Včeraj je bil na mojem tekmovalnem sporedu na vrsti Naj naj mali maraton. Tekmovanje poteka po Škofjeloškem in Polhograjskem hribovju, torej na območju, ki je gorskim tekačem dobro poznano predvsem po gorskih tekih na Osolnik in Polhograjsko Grmado. Zaradi izredno lepe narave, po kateri so speljane številne planinske poti, me je prireditev vabila že prejšnja leta, vendar se je iz takšnega ali drugačnega razloga nisem uspel udeležiti. Letos pa je bilo drugače. Takoj, ko sem izvedel, da za letošnjo že četrto izvedbo malega gorskega maratona vlada veliko zanimanje in da so pošla že praktično vsa prosta mesta (Letos je bilo število nastopajočih omejeno na 300 tekačev.), sem se prijavil in tako ujel številko 291.
Vodilna skupina na sv.Ožboltu
Dnevi pred tekmovanjem so bili sončni in vroči in vsi smo pričakovali še eno lepo sobotno dopoldne, ki bo tekmovalcem na zahtevni progi nudilo čudovite poglede na okolico. Vreme pa se je spremenilo ravno pred tekmovanjem in tekači smo se na štartu na Sv. Andreju zbirali v deževnem in precej hladnem vremenu. Kljub zahtevnim razmeram smo se na progo pognali odločno in brez taktiziranja. Prvi kilometer smo odtekli v kar številčni skupini, ki pa se je ob začetku prvega resnejšega vzpona proti vrhu Sv. Ožbolta že pričela trgati. Na Sv. Ožbolt smo pritekli skupaj z Gašperjem Bregarjem, Domnom Potočnikom in Markom Tratnikom. Sledil je spust proti vasi Selo, na katerem je nekoliko potegnil Bregar in si hitro pritekel nekaj prednosti. Za njim sva na drugem in tretjem mestu tekla skupaj s Tratnikom. Sledil je vzpon na Tošč in nato tek po razgibanih poteh naprej proti Osolniku. Ta del poti je bil zaradi dežja močno razmočen, kar je od tekačev zahtevalo izredno zbranost. S Tratnikom Bregarja kmalu nisva več videla, saj je pot v tem delu postajala vedno bolj vijugasta, na pobočjih Tošča, ki je predstavljal tudi najvišjo točko tekmovanja, pa nas je spremljala tudi megla. Jaz sem narekoval tempo zlasti na vzponih, Marko pa je poskrbel za hitre in vratolomne spuste.
Na enem izmed številnih spustov
Po 57 minutah in pol sva pritekla na vrh Osolnika, s katerega je sledil spust po strmem travnatem pobočju, ki je bil zaradi dežja in blata prava drsalnica. Pod vrhom Osolnika sva ponovno zagledal tudi Bregarja in vse je kazalo na zanimiv zaključek tekme. Nekoliko pa se je zapletlo, ko sva najprej nekoliko zašla s poti, na spolzki gozdni stezi pa sem se nato zapletel še v manjši padec. Na srečo se je vse končalo brez posledic, kljub temu pa sem tek proti dolini raje nadaljeval v nekoliko varnejšem tempu. Sledil je le še ciljni vzpon proti Sv. Andreju, na katerem sem bil nekoliko močnejši od Tratnika in v cilj pritekel s časom 1 ure 51 minut in 50 sekund. Tratnik je končal 22 sekund za mano, Bregarjeva prednost v cilju pa je znaša 50 sekund.
Zadovoljni z doseženimi rezultati in varno premagano progo smo po tekmovanju odšli na zasluženo malico. Sledilo je druženje v sproščenem vzdušju in podelitev nagrad najboljšim. Največje priznanje organizatorjem pa je nedvomno prevladujoča odločitev nastopajočih, da se na to tekaško prireditev še vrnemo.
Najboljši člani
Trasa
Rezultati: http://www.najnaj21.si/wp-content/uploads/NajNaj21.pdf
Slike: http://www.najnaj21.si/?page_id=2341
Ostalim mojim nastopom lahko sledite na blogu: https://peterlamovec.wordpress.com