PONEDELJEK – 20.10.2008
Glede na pozni prihod z Milana, sem noč prebedela. Za dobro jutro sem jo mahnila na »giro« po Tržaški. Navadni smrtniki spijo, malo manj se ravno vračajo z žurov, čudaki pa …. Tečejo po temi. Še dobro da nisem bila na vrsti za vožnjo v službo in sem lahko za slabo urico malo zaprla oči. Po službi smo bili s sodelavci zmenjeni, da gremo na kosilo, a je stvar spet kot že nič kolikokrat padla v vodo. Plavalni trening sem tokrat načrtno špricala, da se vsaj prej odpravim spat.
TOREK – 21.10.2008
Služba: sestanek tu, sestanek tam, izobraževanje, pa analize, poročila ,… pestro danes. Še celo podaljšati je bilo potrebno. Popoldne kontrola pri ortopedu, kar je bil tudi razlog odsotnosti s treninga. Glede na jamranje v desnem podplatu, sem spet dobila nekaj terapij za opravit. Mislim, da bo celo izvedljivo v novembru, ko imamo tekaško pavzo. Večer sem spet preživela na biciklu in savnanju za zaključek.
SREDA – 22.10.2008
Lahkotni tek pred službo in pisanje domače naloge za ruščino ob nenormalni uri. Kopalnica, pakiranje torb za cel dan in odhod proti službi. Nič kaj presenetljivega. Na ruščini pa zanimivo kot vedno, nekaj celo že znam. Ob šestih sem bila zmenjena na DIFU, malo kolesa, pa orbija. Ob osmi pa plavanje na bazenu. Tokrat hrbtno. Žal pa si nisem uspela kaj in koliko smo preplavali. Po plavanju še dolgi pogovori in potem sladko spanje.
ČETRTEK – 23.10.2008
Zjutraj sem bila spet zgodnja. Za četrto uro zjutraj sem imela budilko, da grem pred službo naredit en tekaški krog po Tržaški. Vstajanje ni bilo lahko, je bilo pa počutje zatem toliko boljše Vožnja v Novo mesto ni bila nič kaj naporna. Povratek domov pa je že kazal rezultate zgodnjega vstajanja in poslabšanja vremena. Zato sem se odločila, da ne grem v Mostec na trening, ker naj bi bil hitro zaključen. Spet sem se odpravila na DIF, tokrat na kolo in za konec savna.
PETEK – 24.10.2008
Zanimivo je bilo danes v službi kar pestro, a sem preživela še en petek Ob štirih sem bila že dogovorjena za easy trening na difu in pa savnico. Potem pa pospravljanje in ostala gospodinjska opravila.
SOBOTA – 25.10.2008
Jutranja kavica in rogljički pri Pečjaku. Potem pa smo se Manca, Aleš in jaz odpravili proti Trstu. Dan je bil v prvi vrsti predviden za shooppingiranje. Aleša sva vzeli sabo z namenom: šofer, nosač vrečk, itd. Po poldnevu pa smo se odpeljali še do dvorca Mirramare, kjer smo se predajali sončnim žarkom, se slikali, smejali, skratka nič nam ni manjkalo. Na poti proti Ljubljani smo morali še na večerjo, da napolnim želodčke testeninami. Plan A je bil Rodik, a pristali smo na Kozini. Sramota, da niso imeli navadnih rezancev s paradižnikov in sem mogla žulit neke metuljčke s tremi okusi, še parmezana niso prinesli. Vsi trije smo bili bl k ne razočarani s postrežbo vred. A firbec in želodčki niso dali miru in smo se zapeljali še v Rodik pogledat postavljen plan A. Po priporočilu domačinov smo se ustavili na Turistični kmetiji kjer smo prišli na svoj računu. Zvečer sem bila dogovorjena da grem h kolegici na masažo, a sem jo na poti v Ljubljano prestavila na drug še nedoločen čas v prihodnosti. Spat sem odšla dovolj zgodaj.
NEDELJA – 26.10.2008
Prvi polmaraton – 1:46:26
Kljub zgodnjem odhodu v posteljo se zjutraj zbudim precej utrujeno. Vzrok v prestavitvi ure, morah ali razburjenje glede polmaratona. Potem pa novi problemi, kaj zajtrkovat, kako se oblečt, da me ne bo zeblo pa da mi ne bo prevroče, kolk gelov s sabo, bidone za pit? Za nasvet pokličem Marjetko in se hitro vse zmeniva. Ob deveti uri smo bili grupno zmenjeni pri Drami, da se skupaj ogrejemo in še zadnji napotki. Plan je bil tak: da tečeva s Karmen skupaj kolikor se bo le dalo, vem pa da ne bo lahko glede na mojo skoraj pol letno odsotnost. Loviva čas 1:45:00. Z njenim Frantom se zgužvamo v boks, ko sva spet mogle jit na nujno potrebo, kar pod arkade, hočeš ali nočeš, da sva bile pravočasno nazaj. Zmenili smo se da Frane drži tempo, zastavljenemu cilju naproti. Oskrboval naju je tudi z vodo ob poti. Do 15-ega kilometra sem jima uspešno sledila, potem pa so se pojavile težave, črvičenje v želodcu razmišljala sem celo o odstopu. Pa se za mano pojavita Artur in Samo in mi ne preostane drugega kot da odštevam kilometre do konca. Z vmesnim postankom v grmu sem uspela na cilj priti v željenem času in dokazati, da sem sposobna premagat postavljen čas. Najprej zahvala vsem 3k-jevkam (Klavdiji, Saši, Maši, Kaji, Marinki) in Igorju, ki ste bedeli, navijali in nas spodbujali. Za navijaško črto je bilo kar nekaj znanih obrazov, ki so me bodrili, hvala vam vsem, brez vseh vas mi to zagotovo ne bi uspelo. Po prihodu v cilj smo se hidrirali, voščili drug drugemu, potem pa se nas je kar nekaj odpravilo še v staro Ljubljano, eni na čaj drugi kakav, tretji kavo, …. Ker so se naši želodčki začeli malo pritoževati je bilo potrebno razmisliti o kaki konkretni kavi. In tako smo se Klavdija, Tjaša in jaz odpravile dobesedno na lov, Ljubljanski dvor, kjer je bilo nekaj naših je bil poln. Pri osmici so stregli samo pice, Allegria pa je zadostila večini naših želja, pašta in rižota. Čokoldne torte z višnjami pa žal nismo dobile, ker so jo pojedli pred nami. Vmes je padla še ideja, da gremo potem v savno na zaslužen počitek, kjer sva se s Tjašo prijetno spočile in odšle vsaka proti svojemu domu, zasluženemu počitku naproti.
Še enkrat hvala vsem, ki smo skupaj sestavljali današnjo sestavljanko. Komaj čakamo in se veselimo Dunaja ko bo spet nekaj posebnega. Še prej bo potrebno marsikaj postoriti. Punce smo se dogovorile, da bomo tudi v novembru, ko imamo tekaško pavzo, tekale in se imele fino.
Glede na jutranji dialog z Matejem, predlagam, da se naslednji, ki prejme štafetno palico preizkusi v zapisu dnevnika v obliki stripa. Mislim, da bi bilo več kot zanimivo.