Družina. Ena sama beseda s tisoč pomeni: ljubezen, varnost, bližina, prijateljstvo, bolečina, prizadetost, jeza, sprejemanje, odpuščanje, beg, tolažba, sovraštvo, boj…., tudi sranje, predvsem in vedno pa garanje. Vse, navidez najbolj protislovno vsekakor ekstremno, združeno pod eno streho. Za vedno združeno! Neločljivo povezano to, kar je bilo zvezano v nedeljo, dan po prečenju FINISH LINE. Ko sem natanko opoldne v prijetni senčki toplega pacifiškega otoka poslušal meni tuje besede v tujem jeziku, ko sem pazil predvsem na to, da nisem zamočil in sem v pravem trenutku izrekel svoj I DO. Sanjska poroka. In poročil sem se, da bom srečen, ljubil in bom ljubljen. Niti sanjalo se mi ni kaj sledi, čeprav se je to zgodilo pri štiridesetih, ko naj bi bil že izkušen, razsoden moški. Razmišljal sem o varnem pristanu. Sokovi so se pomešali. Združitev za delitev in novo rast. Novo življenje. Jaz pa sredi najhujšega viharja popolnoma nepripravljen. Neplavalec sredi razburkanega morja, brez rešilnega jopiča. Kaj se je takrat natanko zgodilo, da nisem potonil, ne vem. Boril sem se, nato pa se je morda zgodil tudi čudež. Izkušen kapitan v rešilnem čolnu mi je vrgel vrv in na čolnu sem se znašel s še z nekaj brodolomci,…in uspelo nam je odveslati v mirnejše vode. Hvala vam! To je bil najhujši vihar, ki se je kasneje še razbesnel, vendar nikoli s tako uničevalno silo. Vedno varneje plujemo. Naučili smo se zanesljiveje krmariti. Laže prepoznamo plitvine, čeri, prihajajoče viharje……. Kakšna sreča! Irena, Lena, Nal, Igor, družina.
Tudi vi ste moja družina. Z vami sem tudi, ker sem in bom ostal srečen, ker vas imam rad. Imam mar res tako veliko športno srce, da vanj lahko spravim toliko ljubezni? O tem razglabljam vedno znova. Sam in z Ireno, ko si v vsakodnevnem vrvenju uspeva nameniti morda pol urice, si pogledati v oči in dušo. Vedno znova ji razlagam, o mojih športnikih. Vse vas pozna, čeravno vas je morda samo parkrat bežno videla. Pozna vas skozi moje oči. Tu me velikokrat zaskeli in zapeče. Da vas pozna izključno skozi moje oči, namreč. Srečna družina. Viki in Mija skupaj na teku. Igor in Irena skupaj na teku, pa še Nal in Lena poleg! Sreča na kvadrat! Pa ne steče, vedno sproti se nekje zalomi, kot bi nepridipravi ravno ko motor najbolje deluje, v rezervoar nasuli peska. Pa zaškrta in zaškripa, poskakuje in hrope ter se ustavi. Najprej boli. Nato zavihava rokave in skrbno čistiva motor. Kdo bi rekel, da sem dobro povedal, dal res lepo primerjavo. Vendar zgodba skriva tudi past. Dolgo sva iskala, da bi našla te zlomke, ki nama tako nagajajo. Skupaj in vsak posebej sva preiskala vse kotičke, kjer bi se lahko skrivali. Upehana in izmučena sva obupala. Nisva jih našla. Nadaljevala sva z iskanjem. Jaz sem jih iskal pri Ireni, ona pri meni. Bolelo je pravzaprav še bolj. Še vedno jih nisva našla. Še enkrat sva se lotila iskanja, tokrat še drugače. Vsak pri sebi jih išče. Dobitna kombinacija, vam zagotavljam. Tudi do danes jih še nisva povsem izbezala, še nagajajo. Ko pa so se vendar zarili tako globoko, kamor si ne upava vedno. Samo ob izjemnih priložnostih, ker boli, peče, skeli….. Vendar veva, kje se skrivajo. Koliko napora, tavanja, zaletavanja, obupavanja, obsojanja, jeze, sovraštva, umikanja, napadanja, obrambe. Pa tako preprosto je, vedno in povsod velja: Vse kar iščeš Človek, se skriva v tebi samem.
Tako torej tudi danes sediva, pravzaprav napol leživa drug ob drugem in si gledava v oči in dušo. Največkrat govorim jaz. Irena posluša, vedno me posluša. Tudi tokrat je tako. O Vikiju ji govorim. Ona posluša, čisto malo se odziva. Skoraj nič ne reče, ni potrebno. Dobro se poznava, besede niso potrebne. Tesneje skupaj sva. Moje pripovedovanje prehaja v šepet, na koncu izzveni. Še tesneje drug ob drugem umirjena potoneva, nekam daleč ……. Viki, tudi Irena te je sprejela, kar ni popolnoma nepomembno.