V ponedeljek smo se v toplem sončnem jutru poslovili od Floride, kjer smo skupaj preživeli štirinajst nepozabnih dni in v torek opoldan prispeli domov v deževno temačno novembrsko vzdušje.
Kakor je bilo prejšnji teden vsak dan kaj novega in je bilo veselje ujeti utrip s Floride in ga beležiti v dnevnih poročilih, ta teden vlada nirvana. Ker je naslov rubrike šport in jaz, bi lahko bilo s tega vidika to poročilo prazno. Športa ta teden ni bilo nič, niente, nada. Niti ene urice, minutke, sekunde.
Če ne upoštevam teka čez cesto ob rdeči luči, ko sem lahko stestirala kako se obnaša noga. Roko na srce, tudi premišljevanja o športu, smislu športa, analiz o končani sezoni, štetju ur in kilometrov opravljenih na plavanju, teku in kolesu ni bilo veliko. Vse to še pride na vrsto. Zaradi naporne poti, časovne razlike, ki jo je bilo potrebno premagati in je ob vrnitvi nazaj zaradi primanjkljaja ur tudi bolj neugodna ter dejstva, da me je tekma kar dobro načela, sem dobršen del tedna preživela v lovljenju novega ritma, regeneraciji in počitku. Pospraviti je bilo treba obleko in ostalo prtljago, sestaviti kolo, ki zopet pripravljeno čaka na lepše čase. Se končno in dokončno preklopiti na mraz, na zimsko garderobo, kratke in redko sončne dni. Kakšna sreča da smo lahko nekoliko zamaknili to turobno novembrsko obdobje s časom preživetim na Floridi.
Čeprav je toliko stvari, ki sem jih odlagala na čas po Floridi, se jih ta teden še nisem veliko dotaknila. V službi bo treba dati nogo na gas in čim hitreje odpraviti zaostanke, ki so se zaradi odsotnosti nabrali. Doma kar nekaj omar čaka, da se naredi red v njih. Tudi tempo branja knjig se v tem tednu še ni dvignil. Kino in teater še prideta na vrsto. Glasba ta teden tudi komajda, kot tudi družabno življenje. Kar nekaj dni tega tedna me je prežemal precejšen občutek praznine, ko nisem prav dobro vedela kaj bi sama s sabo, kaj z rezultatom na tekmi in ko je v nekem hipu vse brez pravega smisla. A proti koncu tedna so se stvari le začele počasi kristalizirati. Petkov sprehod po jesenskem gozdu je bil pravi balzam za dušo in sobotno umirjeno jutro mi je dalo povsem novih energij. Ko sva z Anjo v soboto klepetali po telefonu, seveda nisva mogli tudi mimo dogodkov na Floridi. Obe sva se strinjali, da je morda naša največja in najlepša izkušnja ravno medsebojna globoka in iskrena povezanost. Povezanost, ki jo lahko doživiš le skozi skupno prizadevanje in trud za dosego zadanih športnih ciljev, skupno ljubezen do športa in s tem načina življenja, ki nas povezuje. Čeprav vedno, na vsaki tekmi pridem tudi do vprašanja zakaj sem si vendar izbrala šport, kjer je treba tako zelo garat, se odgovori v cilju in po tekmi kar sami ponujajo tudi zaradi premnogih čudovitih ljudi, ki me v tem športu obkrožajo. Kot sem napisala, analiza pretekle sezone še ni narejena, seveda tudi cilji za prihodnjo sezono niso zastavljeni. A ostala bom v tem športu. Kako »hard« ali »soft« je odvisno še od mnogih dejavnikov, a šport vsekakor ostaja del mojega življenja.