju. Nadaljevanje je povsem pričakovano.
Delati s Petrom je zame zahtevno, vendar nadvse prijetno. Kljub jasnim stališčem se vendarle izkaže za dovolj vodljivega, ki na podlagi argumentiranih utemeljitev lahko spreminja dolgoletno prakso. Jasen feedback daje z rednimi, odgovornimi in natančnimi treninškimi poročili. Njegova zvedavost in visoka pričakovanja terjata jasne strokovne odgovore. Peter bo zagotovo poskrbel, da ne bom »zaspal«.