UVOD: Sem Mija Osolnik, rojena v znamenju ribe, v Ljubljani, tu tudi prebivam. Po srcu Primorka, od meseca aprila zaposlena kot raziskovalka – pripravnica v Krki na dolenjskem; s štajersko in gorenjsko pa zaenkrat nimam omembe vrednih povezav in navezav …
Bila je zadnja sreda meseca septembra, ko sem na displeju mobija zagledala neodgovorjen klic našega trenerja Igorja. Nič, poklicati ga bo treba sem si rekla. Prva misel je vodila k temu, da bom okarana, ker smo bila dekleta prejšnji dan zopet neposlušne in oddirjale svoj trening, glede na predhodno nedeljo, ko smo se podale okoli Ljubljane. A so bile moje misli napačne. Igor je želel, da jaz v oktobru dodam nekaj svojih strani v naš 3k-jev treninški dnevnik. Sprva me je bilo strah, ker nisem vedela kje in kako se zadeve lotiti. Nešteto vprašanj se je pojavilo – sem primerna oseba, kako naj se zadeve lotim, kako po zadnjih letih obračanja kemijskih formul preliti stvari v besedilo in kaj sploh zapisati da bo vsaj malo zanimivo. S Kogojem sem se srečala jeseni 2006, ko sem neko popoldne brskala po netu in naletela na oglas, da naj bi v Mostecu obstajala neka skupina, ki teče, pod njegovim okriljem. Nič, odhitela sem pogledat in začela trenirat. Z vmesnimi takšnimi in drugačnimi pavzami sem lansko leto, jeseni, začela še plavat. Za kolo pa zaenkrat še zbiram voljo. Moji hobiji so večinoma povezani s športom, od hribolazenja, smučanja, plavanja, jadranja, surfanja, pa vsake toliko čistega poležavanja, ker le s tem lahko napolnim svoje prevečkrat iztrošene baterije. Pa da ne bo zgledalo, da samo športam, tudi kaj delam. Včasih si naložim še kako dodatno nepotrebno breme, da potem zmanjka časa za klepet, zabavo, druženje . . . Parkrat sem že obupala nad treningi, a vedno znova me je neka sila pripeljala nazaj v vašo sredino. Je že nekaj na tem, če mi ne bi bilo prijetno v vaši družbi, potem najverjetneje teh povratkov ne bi bilo. Še enkrat hvala vam, ki skupaj ustvarjamo to športno srce, in z željo, da postane njegova širina brezmejna.
SREDA – 1.10.2008
Zadnji delovni dan, pred težko pričakovanim dopustom, če temu lahko tako rečemo. V službi je bilo cel dan kar pestro, letanje iz tretjega v četrto nadstropje, pa v pisarno, laboratorij in še ne vem kaj. Sto in ono stvar za končati in jaz optimist že zjutraj, da bom do tretje ure spisala večino poročila. Ob tretji uri ko sem odhajala, je bilo spisan natančno 0,1%. Kar je pomenilo da bo potrebno v ponedeljek, ki je bil planiran za pranje in pakiranje stvari za jadralski teden presedeti v pisarni. Popoldne sem imela še en kup opravkov, od zdravnika, ogleda stanovanja pa do neke naloge, ki sem jo morala tisti večer oddati. Tako da se je ura že nagibala proti jutru, ko sem prispela domov in se lotila pripravljat stvari za Medulin glede na planiran zgodnji jutranji odhod. Za plavanje in savnanje tokrat ni bilo časa.
ČETRTEK – 2.10.2008
ŠPORT:
- kolo 2 h 43 min
- tek 45 min
Tema je še bila, ko zvoni budilka, in me iz spanja prebudi Abbin komad iz filma Mamme Mie. Če povem, da sem ga šla trikrat gledat, si boste itak mislili svoje. Meni je zakon, pa čeprav sem uspela vmes zaspati, glede na pozno uro in naporen dan. S Premkom sva bila dogovorjena, da štartava proti Medulinu malo čez sedmo uro, kjer pričenjamo z jesenskim delom priprav. Najin odhod se je na strinjanje obeh premaknil na malo kasneje glede na obojestransko pomanjkanje spanja. Potem pa sva le krenila in prispela na cilj. Nisem jaz, če vsake tolk ne zatežim malo. Tokrat me je mogla prenašat receptorka, ker sem težila za sobo z balkonom. Jo končno dobim se vselim, pa sem se že morala izseliti v prvotno, brez balkona in na začetku hodnika. Deportirali so nas v najvišje nadstropje hotela, da bomo lahko mirno počivali, ker naj bi bile čez vikend zapolnjene vse kapacite. Vodič, ki je bil hkrati tokrat tudi moj osebni šofer mi je razkazal okolico ter uporabne kotičke hotela (bazen, fitnes dvorano,..) Sledil je počitek, ki ni trajal dolgo, ko na vratih potrka Andrej, da greva biciklirat. Jaz sem se s svojim gorcem podala naprej, on pa s svojo nobel super hitro specialko prileti za mano, sicer po drugi poti. Tako sva potem odbrcala nekaj skupnih km-jev v njemu prijetnem tempu, meni pa malo manj. Proti večeru so prispeli še Helena, Igor, Simon, Kaja, ter Saša s svojo družinico in smo skupaj odtekli dve trojki po znani trasi kempa. Sledila je večerja, plan jutrišnjega dne ter zgodnji počitek.
PETEK – 3.10.2008
- plavanje: 330 m razplavanje, 2 x 330 m vaje, 4 x 33m razplavanje
- kolo: 1 h 43 min
- tek: 6 x 2 km
Jutranje plavanje bi skoraj zamudila, če se ne bi prejšnji večer preventivno zmenila s Heleno, da potrka na vrata sobe preden odvihra proti bazenu. Tam se nas je zbrala šesterica: Andrej, Simon, Helena, Saša, jaz in seveda naš Igor, ki je samo preveril ali je voda dovolj mrzla. Si hotel al pa ne, je bilo potrebno plavati, glede na prijetno hladne stopinje morske vode, tudi za žejo je bilo poskrbljeno, vsake toliko kak požirek v ustih. Sledil je zajtrk, po zajtrku ob deveti uri pa je že sledilo bicikliranje: Kaja, Helena, Andrej, Igor, Simon s svojimi specialkami, jaz pa z gorcem in prtljažnikom zadaj. Prvih par km-jev mi je uspelo voziti za tremi hardiči (Kajo, Igorjem in Andrejem), vse težje in težje, razlika med mano in njimi je postajala čedalje večja. Kmalu sta me dohitela Helena in Simon in tudi uspešno prehitela. Nekaj časa smo vozili skupaj a sta mi tudi onadva kmalu pobegnila. Zavila sem po bližnjici v upanju, da so izbrali znano traso in da jih morda uspem celo kje srečati in glej ga zlomka za mano pridrvita Helena in Simon in me spet pustita zadaj. Ostalo mi je le dvoje, obupam in se obrnem proti hotelu ali vklopim svojo trmo in grem do letališča kjer naredim obrat in nazaj v hotel. Ob pravem času sem vklopila trmo in pognala pedala. Na zadnji tretjini poti proti domu se pripeljejo mimo znani obrazi, pa tudi hitri odbrzijo naprej, Simon pa upočasni vrtenje pedal in tako skupaj odbiciklirava proti hotelu. Sledilo je kosilo, nato pa težko pričakovani počitek. Kljub prijetnemu soncu, ki je sijalo v sobo sem uspela zaspati do pol četrte, ko se je bilo potrebno pripraviti na tek. Tekali smo dvokilometrske kroge po kampu vsak v svojem tempu, vsake toliko si pomahali z roko in tekli dalje. Pa da ne boste mislili, da smo samo spali in trenirali, tudi izobraževali smo se, za kar je seveda poskrbel naš Igor, z naslovom: Tipi treningov teka. Glede na polno zapolnjen dan, je nekaterim že krepko vleklo oči skupaj, in proti deseti smo dobili dovoljenje, da odidemo h počitku. Smuk v pižamo in umivanje zob, ko na vratih zaslišim trk: Na vratih stoji Helena, ki me malo čudno pogleda in reče : “Obleč se in prid v sobo 511 mamo žur.” Hotla al pa ne, sem morala it. Mi je pa uspelo tudi dokaj hitro uiti proti sobi in se odpraviti spat. Še par sms-jev in že sem odsanjala …
SOBOTA – 4.10.2008
- plavanje: 330 m razplavanje, 2 x 330 m vaje (visoki komolci, roka čaka roko), 2 x 500 m v kosu
- kolo: 1 h 29 min 56 sekund
- tek: 2 x 3 km
Zjutraj mi je uspelo vstati celo ob šesti uri in tako naresti pred plavanjem še malo joge. Pogledati risanke in se odpraviti proti bazenu. Tokrat sem prva preizkusila vodo in njene stopinje. Petkovi ekipi sta se pridružila še Luka in Bobi. Ostali člani odprave, ki se prispeli včeraj pa so raje še malo uživali v prijetno toplih posteljah. Sledil je zajtrk, nato pa smo se ob deseti uri eni odpravili kolesarit, drugi pa pod budnim očesom Igorja naredili iztek. Kolesarska zasedba je bila tokrat v drugačnih oblikah in številkah: Helena, Simon, Suzana in Simon s specialkami, midva s Thomasom pa z gorcema. Da ne boste mislili, da so se Kaja, Luka in Andrej že tako kmalu uprli: imeli so prisilni počitek, ki ga je Andrej seveda kršil. Popoldne so se namreč podali na štiri urno kolesarjenje. Poti žal ne vem. Zgodba se je ponovila včerajšnji, kmalu je izginila vsakršna sled za sotripini. Vsake toliko je oko v daljavi zazrlo Suzano. Skupaj sva na obratu odbiciklirale proti hotelu. Popoldne smo nekateri počivali, ko so drugi kolesarili. Sledil je tek. Skrivnost treninga je bila razkrita par sekund pred začetkom akcije. Kljub popoldanskemu počitku, popiti mešanici zvarkov in vitaminov v boj še ne čisto preboleli virozi pa tokrat ni šlo. Tekaškega treninga tokrat nisem zvozila, in zaključila po dveh krogih. V hotelu sem si ponovno zmešala zvarke in šla počivat, vročine ni bilo. Po večerji smo se malo izobraževali, na temo 3k danes, jutri. Za konec pa nam je Bobi pokazal še nekaj slikic z letošnjih tekem. Bilo je zanimivo in nekateri smo uspeli podoživljati skupne trenutke, tako naporov kot veselja. Ker je ura počasi kazala deseto smo se odpravili k aktivnemu počitku.
NEDELJA – 5.10.2008
- plavanje: 330 m razplavanje, 3 x330 m vaje (roka lovi roko, roka čaka roko, frcanje) in 1000 m v kosu
- tek: 6 x3 km
Danes so bili znaki utrujenost že malo prisotni in vstajanje je bil problem št.2. Bobi in Simon sta se tokrat znašla in prišla na plavalni trening v neoprenu, navadni smrtniki smo tudi tokrat trpeli, tako da ni kazalo drugega kot da brcamo in kravljamo. Danes na plavanju ni bilo časa za klepet. Moram priznati, da me je rahlo zaskrbelo, ko je tovariš rekel, za konec pa še tisočka v kosu. A nam je uspelo, Bobiju, Heleni in meni. Ne vem pa s kakšnim razlogom in izgovorom sta se temu ognila Luka in Andrej, sta že imela dovolj tehtni razlog, da je tovariš to spregledal. Po zajtrku smo si četverica privoščila jutranjo dozo kave na obali. Ob pol enasti pa je bilo potrebno biti nared še za zadnji trening, tokrat 6 x 3 km-jčke. Glede na moj kašelj in ne najboljše počutje sem šla svoj ležerni tempo. Bolečin in težkih nog po koncu treninga ni bilo čutiti. Kosilo se je tokrat prav prileglo. Spakirati je bilo potrebno stvari, razstavit kolesa in vse to spravit v avto. Ker nas je sonce tako omamno vabilo, smo naredili prvi postanek par metrov stran v kafiču na obali. Pa da slovensko morje ne zameri smo tudi tam preverili morske stopinje, okus sladoleda in čokoladnih dobrot. Nekateri so pomahali morju v slovo. Jaz pa že čakam torka, in več kot zasluženega jadralsko delavnega dopusta.