Današnji dan se je športno začel z jutranjim plavanjem, tako kot sem že napovedala. Nataša je točno ob 6.45 potrkala na moja vrata in v plavalnih oblekah sva se kot dva pingvina podali čez cesto do morja. Malo razočarana sem ugotovila, da je morje spet bolj vzvalovano, tudi hladnejše se mi je zdelo in spet sem imela opravka z notranjim bojem in sto razlogi zakaj bi mogoče ne šla v vodo. Za lažjo predstavo naj povem, da o kakšni kristalno bistri vodi seveda ni govora. Na morem ravno trditi, da je vidljivost enaka nič, saj roko pred sabo, ko zajameš vodo še nekako uspeš videti, tal pa v večji globini od pol metra ne več.
Tudi barva morja je rjavo zeleno brozgasta, skratka vse prej kot vabljiva. In kdor ve za moj strah pred plavanjem v odprti vodi, si lahko predstavlja stisko v kateri se znajdem, ko Nataša že po nekaj zavesljajih potegne naprej in sem sama z valovi, danes še brez Anjine in Dragotove družbe. A stisnila sem zobe, si zadala cilj 15 minut plavanja v eno smer, potem obrat in nazaj. Dol v smeri toka je še nekako šlo, nazaj je bila borba z valovi težja, vmes sem uspela celo nasesti v plitvini nekje na sredini poti. Pol ure spoznavanja z jutranjimi razmerami v vodi nama z Natašo popolnoma zadostuje, v načrtu imava še 40 minutno kolesarjenje. Drago in Anja sta danes malo obrnila trening, najprej na kolo, potem malo teka v tekmovalnem tempu, na koncu pa razplavanje. Z Natašo sva na hitro pozajtrkovalin in zajahali najina kolesčka. Nisem imela čisto prave predstave kakšen trening bo to, a ko je Nataša zastavila tempo, mi je bilo jasno, da to razpeljevanje ne bo, a k sreči tudi ni šlo v Dragotovem tempu. V Natašinem zavetrju sem se lahko poglobila v smer vetra, ki tu stalno piha. Na poti, ki smo jo do sedaj običajno vozili nam je ves čas pihalo z boka, tako da ni bil veter nikoli v veliko pomoč, prav tako pa tudi ni preveč nagajal. Samo upam lahko, da bo kaj podobnega tudi na tekmi. Po kolesu je Nataša še za 15 minut zavrtela svoje noge, jaz pa sem se teku raje odrekla.
Razlog, da smo danes tako pohiteli s treningi, je bil načrtovan obisk Buschgardna. Za lažjo predstavo, nekaj popolnoma podobnega kot je Gardaland. Anja in Natašina hči Ana sta se obiska najbolj veselili, Nataša je že od lani vedela kaj jo čaka, midva z Dragotom pa sva bila precej zadržana in mogoče pripravljena na kakšno »otroško« adrenalinsko napravico kot so hlodi v vodi, Saša pa je že v izhodišču kategorično zavrnila kakršenkoli adrenalinski poskus. Začelo se je precej predvidljivo. Adrenalinki Anja in Ana sta šli na napravo, kjer mi je bilo že samo ob gledanju slabo, potem smo se vsi ogrevali z nedolžnejšimi vodnimi napravami. In kaj je sledilo? Dva deklarirana strahopetca, jaz in Drago, sva se opogumila in šla sva na naprave, ki se jih prej skoraj pogledati nisem upala. Malo sva mižala, malo sva kričala in na koncu preživela, pa še fajn je bilo. Noge sem imela mehke, kot mi jih nobena masaža ne more zmehčati, vsekakor je bilo sproščujoče in izjemno zabavno. Na koncu dneva smo vsi ugotovili, da je bil totalno dober odklop. Danes smo si ga še lahko privoščili.
