Dragi dnevnik, dragi sotekači
NEKAJ MALEGA O MALIH MARINKAH
Ime mi je Marinka. In ne, ne pišem se Hop, pač pa kar ponosno nosim priimek, ki si ga lasti še 148 sodržavljanov in sodržavljank. Da pa vseeno radi skočimo na hop! se je pokazalo pred zadnjim Ljubljanskim maratonom. Na polmaraton smo se prijavili kar štirje Šimci. Odtekla sva ga le z bratom Tomažem, a vseeno. A očitno imamo v svojih belokranjskih genih dovolj trme in vztrajnosti, da tudi tako kljubujemo ležernosti, ki se še prerada brati z emšom.
To je bil že moj četrti nastop na ljubljancu, doslej najuspešnejši. Tri tedne kasneje sem v Palmanovi svoj čas še izboljšala. Leta 2004, ko sem po dvajsetih letih pavze (od tega polovico v cigaretnem dimu) začela teči, se mi je dosežek blizu 1.40 zdel znanstvena fantastika. Seveda takrat še nisem poznala Igorja Kogoja in sedanje tekaške družbe, ki mi trikrat na teden na ogled postavi svoje veliko, športno srce.
Za mano je zanimivo leto. Štirje polmaratoni, med drugimi v zanosnem Beogradu. Za povrh pa sem si pritekla še tri uspešne kratkodejanke, vse po vrsti polne komičnih zapletov: nespečne Radence, že skoraj odpisane trojke in svojo čisto ta pravo prvo zmago v rojstnem Semiču. Ja, tudi to je bila komedija, božanska komedija!
In kako naprej? V novo tekaško sezono vstopam sproščena in brez prevelikih pričakovanj. Kar ne pomeni, da bom počivala na lovorikah! Kdo me pozna, ve, da besede počitek ni v mojem slovarju. Na žalost, bi zavzdihnili moji doma.
Petek, 1. februarja
HITRA HOJA: šoping v Ikei, Graz, 4.30, 3 km, pulz 90 / 180 (pri blagajni)
Jutro se začne z zamudo. Namesto v službo skočim v BTC na zanimiv pogovor. Greh se pove, grešnika pa ne, so me poučili na predavanjih iz zgodovine gledališča na AGRFT. V mojem primeru ne povem niti greha niti grešnika, saj se greh niti ni zgodil, vprašanje pa je, če se kdaj bo. Vedno bodi pripravljen na nove izzive, sploh poslovne, je naslednji življenjski nauk. Zato sem zagrabila ponujeno priliko in odšla na razgovor.
Sogovornik zamuja; moj skrbno načrtovan timing se začne podirati, še preden se je pravzaprav začel. Tudi sam pogovor steče v nepričakovano smer. Izleti v neznano mi niso tuji, poživljajo me, mi vlijejo novih moči, nori izzivi so vedno bili svojevrstni pace-maker v mojem življenju. Pogosto pravim, da je treba vsake toliko skočiti na glavo, da bi se obdržal z nogami trdno na tleh. Takrat, ko skočiš, ne veš, kako se bo zadeva končala, ali bo uspešnica za bogove ali popolna polomija, od katere bo še dolgo bolela glava. Vseeno pa moram verjeti v tisto prvo, da se sploh lotim skoka. Konec koncev je od mojih odločitev odvisno ne samo moje življenje, pač pa tudi življenje moje družine. No, ne vem, če me zdaj preveva občutek, da se bo pristanek končal srečno, v ustrezno globoki vodi. Zato se mešanih občutkov odpeljem v službo, kjer me čakata dva projekta.
Za mano je namreč naporen teden. Pravkar smo zmagali na natečaju za akcijo Delo oziroma NeDelo in čimprej je treba oddati še zadnji predračun. Kot zakleto mi zadnje čase nagaja pošta oziroma server in predračun zunanje sodelavke pri tem projektu se zatakne nekje v purgatoriju medmrežja. Po dobri uri šnofkanja levo in desno mail odkrijemo in prisilimo, da pade v inbox. Nič čudnega, da ni bil dobrodošel – številke se mi zdijo previsoke, da bi jih naročnik kar takole potrdil.
Namesto penjenja nad cenami in tehnologijo se smejoče lotim naslednjega projekta – akcije pospeševanja prodaje meni ljube znamke piva. Rade volje bi vam še kaj napletla o oglaševanju, s katerim si že od študijskih let na dramaturgiji služim kruh in potico, vendar se bojim, da je za večino ljudi ta tema izguba časa, denarja in nadarjenih ljudi. Čeprav vam moram priznati, da do njega gojim ljubeč odnos, ne samo kupoprodajnega. Z razvojem novih tehnologij in tudi trženjskih pristopov, konec koncev z mojimi izkušnjami, strateškim znanjem in samozavestjo, pomagam oblikovati blagovne znamke, njihove podobe, njihov nastop na tržišču. Da bi se za dolgo zapisale v spomin, srca in denarnice potrošnikov.
In ena od blagovnih znamk, ki to več kot uspešno počne z mano, je Ikea, kamor se odpravljava s sodelavko Tino po službi. Oziroma že prej. Ikea. Če je ne bi bilo, bi si jo morali izmisliti. Ikea. Švedska ambasada stila. Ikea. Vsakič, ko se zagledam v njihov prav nič protestantsko skromen katalog, vsakič ko jo obiščem in si kaj malega privoščim (še raje pa velikega), se obnovi moja dolgotrajna ljubezen do nje. Khm, že vidim, kako mrščite pogled in se sprašujete: »Ja, kaj pa pridne indijske otroške ročice, ki tkejo vsa tista pregrinjala za skodelico riža na dan?« Khm, moralna dilema obstaja, obstaja pa tudi nekaj takega, kar se imenuje center za pozabo, center za ignoranco. Ko ga vključim, se izključi mentalna slika vseh tistih podplačanih ljudi, ki tkejo in ustvarjajo švedsko zgodbo o uspehu. Ostane samo še bleščeča potrošniška meka, kamor se rada vračam.
In tako uspem nahecati našo art direktorico, nadarjeno oblikovalko Tino, da se samo enkrat živi, sploh v petek, ko je Ikea odprta do pol osmih in ko konec koncev nimam treningov. Odštempljava se, aparatek se nama zareži z velikih minusom ur (pa šele prvega smo!). Kljub temu pobalinsko in dolgima nakupovalnima spiskoma smukneva v njihovega družinskega enoprostorca, za vsak slučaj z odstranjenimi zadnjimi sedeži. Pot do Gradca z z-jem hitro mine. Nobeni ni kaj preveč do prigrizka – sline bova raje cedili v trgovini. Pogovor se suče okoli religije, njeni naraščujoči vlogi v sodobni družbi, nato pa preskočiva k bolj tuzemeljskim temam – k Ikei in opremljanju stanovanj, seveda.
V trgovini se kot blaženi premikava od oddelka do oddelka, zaslepljeni od kričečih barv in luči. Vsake toliko kot pravi poznavalki, po duši pa gospodinji in potrošnici, pobožava teksture blaga, se kot največji vernici dotikava lesenih površin in potihem moliva, da so stvari, ki jih imava ogledane, na zalogi. Ko končno prilebdiva do skladišča pred izhodom in naloživa vse tiste regale, škatlice in šatuljice, sveče in lučke, serviete in kupe blaga na tri vozičke, naju v tem zamaknjenem stanju zmoti prodajalka. Prav polikano naju opomni, da je ura že zdavnaj preč, kar pomeni, da je vrag šalo vzel in da zapirajo. Tina s svojo bravurozno nemščino (jaz lahko medtem izdavim samo Aber doch, bitte) priprosi gospo, da ji pomaga poiskati še zadnji regal. Ah, znova se je pokazalo, kako je beseda most med ljudmi. In še enkrat se je potrdilo, da pride prav, če do študija živiš v Nemčiji in si tudi po jeziku, ne samo na pogled in po plačilni kartici enak med enakimi. Aber doch. Miza Tisch, riba Fisch.
Za nama zadrlesknejo vrata trgovine. Kot zadnji se znajdeva na povsem praznem parkirišču. Počasi in pogledavši čez ramo, če nama grozi napad v samoti betonskega podzemlja, naloživa vso robo (škodoželjneži bi rekli ceneno kramo) in se radostno odpeljeva proti Ljubljani. Tista prišparana banana in jabolko nama, zdaj ko so energetske (in finančne) zaloge povsem prazne, prideta še kako prav. Ura je že pol enajstih, ko s svojim pižojčkom zapeljem na domače dvorišče. Jebeštrga, si pravim, ko tovorim vrečke po stopnicah, je tale nakupovalni športni dan utrujajoč! In drag. Tako in drugače.
Sobota, 2. februarja
VAJE ZA MOČ: premikanje pohištva, postavljanje in dviganje omaric, več ponovitev
Pustna sobota je namaskirana v Ikeo. Že ob devetih, takoj po zajtrku in prelistanju Sobotne priloge in Dnevnikovega Objektiva, se znajdem na drugem koncu Ljubljane. Pri sodelavki Dolores me pred njenim novim stanovanjem v Rožni dolini čaka drugi del sestavljanke imenovane regal Besta Holmbo. Ker se vseh podvigov z Ikeo (nakupovalni mrzlici nakljub) lotevam karseda racionalno, smo se v naši agenciji odločili za skupinsko naročilo po internetu, saj le-ta omogoča brezplačno dostavo. Sploh pri večjih kosih je to več kot pridipravsko. Ko zakoračim na dvorišče hiše, potrebne kozmetične prenove, me tam poleg tisočerih škatel Made by Ikea čakata še sodelavca Matej in Jan. Pravzaprav se mi je za hip zazdelo, da smo dogovorjeni za en tak mini kolegij. Le da tokrat namesto projektov dajemo vsak na svoj kup oziroma v avto škatle in zavitke. Začne se kočljiva naloga iskanja šivanke v kopici sena, vredni 9000 evrov. Mojih 170 evrov se je skrilo nekam na dno tega kupa, zato porabim kar nekaj moči pri prelaganju skrbi in veselja nekoga drugega, tretjega, četrtega. Ah, da ne pozabim. Vmes neskromno dežuje, kar povečuje našo agonijo, nas, raziskovalcev nekoristnega sveta. Hop, Cefizelj, pa te imam! zakličem, ko se prebijem do škatle z omaro in za povrh še treh vratc zanjo. V avto ž njimi!
Dolores se na pragu svojega bodočega doma spoprijema s težjim vprašanjem, kam naj, zaboga, zloži vse naročeno blago. V stanovanju se namreč še sučejo mojstri in nič ne kaže, da bodo gotovi čez vikend. Kmalu odkrije, da ima poleg drvarnice še prostorček na podstrehi in tja romajo s skupnimi močmi vse tiste omare, postelje, kuhinjske omare, skratka vse, kar bo njo in njeno Larico obkrožalo v prihodnosti.
Z mislijo, kako si bosta postlali v novem domu, se vrnem v svojega. Z Borisom se takoj lotiva premikanja in praznenja stare kuhinjske komode s pridihom art decoja, ki nama je vdano služila zadnjih 16 let in vase molče sprejemala vse, kar se nama je zdelo škoda odvreči. Zdaj je pa res čas, da naredi prostor novemu. Z vso skrbnostjo in mojo deviško natančnostjo se lotiva postavljanja najnovejše pridobitve – omare, ki ji bova v drugem dejanju pritaknila še tri regale in jih postavila v obliki narobe obrnjenega E-ja.
Bolje rečeno kot storjeno. Več kot sto let stara hiša namreč ritne ob vsakem poskusu vrtanja v pol metra debele zidove in bruhne iz svojega drobovja starodavne savske naplavine. Za nameček zagipsani pakelci ne primejo dobro. Rezultat? Večkratno dviganje 20-kilogramskega regala na višino 1,90 metra, nameščanje vijakov v luknje, vijačenje not, vijačenje ven, ker tretji vijak enostavno ne prime. Nato pa novo gipsanje, vmes čakanje. Ponovi vajo in znova neuspešni poskus. I tako tri puta.
Od obupa grem vmes kar polikat celotedensko žehto, kar res kaže na obseg obupa. No, med likanjem me na tevejčku tolaži gospodična Marple z novim detektivskim primerom, ki kar spolzi mimo, ker z drugim očesom gledam našo nedokončano simfonijo. Odločim se, da je jutri nov dan. Zato odpovem že dogovorjeno kosilo pri mojih doma v Semiču in se z Objektivom odplazim v posteljo. Nahahljam se ob pogledu na Boruta Pahorja, kako poriva rumenega fička v fancy obleki. In v podobnem fičkastem razpoloženju zaradi petkove in sobotne odisejade oziroma ikeade potonem v spanec. Potrebujem ga, že zjutraj me čaka trening.
Nedelja, 3. februarja
TEK: nedeljski tek po Poti spominov in tovarištva, 21.8 km, 1.53.05, 169 / 176
Moja Anja, pubertetnica z dolgim stažem, je zazibana v sanje. Ne samo, ko se ob nedeljah ob 8.45 odpravljam na tek, pač pa tudi, ko se vrnem. Razen ob tistih nedeljah, ko nas Kogojeve sotrpine (po lastni želji!) čaka daljši tek. Ta nedelja je že ena takšnih. Kar nekaj se jih namreč podaja na tek po celotnem PST-ju, na vseh 33 kilometrov. Tudi sama bi bila rada med njimi, zato si zjutraj doma pripravim vse potrebno za tri ure dolgi tek okrog Ljubljane. V torbico zložim izotonično pijačo, dva gela in še dve energijski tableti za povrh. In seveda WC papir, ker tri ure so pa vseeno tri ure.
Lani sem obkrožila celotno traso dvakrat in obakrat so bili občutki božanski. In prav nič partizanski, saj ni bilo nobenih bitk s samo sabo, v nobenem trenutku teka. No, mogoče zadnja dva kilometra, ko so noge že postajale težke. Na traso sem se prvič odpravila s sotekačico Simono (kje si, Simona?), drugič pa s Sašo in Klavdijo, obakrat v tempu 5.47. Zdaj jih še kako pogrešam, saj so naši fantje in Helena pravi norci in celotno pot pohrustajo takole za šalo, v tempu okrog 5.00 oziroma 4.30.
Na parkirišču pri nekdanjem motelu Tikveš mi hitro postane jasno, da nimam primerne družbe in da je bolje vrabec v roki kot golob sredi Golovca. Zato se pametno odločim za dvourni tek v družbi kot za tek po celotni trasi v samoti. Priključim se Kaji, Gorazdu, Iztoku, Roku z Luno, rekorderkami med pasjimi maratonkami, Albini in naši novi sotekačici, ki me je na četrtkovem treningu presenetila s hitrostjo. V četrtek smo jo namreč žgali do hale Tivoli v tempu 4.35 in vseh šest kilometrov do tja nam je pridno sledila, začetnica. Japajade! Začetnica! Ki polmaraton preteče v 1.41. Mislim, da sem z njo dobila novo zajčico, ki me bo spodbujala na treningih. Kar ni slabo. Vmes sem se namreč že ustrašila preprostega dejstva, da so res talentirani tekači postali zame prehitri in da mi manjka prave, zdrave vzpodbude.
Danes me s svojim hitrim tekom vzpodbujata Kaja in Gorazd, ki se že pripravljata na svoje prve letošnje triatlone. Tempo je temu primeren. Prve kilometre tečemo pod 5.00. To pa že ni pogovorni tek, si mislim, ko pogledam na polarja. Ampak takšni priložnosti se ne odrečeš kar tako. Bo vsaj dober trening, obliž na mojo 33-kilometrsko rano. Po pol ure se hitra trojica obrne, naša banda štirih, da o psu niti ne govorimo, pa jo nadaljuje po PST-ju in se skoraj pofočka pri Jurčkovi cesti. Ko se obrnemo, si hitro preračunam tempo na polovički. 5.10, ni slabo.
Nato vztrajam v tej hitrosti in z Rokom jo maševa proti Kosezam. Na koncu udariva še finiš in kar nekaj sekund potrebujem, da pridem k sebi. Ampak občutek je pa dober, odteči polmaraton za trening v času 1.49.
Z Ireno, vedno drago, čeprav bivšo sodelavko, brihtno, razgledano in ljubko s svojim primorskim naglasom, se odpraviva domov. Ko jo odložim pred njenim blokom, zavzdihnem. Čaka me, saj veste kaj. Ikea žre svoje otroke, kaj ne bi. Čaka me še kar nekaj sestavljanja in pospravljanja, kuhanje kosila, kavica po kosilu, … V stanovanju je, kot bi treščila bomba in tako bo najbrž še nekaj dni, dokler se zadeve ne postavijo na svoje mesto. Za naslednjih 16 let, upam.