Sobota, 8.11.2008
Ker del noči prebedim, se zgodi, da me zvok budilke celo zbudi ob 4.45. Časa ni nič preveč, a jutro gladko poteka po že utečeni proceduri. Pregledam še zadnje maile in sms-je, ki mi ogrejejo dušo in spodbudijo duha. Ob 5.30 se še v trdi temi odpravimo proti menjalni coni, kjer nam na ramena napišejo naše številke, stopimo do koles, kjer takim, manj spretnim kot sem jaz, prijazni »volunterji« preverijo pritisk v zračnicah in jih po potrebi še napolnijo. Kar strese me, ko se mojemu pomočniku nekaj zatakne in film o ponovno počeni zračnici se mi bliskovito odvrti skozi možgane. K sreči ni panike, vse je ok, bidone postavim na svoje mesto, še enkrat preverim pozicijo kolesa in že se z Natašo odpraviva proti štartu. Vse ženske 45 +, štartamo v prvem valu, takoj za proji, ob 6.55. Počasi se dani in obeta se čudovito jutro in še en dan brez oblačka. Vzdušje na obali se stopnjuje, vrti se živahna glasba, ob kateri se mi nekoliko uspe znebiti nemira, ki me po malem grabi.
Še ameriška himna in čez par minut pok pištole in najprej štart moških projev, ki mu sledijo ženske. In že nas kličejo k štartni črti, pok in tek v vodo. Prerivanja ni preveč, saj smo vendar same dame, že nekoliko v letih. Kolikor dolgo se da, brodim skozi vodo, nato »delfinov« skok in tekma se začne. Morje je mirno, danes se mi celo ne zdi tako hladno kot prejšnje dni, proga je dobro označena. Malo se razgledujem za kakšnimi primernimi nogami, a preveč se ne dam motiti, predvsem se koncentriram na enakomeren, čim daljši zavesljaj in držanje smeri. Na obratu pridem do skupine, ki ima podoben tempo mojemu, malo se prebijem še naprej in do konca ležerno plavam na nogah sotekmovalke. Spočita kot še nikoli in dobro razpoložena, ker je plavanje minilo popolnoma nestresno, stečem proti menjavi, kjer me volunterji položijo na tla in slečejo iz obleke kot hrenovko.
Menjava poteka bliskovito in že sem na kolesu. Igorjeva navodila za kolo so bila precej ostra, to je dati na kolesu vse od sebe, brez rezerve. A že po prvih kilometrih na kolesu čutim, da so moje noge težke kot hlodi.
Gledam na števec kolesa in več kot 32, 33 km/h ob pulzu skoraj 170, ne gre. Resno se sprašujem kako bom sploh uspela spraviti vseh 90 km v vsaj približno spodobnem času in razmišljam kaj je z mojimi nogami, saj sem zadnje treninge na kolesu dobro opravila, zdaj pa nikamor ne gre. Kar nekaj sotekmovalk me prav nespodbudno prehiti. Odločim se, da se ne bom dala motiti, veliko km je še pred mano, kondicijo imam in samo upam, da se bodo noge zbudile. Ko se je proga obrnila, sem dobila malo vetra v hrbet in tudi kolesarjenje je počasi steklo. Kolesarska proga je ravninska in na določenih delih zelo slikovita. Očitno nisem vozila dovolj hitro, ker sem lahko opazovala okolico, je bil Janijev komentar po tekmi. Kmalu so me začeli prehitevati fantje iz naslednjih valov in o kakšni deset metrski razdalji med njimi večinoma ni bilo govora. Mimo so drveli v pravih grozdih in spraševala sem se, kje so sedaj sodniki in rdeči kartoni, s katerimi so tako grozili pred tekmo. Tokrat me na koncu kolesarjenja ni začelo pobirati, do konca sem uspela obdržati motivacijo in stopnjevati tempo.
Po dveh urah in štiridesetih minutah, ki sem jih pošteno oddelala sama, je bil pred mano le še polmaraton. Okrog teka si nisem preveč razbijala glave. Zaradi poškodovane mišice sem vedela, da tekaško nisem optimalno pripravljena, vročina, ki je tolkla, mi seveda tudi ni bila pisana na kožo. Vse to so bila pač dejstva, na katera nisem imela nobenega vpliva. Trdno pa sem bila odločena, da ne bom popuščala in bom tek odgarala do konca.
Zadnjo uro sem res. Vedela sem sicer, da mi počasi pada tempo, a nisem si dopustila da bi zahodila, mislila sem na vse, ki so sedaj z mano, ki verjamejo vame in vedo, da mi bo uspelo. Z voljo in s pomočjo vseh dobrih misli sem zmogla. Kljub natrgani mišici in neugodni vročini sem prišla v cilj resda sesuta, a s tistim odrešujočim občutkom dobro opravljenega dela in z najboljšim časom doslej. V cilju me pričakajo moji navijači, ki so opravili odlično delo, prav tako so dali vse od sebe v tem vročem vremenu!A veselje v cilju je bilo žal kratkotrajno, saj izvem, da so Anjo zaradi težav na teku odpeljali v bolnico. Ta novica vsem doda grenčico k veselju, saj nas neizmerno skrbi kaj je z našo Anjo. Nestrpno čakamo novice z bolnice, po glavi se nam vrtijo vsakršni možni scenariji, in ko Drago pripelje Anjo popoldan domov, si neskončno oddahnemo. Samo da je vse OK, da je Anja spet z nami in da ni kaj hujšega. Vzrok Anjinih težav, ki so se začele že na kolesu, je bila počena žilica v bronhiju, tako da ji je kri zalivala pljuča. Poškodba je bila tako resna, da ni bilo nikakršnih možnosti, da bi Anja lahko dokončala tekmo. Nataša je dosegla tretje mesto v najini kategoriji, s kolesa je prišla prva, a težave z nogo tudi Nataši niso dopuščale hitrejšega teka. Prav tako je tudi Drago več kot odlično opravil s progo, izjemno odplaval, odkolesaril v svojem stilu in v vročih razmerah optimalno odtekel in kar je najpomembneje, tekmo končal brez težav s krči. Janija so na začetku kolesarjenja ovirali krči in kar precej km je moral prevoziti v »polžjem« tempu, da so popustili. Mitja je z mojega stališča seveda dosegel nor čas, a sam z njim ni bil zadovoljen, saj se mu tekma ni odvijala optimalno in pripravljen je bil doseči precej več.
Nedelja, 9.11.2008
Zbudim se s polnim nosom in nogami kot slon. Komaj se dvignem iz postelje, saj takšnega huronskega muskelfibra letos še po nobeni tekmi nisem imela. A ni panike, zdaj bo čas pozdraviti bojne rane, rehabilitirati mišico in spočiti glavo in telo. Zjutraj se poslovimo od Gorazda in Vite in prvih odhajajočih triatloncev, Bruna in Lojzeta. Po zajtrku skočimo kod Bate na kaficu in po trgovinah zapravljamo še zadnje dolarje, ki so nam ostali v denarnicah. Dan mine v premlevanju včerajšnje tekme in razmišljanju o doseženih rezultatih. Vsem nam je resnično hudo, da pri Anjinem rezultatu, ki jih že vidimo objavljene na naši spletni strani, piše odstop. Anja je bila namreč v resnično vrhunski formi. Ne bo preveč, če rečem da je Anja na kolesu z lahkoto kolesarila ob boku Nataši, tudi tekla je hitro kot srnica in sposobna je bila doseči izjemen rezultat. Žal se tokrat na tekmi ni izšlo kot bi si vsi želeli, a glede na okoliščine smo srečni, da je danes Anja tukaj z nami. Sicer pa prevladuje razočaranje, da tekma ni najbolj regularna, saj je bilo vožnje v zavetrju preveč. Po pregledovanju rezultatov je očitno, da so mnogi izdatno izkoriščali cele vlake kolesarjev, odsotnost sodnikov in se udobno našlepali. Konec koncev gre le za svetovno prvenstvo in prav bi bilo, da bi poskrbeli za izvajanje pravil in zagotovili čimbolj regularno tekmo in s tem primerljive rezultate. Več ali manj smo si edini, da tekma na ta način ne bo privabljala vrhunskih triatloncev, ki se bodo z lahkoto odrekli slotom za to tekmo. Florida naj bi bila za srednji triatlon to, kar so Havaji za dolgega, a na ta način se najverjetneje ne bo izšlo.Kljub vsemu popoldan skupaj nazdravimo koncu sezone, se sprehodimo po plaži nato v našem apartmaju popijemo čaj in še malo poklepetamo. Prijetno je bilo tole naše druženje, hitro nam je minilo, jutri zjutraj pa avion in pot domov. Hvala še enkrat za vso spodbudo in se vidimo v Ljubljani!
