Preden začnem samo dve opombi:
1. Ko sem začel pisati ta dnevnik, nisem natančno vedel da obstaja protokol. Mislil sem da se stvar objavi, ko jo nekdo napiše. In začel pisati v nedeljo, da bo objavljeno v ponedeljek ali recimo torek. No pa temu ni tako.
2. Tako kot zapisano nima veze s športom (upam da se mi to oprosti, ker je recimo čas regeneracije 
, intervali, pulzom, kolesom, tekom ali plavanjem, tako tudi ni zares urejeno kronološko. Sploh bi bilo to precej težko, ker sem bil večji del tedna na službeni poti in bi bilo vse skupaj preveč dolgočasno. Dneve sem dodal naknadno, da vsaj zgleda kot dnevnik. Vse skupaj pa sem zaključil s petkom. Glede na to da je rok za oddajo nedelja, potrebujem malo več časa, da napišem kaj več o tej soboti, ki je za nami, kaj šele o nedelji, ki prihaja. No pa začnimo,..
30.11. – 1.12. 2008 – MOJ TRENING DANES ALI PLOŠČICE SO ŽE PRISPELE
Torej zadnjo štafetno palico sem v tem letu prejel od Kaje in jo prijel v roke. Bi rekel da sem bolj dopisni član 3K društva. Tako kot jaz pol članov verjetno ali sigurno ne poznam, tako tudi vi verjetno mene ne. Zato ker spim na lovorikah in kupujem ploščice. Pa tudi radiatorje, keramiko, pipe, Boscheve in še kakšne stroje. In tudi okna. Kakšen je moj trenutni čas na km ne vem, vem pa da so v Chicu Hans Grohe pipe drage, ampak se da dobit popust. In to dober. In da je polaganje gotovega parketa okoli 20 EUR/m2, klasičnega pa skoraj dvakrat več.
Torej trenutno obnavljamo stanovanje – zadnje dva meseca. Pred tem pa sem pomagal skrbeti za otroke. Najinega – Mihata in dva ženina od prej – Luka (11 let) in Marka (9 let). Za slednja sem, bolj ali manj uspešno, pomagal skrbeti tudi že v letu 2007, ko sem končal IM v Zurichu, ampak za svojega še ne. In ker se je Mihi rodil 12.1. 2008 in ker je bila Staša nekaj zadnjih mesečev zelo rizično noseča, je moje medvedje spanje že kar dolgo. In mislim da bo še nekaj časa trajalo. Je res da včasih prilezem iz brloga in se pretegnem. Ampak pretiravam ravno ne.
Moj cilj v Zurichu je izgledal takole:
Moja žena še skupaj z Mihcem v parku v Zurich-u takole:
In naši zlati otroci skupaj izgledajo takole:
Moram priznat da jih imam zelo rad. Čeprav sem z Lukatom in Markom zadnje čase dostikrat na bojni nogi. Recimo temu moj stres in njihova puberteta. Se pa trudim in ravno v soboto sva s Stašo po pošti dobila »Above All, be kind – Raising a Humane Child in Challenging Times«.
In na strani 179 piše: »May your life preach more then your lips« William Ellery Channing. Mogoče je čas, da zaključim Za danes. Več kot samo tale kratek uvod, pa konec tedna ko se vrnem iz službene poti (ali pa mogoče že kaj prej).
2.12. – 4.12. ALI SI PRIPRAVLJEN NA TEKMO ALI ONLY THE TIME WILL TELL
Šele danes sem prebral, kaj je Kaja zares napisala na koncu. Da pisanje prepušča nekomu, ki v tem trenutku občuti druge dimenzije življenja. Verjetno res. O športu trenutno res težko kaj povem.
V njenem zapisu sem opazil še dve besedi: »vikend« in »spokojen«. Moj tak sigurno ni bil. Pa delno je to tudi moja krivda. Ali pa v celoti.
Sicer ni bil decembrski vikend ampak vseeno. Bil je zadnji novembrski in to ni prav daleč od decembra. Recimo 30.11. lahko zaokrožim na 1.12.
Torej naša nedelja. Nedelja je pri nas dan, ko ni domačih nalog. Da gremo lahko kam na izlet. Ali pač počnemo kar nas je volja. Brez posebnega pritiska, da mora Mark igrati kitaro in da se je potrebno z Lukom dve uri pregovarjat da bo naredil še dva računa. In zakaj jih ne bi. In kdo je sploh povabil v to družino tega »čudaka« (to je moj nov fancy naziv), ki mu daje cele liste nekih računov. Ki jih sploh niso jemali. Recimo 1/2 od 20. Halo? Mi smo jemali 1/3 od 18. Groza. Kam je šel ta svet.
In potem ga je doletelo še to, da mora pomiti posodo in pospraviti sobo. Kot je enkrat zapisal v dnevnik.«… živi v kruti družini«. Pojma nimam. Mogoče ima prav.In smo se dogovorili že prejšnji dan, da ker dežuje lahko konča svoje obveznosti do 9tih. In ker je še močneje deževalo in ker je bilo jasno da bo dan minil v pakiranju oziroma pripravljanju stvari za selitev, se je deveta podaljšala na 12to. Ker smo fleksibilni starši, ne.
No do 14h je na pol pospravil sobo. Domače naloge se ni niti še dotaknil. Korito s posodo pa je bilo še vedno polno. In je šel njegov modelarski tečaj (njegov najljubši hobi) po gobe. Po jurčke v gozd. Delava prav?
Kakorkoli okoli dveh je bila tudi ura ko sva z Markom brez Luke (ker ni naredil svojih obveznosti, Mark pa je) šla v shoping. »I love it.« V lov za divjimi prašiči.
Od vsega sem si najbolj zapomnil, da mi je Staša naročila naj kupim moko – ne ostro, ne gladko ampak tisto vmes – z rdečimi črtami na beli vrečki. Zmenjeno.
Prvo kar me pri besedi hrana vedno znova fascinira (dopoldne sva šla z Mihijem že na trg po kozji jogurt) je to, kam za vraga gre vsa ta hrana. Hlebci in hlebci kruha, kile mesa, klobas, jogurtov, mleka, itd, da se osredotočim samo na hitro pokvarljivo blago. Kdo za vraga vse to poje in kupi. In če ne kupi? Kam gre potem? Kruh v drobtine, mleko pa,.. V kefir? Meso pa v,..? Raviole?
Saj se sliši floskula, ampak smo res srečni, da smo se rodili na tej geografski širini in dolžini. Ko imamo krožnik lahko vsak dan poln. Zares. Ker pride z vsakim plusom tudi minus, seveda zraven pojemo en kup hrane, ki je sploh ne bi bilo treba pojesti. Ko je naših 2.500 ali koliko kcal že zdavnaj v želodcih, mi pa se še vedno spopadamo s čipsi, čokoladami in ne vem čem in tešimo,.. lakoto,… neravnovesje,.. tečnega šefa,… sitno ženo,…. Nikogar ne obsojam, ampak se mi zdi, da je tale civilizacija zašla. Pa saj verjetno nisem povedal nekaj novega.
Če smo že pri hrani in naši civilizaciji se vedno tudi vprašam: kakšno hrano pa sploh zares jemo ali komu sploh verjeti. Samo za ilustracijo na vprašanje »kakšno« še ena stara zgodba: »13. julija 2007 so Milieudefensie (Friends of the Earth Nizozemska) in Pesticide Action Network Europe kupili 8 različnih sadežev v supermarketu GB Express supermarket v stavbi Evropskega parlamenta v Bruslju in analizirali prisotnost ostankov pesticidov v njih. … V celoti je 8 analiziranih vzorcev sadja vsebovalo 28 različnih ostankov pesticidov, med katerimi je bilo deset prepoznanih kot karcinogeni, trije kot neurotoksični, trije kot strupi, ki vplivajo na razvoj, in osem kot domnevni endokrini disruptorji. Dve izmed odkritih snovi sta klasificirani kot „zelo nevarni”. Niti eno izmed teh živil ni bilo brez ostankov pesticidov.«Kogar zanima več lahko študira naprej:http://www.pesticidi.net/pdf/Hazardous%20Pesticides%20in%20the%20European%20Parliament.pdf
Na vprašanje komu verjet pa najdem tole:
E251 – sodium nitrate
Not recommended for consumption by children.
Vir: http://www.ukfoodguide.net/
Oziroma
E251: Sodium nitrate
Side effects: Nitrates have no side effects; however, they may be converted into nitrite (E250) either by heating or when present in the stomach.
Vir: http://www.food-info.net/E250 – Na nitrit – Dokazano rakotvoren. Povzroča hiperaktivnost.
Vir: neka slovenska stran
Torej? Dr. Peter? Mogoče se zdi komu ali večini da malo »težim« in se obremenjujem brez veze, ampak mene vseeno zanima kaj je potem res, če sploh kaj. Ker po tej logiki se lahko vprašamo za vsako drugo stvar, ki ima tako ali drugačno nalepko. Tudi bio. Ali pa naš/vaš omiljeni proteinski prašek. Kaj so hudiča dodali da se bolje prodaja? Ker če je naš čas 5s/km boljši potem je verjetno že dober, ne? Mogoče pa je notri kaj, kar ne piše na nalepki. Nemogoče? Ker imamo inšpekcije/organe, ki preprečijo da taka živila sploh zaidejo na prodajne police? In potem je svizec zavil čokolado (http://www.zps.si/sl/hrana-in-pijaca/odpoklic-zivilskih-izdelkov/index.php).
No kar se mene tiče, smo pri nas vso hrano z E-ji črtali s seznama (skoraj vso). Pa nisem prepričan niti da delamo prav ali narobe. Mogoče se motimo mogoče pa ne. Only the time,… Se mi pa zdi da velja kar pravijo Indijci: ko je enkrat suša, težko razpravljaš o tem kaj bi lahko naredil, ko je bilo padavin še dovolj.
Pa da ne bomo samo o hrani. Sem danes dobil še nekaj drugega po mailu. Prezentacijo s konference The World Money Show, ki se je zgodila 14-15.11 2008 v Londonu in kjer so govorili tisti, ki baje vedo.
Vsega nisem prebral zasledil pa sem tole:
Jim Rogers – Sklad Quantum, 10 let donos 4200% S&P – 47% (torej donos poseka povprečje za ogromno), pri 37 letih se je upokojil (leta 1980) torej je bogat in po nekih kriterijih uspešen. Ima dve hčerki in je sedaj star 66 let. Med drugim je rekel tole:
- 19. stoletje: VB
- 20. stoletje: ZDA
- 21 stoletje: KITAJSKA – brez dvoma!
- Ko se pridejo ljudje na Kitajskem pogovarjat za službo, ne vprašajo, koliko dni v letu bodo imeli dopusta, temveč, koliko dni v letu bodo lahko delali.
- Stopnja varčevanja ZDA 2%, Kitajska 35%
- Če želite poskrbeti za prihodnost svojih otrok, jih naučite Kitajsko.
- Jim je prodal hišo v ZDA, se preselil v Singapur, 5 letna hčerka že tekoče govori Kitajsko.
- New York in London ne bosta več svetovna finančna centra, temveč bo to v Aziji.
Ob vsem skupaj si lahko mislim »so what«, kaj ima to veze z mano recimo. In sploh kakšno ima to vezo recimo s St. Poltno-om. Verjetno nikakršne. Edino mogoče, da bo enkrat stran v nemščini, za tiste, ki ne bodo znali nemško, pa bodo lahko izbrali kitajščino. Če bodo imeli sploh čas, da bodo trenirali in čas, da se bodo tekme udeležili. Pretiravam? Mogoče. Verjetno.
Na vse skupaj pa gledam s perspektive, da se mi je pred petnajstimi leti zdelo popolnoma fascinantno, ko so ljudje na gnilem zahodu kupovali vodo v plastenkah. Mi v socializmu, pa smo pili kar tisto iz pipe. Pa danes? Bi mogoče: Zalo, Dano, Za Life, Za Harmony, Costello, Živo, Vodo, Jano… You name it you got it.
Svet je res konfuzen. Kam gre pa ne vem. Nisem še v penzionu, pa tudi dveh hčerk nimam . Če to pomaga. Mogoče ve Kaja, ki ima kar tri Ali pa počakajmo. Only,…
Dovolj zaenkrat.
Torej, če se vrnemo k moji moki z rdečimi črtami na beli podlagi. Kot ponavadi je bilo na polici z mokami 20 vrst moke – z rdečimi pikami na beli podlagi, rumenimi na rdeči, belimi črtami na rumeni, z rjavo slikico in brez črt,…. No tiste z rdečimi črtami jasno ni bilo. Paradox of choice bi rekli inglezi
Zato sem postopek skrajšal – pogledal sem če imajo bio moko in imeli so 4 vrste: 2 beli in 2 črni. Potem sem pogledal če imajo iste certifikate in so jih imele. In vzel cenejšo ter se podal v lov za marmelado.Toliko za danes. Mogoče na koncu še nekaj kar mi je pri vsem skupaj prišlo na misel:
»We don’t see things as they are. We see things as we are.” Anais NinLep dan
PrimožPS Kljub temu, da sem čudak me Luka pogreša ko me ni in Staši vedno pravi, da je dolgčas, če me ni doma. Občasno me tudi pokliče:
»Živjo Primož, kje s’ ti?«
»V Talinu, na sestanku:«
»A moram res rešt’ vso matematko? Pa sej je izi ampak. Si mi dal čudne račune. Se ne izdejo.«
»?«
»Recimo ¼ od 96 se ne da.«
»?«
»Pride 22 pa še ostank.«
»Hm,.. Koliko je 4×20«
»80«
»Koliko je 4×4«
»8. No ne 16. Aja, no adijo.«
»? Ja potem pa adijo«5.12. FINIŠ PRVEGA TEDNA
In za konec,.. V četrtek ponoči, zelo formalistično gledano je bil pravzaprav že petek sem prišel domov. Utrujen. Petek je minil dokaj mirno. Z veliko utrujenosti in slabosti na koncu dneva. Ki je botrovala tudi slabi vesti. Čeprav verjetno brez razloga. Prvič odkar hodim to sezono na plavanje – sicer samo 1x na teden a vseeno, sem bil brez obveznosti a nisem šel. Tako da je večer minil v znamenju počivanja in prebiranja knjig ki so čez veliko lužo prišle po pošti.
Tudi teden ostalih članov družine je minil dokaj mirno. Predvsem v znamenju nove Markove rolke
in nove čelade, ki jo je kupil prijazni tati.
Nasvidenje do prihodnjega ponedeljka. Lep teden vam želim,
Primož