PONEDELJEK – 6.10.2008
ŠPORT: plavanje 2000 m
Presneto težko mi je bilo zjutraj vstati in se odpraviti v službo. Pa žal ni šlo drugače. Še toliko bolj sem se morala potruditi in do druge ure naresti “ta nujne” zadeve. Malo pred drugo uro sem z dovolilnico v roki odšla proti vratarju se odžigosala, se vsedla v avto in se odpeljala proti Ljubljani. Ob tretji uri se mi je pričel tečaj ruščine. Nič pretirano zanimivega, pa so z vmesnimi mesagi minile uvodne tri urice.
Zapomnila si pa itak nisem nič. Ura se je bližala pol sedmi in še en kup opravkov: zavarovanje, banka, podpis pogodbe, trgovina. Pa mi je uspelo in malo čez osmo uro smo že plavali pod balonom. Začetna zagnanost marsikoga in temu primerna gneča v progah. Kljub želji po uro in pol treninga, smo ga Emilija, Mičo in jaz zaključili po uri in s tem preplavanih 2 kmjih. Doma je bilo potrebno pospraviti in spakirati še stvari za dopust. Moram priznati, da pa pretiranih bolečin v mišicah tokrat ni bilo čutiti. In odpravila sem se sanjam naproti…
TOREK – 7.10.2008
Končno dočakani dopust – jadranje. To je poseben šport. Vsak, ki se je z njim kdaj srečal, se je vanj na prvi pogled zaljubil, ali pa ga zasovražil. Seveda je prvih več od drugih. Jadranje ponuja takšno kombinacijo morja,vetra, prelepe narave, adrenalina, žura in nepozabnih spominov, da bo vsak našel nekaj kar ga bo pritegnilo. Našo jadralsko avanturo smo pričeli ob šesti uri zjutraj pred ZRMK-jem kjer sem pobrala Mateja in Bogdana in odbrzeli proti Zadru. Na zadnjem Petrolovem postajališču v smeri proti Zagrebu je bil čas za jutranjo kavico in čaj, tu so se nam pridružili še Mojca, Andrej in Janez. Po kratkem počitku smo se podali naprej na pot,da čim prej prispemo v Zadar, opravimo formalnosti (crew lista, prevzem, itd.).Eni manj drugi malo bolj nestrpni od pričakovanj smo raztovorili avto in prtljago prenesli na barko.
V Zadru je bilo sončno in kazalec je kazal nekaj čez dvajset stopinj. Prva naša destinacija je bil Ist- oddaljen dobrih 20 nM od Zadra. Mimo otoka Ilovik, po zunanjem delu otoka Silba. Ker je bilo vetra premalo in se je dan že bližal večeru smo si pomagali z motorjem. Ob uspešenem pristanku in plačilu priveznine smo se podali na najvišji vrh na otoku, 174 mnm visoka Straža, razgled je bil prečudovit. Na eni strani je bil videti otok Molat, v dalji na drugi pa Silba in Olib. Obala je pretežno strma, le južni del otoka se položno spušča proti morju. Po prihodu na barko so bili naši želodčki že krepko lačni, Mojca in Andrej sta se lotila priprave rižote. Zgodilo se je pač, da se je malo zasmodilo a vseeno je teknilo. Kmalu smo se zavili v spalke in v trenutku zaspali.
SREDA – 8.10.2008
Kot je videti, bo teden v večini usmerjen h počitku, morje je žal premrzlo, za tekaški trening tudi ni pravega terena. In glede na še vedno tlečo virozo, ki sem jo stoje prebolevala, je bolje da bacile odplakne slano morje in pridem nazaj z novo energijo in novimi močmi za prihajajoče podvige.
Pot nas je danes z Ista vodila na 25 nM oddaljen otok Susak. Najprej se vozimo z motorjem, ko pa le malce bolj zapiha veter dvignemo jadra. Ponosno gledamo v napeta jadra, pa žal ne za dolgo.Veter poneha in posadka trenira pospravljanjejadra. Pozajtrkovali smo med potjo. Glede na jugo in posledične slabosti, sem več kot pol poti prespala v premcu. Prilegla se je pijačka v N13 in sprehod po otoku in se podali na svetilnik.
Otok je razmeroma nizek, skoraj ves je obdelan povečini z vinogradi, ki so terasasto razporejeni. Prebivalci otoka živijo izolirano, razlikujejo se po govorici, običajih in oblačenju od prebivalcev sosednjih otokov. Zanimive in slikovite so njihove narodne noše.
Na levi povečini neskončne modrine, desno pa otok Unije in zadaj Lošinj. Na obzorju dve barčici. Pot nas je vodila na drugo stran otoka po stezici skozi robidevje, prispeli do pokopališča. Degustirali smo tudi njihovo vino, ki pa ni bil nič kaj posebnega. Ker nas je sprehod tako zdelal smo zavili v N13, da bi si napolnili želodčke. Prikupna ženica je ustregla našim željam. Začenši pri sardelicah, smo nadaljevali s solato s hobotnico, škampi na buzaro, Bogdan in Mojca se nista mogla upreti mesu, Andrej pa želji po dvo kilogramski oradi, in zraven je seveda sodilo še pivo. Prijetno utrujeni odidemo spat.
ČETRTEK – 9.10.2008
Ura je kazala skoraj enajsto, ko sem se uspela pokazati soncu. Preostali člani posadke so bili na svojih mestih, eni so se učili vozljati, drugi vozit, tretji pa se preprosto predali užitki sonca. Hotela al pa ne sem se tokrat spet morala posloviti od sončnih očal, ki so poletele v morje. Vetra je bilo bolj malo, zato smo pretežni del motorirali. Uspelo nam je tudi metuljirati. Pluli smo proti otoku Silba, ki leži jugozahodno od Lošinja med otokoma Olib in Premudo, od katerih jih ločuje Olibski in Silbski kanal. Sprehodili smo se na drugo stran otoka, popili kavico in se sprehodili do enega izmed mnogih zalivov lepe peščene plaže.
Pot smo nadaljevali do Božave, na Dugem otoku. V pristanišču parkiramo jadrnico in gremo na pivo v najbljižjo oštarijo. Po večerji sprehod, nekaj malega druženja, ko počasi začnemo capati vsak v svojo kabinico.
PETEK, 10.10.2008
Zjutraj mi je uspelo dovolj zgodaj vstati, da sem se lahko odpravila tekat, malo gor malo dol in je naneslo uro in dvajset minut. Kavica v restavraciji, obvezni shoping, da napolnimo zaloge in kmalu smo bili pripravljeni za na pot. Prvi postanek je bil v zalivu,kjer si v kristalno čisti a toliko bolj mrzli vodi privoščimo kopanje. Jaz odplavam še manjši trening, tako da me naši spremljajo z barko.
Krenemo naprej v smeri proti Saliju na Dugem otoku, dopolnimo zaloge vode in hrane ter odmotorirali proti Telaščici na JV delu Dugega otoka. Telaščica leži znotraj Narodnega parka Kornati in jo izpostavljajo trije osnovni fenomeni: sam zaliv, prepadne stene na južni obali, ki se dvigajo tudi do 200 m nad morjem in slano jezero Mir.
V Talaščici smo bili tokrat vezani na bojo, tako da smo morali na obalo odvesleslati gumenjakom. Po ogledu znamenitosti smo pripravili večerjo. Janez in Andrej pa sta improvizirala baršico z gumenjakom, veslom in rjuho in uživala zapasana v rešilne jopiče v nočni vožnji po zalivu. Utrujeni smo se zvlekli v spalke in zaspali. A nočno idilo smo zmotile tri barke slovenskih veljakov, ki se nikakor v temi niso mogli vezati na boje, razlog je bil itak v preveliki količini popitega alkohola. Nekaj časa sem jih opazovala nato pa uspela nazaj zaspati.
SOBOTA – 11.10.2008
Ko smo ostali še spali sta Matej in Bogdan že krenila na pot v smeri proti Biogradu in navidezno oddaljevanju cilju. Čakalo nas je dobrih 60nM. Peljali smo se vzdolž Kornatov, ki ležijo JV od Pašmana. Tekaškega treninga silom razmer, danes nisem mogla opraviti. Veter je bil šibak, tako da smo kar precej motorirali. V matični pristan smo prispeli malo po tretji uri. Pospravili barko, znosili prtljago vavtomobile, spili kapučino v restavraciji in se počasi odpeljali proti Sloveniji.
Kamor smo priseli v poznih večernih urah, a še dovolj zgodnjih da sem uspela skočit na DIF odplavati v bazenčku in se nasavnati.
NEDELJA- 12.10.2008
Pred treningom pakiranje stvari za selitev prihodnji teden. Sledi nedeljski trening, ob običajni uri in na znani lokaciji. Odtečem 12 km in se odpeljem naprej pakirat in pospravljat. Popoldne preždim večinoma v pisrani, nič zanimivega. Obisk Tine. Zvečer pa malo fitnesa in ta zaključek tedna še savnica. Po TV-ju pogledam še dogajanje na Barkolani, zaspim pred TV-jem in se enkrat pnoči prestavim v posteljo.