SIVO
Ta teden je bil bolj siv. Od svetlo do zelo temne. Črne na koncu pravzaprav.
Malce podoben vremenu te dni. Oziroma mogoče je bil cel teden podoben enemu samemu, dnevu, kjer se deževna sivina na koncu prevesi v noč. Kar me veseli je to, da jutri nov dan in da bo prej ali slej posijalo sonce.
Med vikendom, ki se ga komaj še spomnim se ni dogajalo zares nič posebnega. Po dolgem času sem šel na obisk k prijateljem in v nedeljo k bratu. Kot bi rekel Šifrer «Za prijatelje, si je treba čas vzet.«
Dolgo se nismo že videli. Vsak dirka nekaj po svoje. In s komerkoli se pogovarjam, povsod enako. Vsi delajo več kot so delali. Nihče nima časa. S prijatelji se videvajo vedno manj. Povsod hektika, obveznosti, laufanje sem ter tja.
In kar me še bolj čudi je to, da je vsako leto slabše. Sedaj je že konec 2008, pa nimam občutka da bo leto 2009 kaj bolj mirno. Januar definitivno ne. Se to dogaja samo meni in ljudem okoli mene? Zakaj? Kako? Kaj lahko naredim? Izstopim? Nimam občutka, da bi bila kje kakšna postaja? In čisto zares ali smo potniki ali šoferji? Intuitivno bi rekel da šoferji, a mogoče potrebujem še nekaj časa da sprejmem to dejstvo.
In med tednom,… Par dogodkov, ki ga je zaznamovalo.
Nov Lukatov fiksni aparat spodaj, ki je botroval veliki količini slabe volje. Vse ga je bolelo. Težko je grizel in bil je bolj lačen, kot ne. Hodil je naokoli po stanovanju in preklinjal mamo. Vsak poizkus Staše, da bi rešila situacijo je bil v kali zatrt. »Luka, drugi otroci bi bili veseli, če bi ga lahko nosili.« »Veseli? Ja potem ga daj pa njim, ne pa meni!!!« In tako naprej še dva dni, potem se je umiril.
Jaslice. Postavljene z veliko zamudo. So pa zato letos še posebno lepe. Z lesenimi figuricami. Takimi (zaenkrat še brez Jezuščka).
Prejšnja leta je bil to poseben ritual, saj so imele jaslice zadaj modro nebo in peščeno potko po kateri sta korakala Jožef in Marija. In na tej potki so pred njima ležale drobne srebrne zvezdice, ki so simbolizirale dni do božiča. Vsak dan sta Jožef in Marija prehodila del poti, vsako noč je na modrem nebu vzšla nova zvezdica in vsako jutro sta Luka in Mark pritekla pogledat, kje na nebu se je pojavila nova zvezdica in koliko jih je še ostalo. Mistično tole naše stanovanje. Je pa res, da je bilo za ohranjanje te mistike potrebno nekaj dela. Tako sem vsaj vedel, kaj dela Staša ob 4ih zjutraj, ko je brkljala po stanovanju, ker je prejšnji večer pozabila na zvezdico. Ponavadi je iskala selotejp (s pomočjo katerega so zvezdice obstale na nebu). Ali pa je bilo potrebno otroke zjutraj s posebnim trikom še malo zadržati v sobi. Da je zvezdica v miru prijadrala na nebo 🙂 Letos modrega neba ni, tako da je ena skrb manj. Mogoče ga kar malo pogrešam.
Očitno tudi otroci. Mark je namreč zvezdice položil kar naokoli po jaslicah – Mariji v naročje, pa trem kraljem v naročje, pa kameli na grbo… . In naslednji dan razočarano rekel: “Še vedno so vse, nobena ni izginila 🙁 « Staša je ta stavek prestregla. In zdaj zvezdice spet izginjajo 🙂 Neznano kam.
Pri tem se nama s Stašo zdi zanimivo, da novopečenega »skejtarja« z dolgimi lasmi in občasno čudnim vokabularjem še vedno zanima izginjanje zvezdic pri domačih jaslicah?! (Nekako v stilu »Ej stari, ful bed. Pr ns tele starse ne disapirajo več.«)
Enako zanimivo pa je tudi, kako starši mislimo in kar »določimo« kdaj naj bi bil konec otroškega obdobja čarobnosti, skrivnosti in določenih ritualov. Otroci so res naši najboljši učitelji.
Pisanje pisma božičku 2. del. V glavni vlogi je nastopal Luka, Ker sta v sredo za teden dni odhajala k tatiju, je doma pred odhodom napisal še eno pismo – za božička tatija. V njem je bil spisek želja. Na koncu pa stavek »Ali pa mi daj kar 30 evrov«. Nama s Stašo še danes, v nedeljo, ni jasno od kod 30 evrov. Mi obnavljamo stanovanje in naj bo 200 evrov, za tatija pa samo 30??? (Res ne bi vedel. Mogoče pa kupuje Bellevue? 🙂
Imelo pa je pismo tudi PS, kjer je pisalo da naj tati nikar ne upošteva vseh Markovih želja, ker bo bankrotiral. Očitno, ker je mama poročena z ekonomistom, tega opozorila ni potrebovala.
Četrtek je minil v znamenju uživanju miru brez 2/3 otrok in pripravljanju na zadnji dan v tem tednu. Ter v zbiranju dokumentacije za priklop na kanalizacijo. Glede na količino papirjev, se mi na trenutke zdi, da pošiljamo Laiko junior na Luno. Tudi uradniki morajo od nečesa živeti.
Petek pa,… Če odmislim mojo službeno zabavo, ki mi nikoli niso bile preveč v veselje, je dan zaznamoval dogodek ob katerem se mi zdijo vse besede skorajda odveč. Ob takih trenutkih se vedno zavem svoje minljivosti in se zamislim o svojih življenjskih prioritetah. Kam hitim in kaj ob tem zamujam? So vse stvari, ki se nam zdijo tako pomembne res pomembne?
Obenem pa se vedno zraven vrine tudi mnogo vprašanj, večina med njimi povezanih z ZAKAJ. Zakaj se stvari odvrtijo tako kot se odvrtijo? Zakaj tako in ne drugače? Zakaj je to potrebno? Kaj bi bilo, če bi,..? In vedno, ko se pojavi kopica vprašanj na katere ne vem odgovora in katera me begajo in jih ne razumem, se mi vedno zazdi, da se življenja zares ne da razumeti, ampak edino živeti. Da je pomembno, da se ob takih trenutkih ustavimo, a ker gre življenje naprej, se mi zdi prav tako pomembno, da gremo mi z njim. Kakorkoli obrneš, jutri je nov dan in so nove priložnosti.
Lep teden ter mirne božične praznike,
Primož