Čas beži. Vendar delovnega dne še zdaleč ni konec, ko prejmem Vikijevo e pošto. Obsežno sporočilo je že na prvi pogled opremljeno z vsemi podatki, za katere sva se pretekli večer dogovorila, da mi jih dostavi. To so tiste informacije, ki so mi pomembne kot izhodišče za razmišljanje o prihajajoči sezoni.
Prvi okvir predstavlja videnje treniranca, kako umestiti treninge v njegovo siceršnje življenje. Nekateri si sicer predstavljajo, da bodo lahko dodatne treninge kar dodali vsakodnevnim družinskim, službenim, socialnim in drugim družabnim obveznostim. Ta računica se skoraj nikoli ne izide. Prav vedno se izkaže, da je ob povečanih športnih ambicijah potrebno ustrezno prilagoditi ostale obveznosti. Gre za večje ali manjše, vendar nujne spremembe v načinu življenja. Nekomu je to popolnoma jasno, nekateri pa ravno na tem segmentu naletijo na večje ali manjše težave.
Drug sklop vprašanj se nanaša na trenirančevo trenutno stopnjo pripravljenosti in športne izkušnje. To je kar težaven zalogaj, predvsem pri tistih manj izkušenih športnikih, ki imajo malo podatkov o dosedanjih športnih aktivnostih, te podatke ne znajo prav interpretirati oziroma so ti podatki nekonsistentni. Tu se že zelo pokaže stopnja ujemanja trenerja in treniranca. Pa ne, da bi po prvih kontaktih ocenjeval to ujemanje. Vedno traja kar nekaj časa in včasih je potrebno veliko energije in dobre volje, da se s posameznim športnikom uskladiva in naučiva komunicirati na tak način, da se medsebojno nesporno razumeva in eden za drugega veva kaj kdo govori in sporoča, želi ali pričakuje. Nadalje je pomembno trenirančevo zdravstveno stanje, morebitne težave s poškodbami, boleznimi ali drugimi zdravstvenimi omejitvami.
Sledi postavljanje jasnih tekmovalnih ciljev. Pri tem ne gre niti slučajno za razmišljanje o rezultatih, temveč predvsem za grob skelet tekmovalnega plana.
Tudi podrobnejši pregled sporočila potrdi, da me je Viki resno in odgovorno opremil z vsemi potrebnimi informacijami. Tako lahko vse, kar sem o njem zvedel v zadnjem letu, slišal v najinem razgovoru in še dodatno prejel, uporabim kot gradbene elemente za postavitev ogrodja najinega sodelovanja. Zelo se bom potrudil, da bova zgradila nekaj lepega, obema v ponos. Prva faza, priprava plana se lahko začne. Igor, zavihaj rokave, veliko dela te čaka!
Saj mi je prav prijetno, vendar ne tako enostavno. Življenje je največji dramatik, poskrbi za vedno nove zasuke in preobrate. Ne vem kako naj začnem. Včeraj sem spal. Ne bo v redu, kdo pa ne spi? No ja, seksal sem. Še manj mi je všeč. Mmmm, ljubil sem se, ljubčkal, če hočete, kot imam navado reči. Kaj pa je to tako izjemnega, da bi bilo potrebno o tem pisati, boste vprašali? Poročeni moški pač to včasih počno. Pri meni je vse skupaj malo bolj nenavadno. Ljubčkal sem se s prikupno blond študentko – brucko. Po tridesetih letih. Tu prav gotovo vsi razumete mojo težavo, nenaden zasuk. Verjetno ne sočustvujete z mano. Kdo mi mogoče celo privošči težave, saj sem si prav gotovo zaslužil, da sem si zakuhal zakonske težave. Pa težava ni v ljubčkanju ali blond, poudarek je na brucki. Da ne bo kakršnekoli pomote, seveda sem spal z Ireno. Prav ponosen sem nanjo. Odločila se je, se pripravila in opravila sprejemne izpite, trdno odločena, da bi rada ponovno študirala. In bo študirala to, kar sanja prikrito verjetno že dolgo. Čestitam Irena! Naj sanje dobijo prosto pot.
Celotna zgodba, bolj kot jo premlevam, ni tako enostavna. Celoten proces planiranja prihodnosti je potrebno ponoviti. Saj ne, da bi imel kar naenkrat pomisleke o sodelovanju z Vikijem. Gre za proces dogovarjanja in planiranja naše družinske prihodnosti. Zahteven je tale organizem družina. Kot vse živo. Če želimo, da ostane pri življenju, se razvija in raste, zahteva nenehno vlaganje, obnovo, nego. Izjemno dinamično je naše življenje. Tako z Ireno vsako prosto minutko posvetiva razpravam o možnostih in planu za dosego njenega cilja. Zelo podobno dogovarjanju z Vikijem. Pravzaprav kateremu koli področju v življenju: od anamneze, preko diagnoze, prognoze do prave terapije. Čeravno je vse skupaj včasih videti dokaj komplicirano, sva vseeno izjemno optimistična. Življenje je zanimivo, ko in dokler so pred človekom novi izzivi. In nama jih ne manjka. Včasih sicer nisva popolnoma prepričana kako speljati ta zadnji izziv, vendar zmoreva dovolj jasno vizijo, da prižgeva zeleno luč. V pričakovanju izpolnitve zreva v prihodnost.