Ponedeljek, 11. februarja
PROST DAN
Za mano je mirna noč. Končno se naspim, družbo mi je delala tudi naša mačkica Liza. Šele spočita in v varnem zavetju doma se začnem zavedati, kako enkratno vzdušje smo / ste / so pričarali v Planici. Od tu do odločitve, da želim tudi drugo leto, če že ne prej, ponoviti zimovanje, ni več daleč. Z dvema razlikama za še boljše razpoloženje: spala bom v svoji sobi, zato da se bom lepo naspana in s tem fizično močnejša lahko preizkusila še v drsalni tehniki.
Na svojih smučeh, se razume. Zato po prihodu v službo za hip skočim na www.klubpolet.si, kjer so objavljeni članki o teku na smučeh, tudi tisti iz leta 2005. Saj jih imam v papirnati verziji nekje spravljene doma, vendar me do njih hitreje pripeljejo trije kliki z miško. Na hitro si natisnem test o tekaških čevljih in navodila za nakup smuči. Če me pot kaj zanese do mesta ali nakupovalnih središč, si mislim to robo ogledati v živo. Ko pridejo šuškiji, po petnajstem. No, mogoče šele čez mesec dni, ker moram prej odplačati ledna cepina, kupljena na obroke, pa tudi še razvrat v Ikei je treba plačati. Če ne bo prišel vmes še dvodnevni izlet na tritisočaka in bo itak treba pokupiti še pol Igluja. Okej, čevlji bodo, ko bodo.
Ko pa sem že na internetu, si ogledam še našo spletno stran. Igor nas znova razvaja s svojimi razmišljanji. Navdušena sem nad globino njegovih misli in načinom, kako jih ubesedi. Njegove misli verno povzemajo to, kar iz meseca v mesec opažamo tudi sami. Da je Igor nenavaden trener, ki mu ni para. Čeprav se ga moraš malce navaditi na začetku, priznam. Vendar gresta njegova zelena trenerka in strumna drža pri teku vštric z njegovo doslednostjo, pripravljenostjo prisluhniti nam, nam pomagati in nas s svojim vzgledom usmerjati ne samo k boljšim rezultatom, pač pa v naše lastne struge življenja. Je kot profesor na šoli z veliko individualnimi programi in s študenti, ki včasih tudi sedijo na ušesih in si zato slejkoprej sami izrečejo kazen.
Skozi takšno življenjsko šolo sem šla tudi sama. Od upoštevanja napotkov do pretiravanja je le tanka črta, in prekoračila sem jo skoraj na vsakem treningu. Sledilo je prehitro izčrpanje in popoln fiasko na Ljubljanskem maratonu. Z dobrim rezultatom v Palmanovi sem se za kratko postavila na noge, nato pa kljubovalno vztrajala pri zame prehudem tempu treninga vse do februarja 2007, ko se mi je viroza križala z anemijo. Kar naenkrat ni bilo nobenega napredka; s tem sem si načela samozavest in se počutila vse bolj zapostavljeno. Maja sem otročje pojamrala Tonetu, da me Igor niti ne opazi več, da ni komentiral mojih ciljev, da je ambivalenten do mene, ker pač ne sodim v prvo ligo tekačev oziroma ker ne kažem tolikšnega napredka kot ostali. Tone me je takoj prečital in v Igorjev bran napisal vzpodbudnico, ki na prvi pogled ni vzpodbuda, pač pa streznitev. Njegov odgovor je šel v smer, da »zaradi očitno sfaljene mladosti na stara leta iščemo neke potrditve, ki bi jih morali prejeti pri 8, 12, 15, 17 letih – pa saj je čudno, da se mu ne zmeša! Ko je mene včeraj ‘povzdignil’, češ da s časom pod 1.35 odslej sodim v ‘prvo skupino’ – ma, ves trud je bil v trenutku poplačan, Marinka! Ne, tule kljub mojim orto rožnatim špeglom ti gledaš preveč kritično. Samo na to s pomisli, da čaka na odgovor 49 enako otročjih egotov, pa ti bo, upam, malo odleglo.«
Ja, odleglo mi je, ko sem se sprostila, začela uživati v teku in s tem začela posegati tudi po boljših rezultatih. In prav zato sem Igorju na začetku tega leta predstavila malce drugačne ne-cilje. In bila deležna njegove pohvale, češ da je to moja prva zmaga letos.
»Igor, namučila sem se s cilji za letošnje leto, saj pravzaprav sploh nimam ciljev. Poleg tega je postavljanje ciljev v rahlem neskladju z mojim prepričanjem, da, čeprav se vedno močno trudim, pravzaprav ne smem ničesar pričakovati. V tem pogledu pritrjujem Pascalu Brucknerju, ki pravi v Nenehni vzhičenosti, da ni nič bolj žalostnega kot prihodnost, kadar je podobna tistemu, kar smo si zamislili. Ni hujšega namreč kot puščobnost uslišanih prošenj.
No, moje skrite želje (ena zmaga, pa čeprav na vasi in polmaraton v času okrog 1.40.00) so se že uresničile in zato ne vem, kaj naj sploh še pričakujem, da ne bom pod 1) razočarana, če tega ne osvojim, pod 2) hitro naveličana lastne zmage oziroma dosežka. Prevečkrat opažam, da ljudje v srednjih letih dokaj pogosto podlegamo sensation seeking in iščemo nove izzive. Za vsako ceno.«
Ja, tudi zato vse bolj zaupam Igorju. Trening z njim je kot peka kruha. Pri roki moraš imeti vse sestavine, se držati napotkov, v pripravo vložiti vso ljubezen, predvsem pa si dopustiti, da vzhaja ravno prav dolgo. Le tako nam polepša dan z omamnim vonjem, hrustljavo skorjico in mehko sredico.
V pekovske mline me je zaneslo, ker je medtem ko ti pišem, dragi dnevnik, iz pečice zadišalo po kruhu z orehi in za hip preplavilo vonj po pomarančni marmeladi iz bio sadežev, ki se počasi kuha že drugo uro. To bo gostija! Kot da že ni dovolj, da sem prišla iz Planice z dodatno kilco, verjeli ali ne.
Torek, 12. februarja
PROST DAN
Pa ne zato, ker se mi ne da na trening. Le redko se zgodi (ponavadi zaradi plezanja), da ga prešpricam. Danes je eden tistih dni, ko sem v službi do sedmih zvečer zaradi pričakovane predstavitve vizije podjetja. Tričetrt agencije sedi tri ure in pol v kleti in posluša izjemno zanimive zaključke raziskave. Ker je naša poslovna stavba obkrožena z gradbiščem (opa, danes so podkurili gradbenim podjetjem zaradi suma korupcije, med drugim tudi našim arogantnim sosedom – Vegradu), GSM ne prodre v klet, kjer smo zaprti kot v kakšni prazni grobnici v Dolini kraljev. Ta podatek je še kako pomemben, ker medtem vsega hudega vajena Irena čaka name pri stadionu, da jo peljem na trening. Sorči, Irena. Upam, da ji ni kdo že ponujal prevoza do Tikveša. Pa ne zaradi tekaških užitkov.☺
Prav prijetna in tudi strokovna raziskovalka analizira kulturo in vrednote podjetja, načine vodenja, organizacijo in morebitne priložnosti. Molče poslušamo, ker vsi čakamo, kaj je povzela iz globinskih intervjujev z nami in kako bo to sprejel direktor, ki si ves čas molče zapisuje povzetke in tudi naša vprašanja. Nenavaden prizor: direktor dve uri pri miru. Po predstavitvi se razvije debata in logično je, da brez njegove predstavitve iztočnic za novo strategijo ne bo šlo. In nato, kot da bi kdo posul čudežni prah po njem, postane tak, kot ga poznamo vsa leta. Vendar vprašanj ni in ni konec in z vsakim se odmika tudi moj trening. Ko se vzpenjam po stopnicah in končno dobim Ireno na drugi strani telefona, sem že tako izmučena, da se obe odločiva, da bova raje zagrizli v klance v sredo. Joj, od zadnjega teka bo tako minilo že šest dni! Pa res zabušavam! Kam to pelje, kam to pelje? Ja, naravnost v kuhinjo, kjer si odrežem rezino kruha in spečem jajček. Nato pa pripravim še kosilo za naslednji dan. Zatem pa švrk za računalnik pisat dnevnik, čeprav je na tevejčku Dr. House. Na nočni omarici se mi že nekaj časa dobrika Vedrana Rudan. Očrt vsebine ne obeta nič dobrega. Pravijo, da te ob branju spreletava nelagodje. No, pa kdaj drugič. Itak je jutri nov dan.
Sreda, 13. februarja
TEK: regeneracijski tek z Ireno po Mostecu, 9,2 km, 59.45, ?/? (polar kaput, tempo ležeren)
Služba je služba, družba pa družba, pravijo. Srečo imajo tisti, ki najdejo v svojem delovnem okolju prijatelje, s katerimi se družijo tudi po službi. Sploh s tistimi, ki so odšli drugam, he he. Z nekaterimi sodelavkami se tako dobivamo že leta, najpogosteje na kakšnih večerjicah, in tudi tako ohranjamo tesni stik. Z nekaterimi pa se dokončno razidemo in ne vemo, ali naj bomo pri naključnih srečanjih veseli ali pa v zadregi, ker smo nanje pravzaprav pozabili. Kot so oni na nas. Ne samo pri pošiljanju voščil za novo leto, tudi v vseh naslednjih dneh.
Z Varjo sem preživela kar nekaj skupnih let. Pred desetimi leti sta se najini poti prvič križali v mednarodni oglaševalski agenciji, kjer sem vzdržala samo osem ali devet mesecev. Agencija se je preveč ukvarjala s samo in premalo s poslom, tako da me je to povsem izčrpalo. Raje sem odšla na svobodo. Vmes sva se ob sobotah dobivali v čajnici in na njenih z jagodami obloženih rojstnih dnevih, na katere so bile povabljene samo ženske. Vse so bile višje od 1,75 metra, amazonke, med njimi pa tri manjše postave, da smo še bolj izstopale od povprečja. Tako kot Hobiti, recimo.
Leta 2003 pa me je Varja poklicala in tako sem ji sledila v mojo sedanjo službo. In ker je vseh zgodb enkrat konec, je tudi Varja začela z novo zgodbo. Z veliko poguma se je lotila pisanja prvega poglavja nove knjige in želim ji vso srečo. Poguma ji ne manjka, znanja še manj, prav tako ljudi, ki jo imajo / imamo radi.
V agenciji tako nimam več tolikšne družbe, kot še pred nekaj meseci. Najprej se je od nas poslovila Varja, nato Irena in pred dvema tednoma še Dunja. Ireno ste že imeli priložnost spoznati v Medulinu, Planici in na včasih celo na treningih, naše Dundže pa še ne. Tako ime so ji nadeli ‘poliglotski’ Američani v New Yorku, kamor je odšla na trimesečno šolanje v agenciji, za katero se je kasneje izkazalo, da ni šolanje, pač pa delo na naročnikih. Ki ni bilo pravo delo na naročnikih, ker nekemu prišleku iz ‘bivše sovjetske republike’ ne bodo zaupali zahtevnih, samostojnih projektov. Ker je tam itak drugačen sistem delitve del. Ergo, Dunja je po novem tista, ki bo imela kar dober pregled nad delitvijo del. Seveda pa bo tudi ona, tako kot Varja in Irena ustvarjala nove zgodbe, uspešnice. Ker so prav vse izjemno nadarjene punce! In ambiciozne. Prosim, da tega ne jemljete pejorativno, češ, spet ene karieristke. Ne, kot spoznavam na širšem vzorcu v naši branži, ki se je resnici na ljubo zelo feminiziral, uspevamo s svojim mehkejšim pristopom in širino znanj plemeniti naš posel. No, mogoče imam pa res preklemansko srečo, da naletim na takšne sodelavke, s katerimi se ujamem bolj kot z večino šefov.
In potem grem z eno na regeneracijski tek, po njem pa k drugi na torto in čašico pogovora, s tretjo pa si ponoči še pomailava. Z Ireno sva namreč kar pridni in v skoraj praznem Mostecu odtečeva predpisano uro počasnega teka. Zadihano, malce presenečeno se lotiva klancev pri skakalnici. Opazim, da mi polarjev oddajnik ne kaže utripa, tako da nimam občutka ali sem ob sapo, ker sem ob kondicijo ali pa tečeva prehitro. Spustiva se do Tivolskega gradu in se zaženeva navzgor, narediva še krog zgoraj in enega in pol spodaj. Ko pa seštejem vse kilometre, mi ni prav nič jasno, kako počasni sva pravzaprav bili. No, sva se vsaj malo zmenili in med ubiranjem korakov obrali še kakšno sočno kost, ki je ostala od vikenda.
Nato skočim do Varje, ki stanuje zraven Mosteca, se preoblečem v civilna oblačila in dobim od njenega Tomaža v branje priročnik Bogati očka, revni očka s pripisom Kaj svoje otroke učiijo bogati, revni in ljudje srednjega sloja pa ne. Khm, to bo zanimivo branje. Sploh tisti stavek, da knjiga ovrže mit, da moramo zaslužiti velike vsote denarja, če želimo biti bogati. Mogoče se česa naučim, da si recimo skrajšam pot do nove opreme za tek na smučeh. Naša inštruktorica Mojca se je namreč zelo potrudila in mi že postavlja vprašanje o teži, od katere je odvisen nakup pravih smuči. Malce se zlažem (seveda navzdol).
V postelji preberem 40 strani knjige, upajoč, da bo naslednjih 180 kaj bolj strokovnih.
Ampak Tomaž že ve, zakaj mi jo je porinil v roke.
Četrtek, 14. februarja
PROST DAN
Zjutraj se cela družinica zbere ob zajtrku. Anja skuha espreso za vse in s paličnim mešalnikom umetelno prepriča puščobno mleko, da se spremeni v okusno penico. Nato pa odletimo vsak na svojo stran.
V službi se lotim projekta antidepresivi, ki zabava vso ekipo. Nad resnost naloge se nekako dvignemo s črnim humorjem. Seveda je Mare V. zraven, pa Tina kot oblikovalka. Predstavim jima prednosti zdravila in usmeritev naročnika, kam naj krene njegovo pozicioniranje. Sestanek je dokaj hiter, ker na to temo ne kaže izgubljati besed. Želeno sporočilo nam je jasno. Dobimo se v torek, da vidimo, če je vmes priplavala kakšna ideja za vizualizacijo. Naslednji projekt je bolj zahteven. Za uspešno slovensko podjetje pripravljamo prenovo celostne grafične podobe. Art direktor Andrej je pripravil res prepričljivo rešitev, ki mora ugajati. Tako si vsaj želim, saj smo povabljeni na natečaj dokajšnje vrednosti in zmaga bi prinesla ne samo prestiž, pač pa tudi nekaj cekinov.
Na moji delovni mizi je tako kot na Baliju po udaru cunamija. Odločim se za pospravljanje papirjev, saj se nam čez vikend obeta premik delovnih miz. Po možnosti praznih. Novo postavitev osmih miz v naši veliki pisarni skompiliram iz nekaj najbolje sprejetih osnutkov. Vsak izmed nas je bil namreč postavljen pred nalogo, da izriše novo pozicijo in določi svoje mesto. Očitno se mi pozna, da imam Ikeo v malem prstu, prav tako polovica sodelavcev, in zato hitro pridemo do konsenza.
Prinesejo mi veliko škatlo in vanjo pomečem skoraj vse oglase, ki sem jih zbirala več kot 12 let. Dovolj je arhivov, dovolj je spomina, itak nič ne najdem, ko kaj potrebujem. Pa še tisto, kar bi mogoče prišlo prav, pravzaprav nima nobene odločilne teže. Ima pa zato to težo do roba napolnjena škatla, ki je ena oseba ne more več dvigniti. Izrinem jo na sredo pisarne; adijo, zgodovina! Shranim si samo nekaj svojih oglasov za lastni arhiv. Malo iz nečimrnosti, malo pa zato, da ne pozabim na svoje projekte.
Vmes skočim na spletno stran našega plezalskega kluba, če je že jasno, kdaj gremo na izlet zimske alpinistične šole. V soboto, super, kar pomeni, da lahko pridem na Conconijev test v nedeljo. S Heleno se po mailu domenim za uro pričetka teka. In tudi za njen merilec srčnega utripa. Še dobro, da mi ga bo lahko posodila.
Upam, da v nedeljo ne bom preveč utrujena. V soboto se mi pač obeta izlet pod Veliko Mojstrovko, obvezno v 1,8 kilogramskih gojzarjih z 1,2 kilogramskimi derezami. Na vsaki nogi torej z dodatno kilo in pol. Kar težko za nekoga, ki je navajen premikati se v zoom elitkah.
Vseeno komaj čakam, saj je to šele tretji izlet zimske šole. Če hočem napredovati na tem področju, se moram v bodoče več posvetiti plezanju, pohodom v gore in tudi druženju. Zato po službi namesto k Tikvešu kot navita odletim v Cankarjev dom, kjer poteka 2. mednarodni festival gorniškega filma. Tina Di Batista, moja inštuktorica športnega plezanja in usmiljena duša, ki me jemlje s sabo na alpinistične vzpone, nam bo predstavila svojih 10 let v alpinizmu. Že naslov je zanimiv: Cepin namesto kuhalnice. Pred pričetkom predavanja si ogledam še razstavo arhivskih fotografij Triglavske muzejske zbirke v Mojstrani.
A bolj kot črno-bele fotografije prvih slovenskih alpinistov mi jemljejo dih diaprizori Tininih podvigov, ki jih komentira s takšno lahkotnostjo, kot tudi pleza: prve ženske naveze na Fitz Roy v Patagoniji in na Trango Tower v Pakistanu. Je tudi prva ženska, ki je smučala z najvišje gore v Severni Ameriki – Denalija / Mount McKinleya. Kot prva Slovenka pa je preplezala tudi vse tri zadnje probleme Alp: severno steno Matterhorna, Grandes Jorasses in Eigerja. Ko sem brala knjigo z istoimenskim naslovom prvopristopnika na Eiger Anderla Heckmaira (eden izmed štirih junakov tistega dne je bil tudi bolj poznan Heinrich Harrer, pisec knjig Beli pajek in Sedem let v Tibetu), sem zaradi vznemirjenja komaj zaspala. Osvajanje teh smeri v 70 let nazaj je v resnici bila igra na življenje in smrt. Ponavadi tisto zadnje.
Tina je drugačne vrste ženska, kot si predstavljamo alpinistke, pa čeprav je bila že petkrat proglašena za najboljšo slovensko alpinistko. Navzven namreč deluje nežno, mehko, prijetno. Je kot muca, ki takoj zaprede, če jo pobožaš. V sebi pa skriva levji pogum, neizmerno željo in predvsem notranji mir in zbranost, ki sta potrebna za tako ekstremne dosežke. Z njeni družbi se res lahko sprostim in prav zato lahko z njo v gorah brez strahu plezam skoraj na meji lastnih zmožnosti. Ker ji zaupam, mi noben vzpon ni pretežak. Tudi moj prvi alpinistični vzpon ne – vzpon po osrednjem stebru v severni steni Triglava – Čopovem stebru, ki smo ga opravile za moj 40. rojstni dan. Ah, ko bi ga le še kdaj, da v drugo začutim njegovo veličino! Tako pa sem ga skoraj odsanjala in je še prehitro minil. No, če lahko rečemo temu hitro: dve uri pristopa, devet ur vzpona, tri ure sestopa.
Čopov steber v Steni. Takole zapuščam krušljivo rdečo votlino. Najbolj izpostavljeni del pa je t.i. Čopova mizica, kjer zmanjka vsega – razen 900 metrov niča nad dolino Vrat.
Po uspešnem vzponu. Tina, Alenka in moja mižeča malenkost. V ozadju se vzpenja Sfinga z eno najtežjih smeri v slovenskih gorah – Obrazom Sfinge, katere se je Tina lotila kot druga v navezi s Tomažem Jakofčičem.
Po predavanju odletim še do našega ferajna, kjer štiri bodoče mlajše alpinistične pripravnice stopicamo pred vrati društva. Ne vedoč, da so premaknili čas srečanja z inštruktorjema za pol ure. Ko sem tik pred rezanjem prvih prstov na nogah zaradi ozeblin, se odločim, da se grem raje pogret pred Nobel burek, nato pa hajdi domov. Borisa še ni. Zakurim kamin, na hitro pospravim pol oljnatega zavitka, pospravim po kuhinji, potem pa se prepustim ležernemu preživljanju praznika, ki ga ne priznavam. Preberem še dvajset strani knjige o upravljanju s financami. Dvajset preveč. Tomaž nima vedno prav.
Petek, 15. februarja
TEK: tekanje do Čada, nato pa cikcakanje po PSTju, 53.43, tam okrog 10 km, 165/174 (juhu, polar spet dela, zato pa internet in Google Earth ne)
Bemti. Zbudim se z bolečim grlom in hudim nahodom. Nos se mi je čez noč spremenil v vrelec, ki ga ne more ničesar zaustaviti. Še pred zajtrkom popijem 2 dcl donata, vodo z imunalom, ki ga poplaknem še z lekadolom plus C. Anja vrže toast v aparat in očitno si je pripravila tako kaloričen obrok, da vrže ven varovalko in za nekaj minut ostanemo brez elektrike. Varovalko nadomestimo, potem pa opazimo, da smo se poslovili od interneta. Naključje ali vzročna povezava? (tudi zdaj, ko pišem, smo še vedno odklopljeni).
Upajoč, da bo vse v redu, se zapeljem v službo. Pridna sem kot mravljica, ker pripravljam predračun za akcijo z več kot 60 postavkami oblikovanja celostne grafične podobe. S puncami skočimo na hitro do Smelta na malico (puranov zrezek in riž, palačinka z marmelado), nato pa pospravit vse fascikle iz omare. Jej, koliko se je nabralo v petih letih! Če bi za papir sekali drevesa v Tivoliju, bi že povsem ogolel.
Na internet skočim pogledat, kako se odvijajo priprave na naš izlet. Uf, že ob osmih se moramo zbrati v Koči na gozdu pod Vršičem, nato pa nas čaka vzpon do vrha Velike Mojstrovke (2366 metrov). Glej, glej, to je pa tik nad dolino Tamarja, kjer smo brusili pete konec tedna! Vmes bomo proučevali prerez snega in spoznavali pasti za nastanek plazov. Inštruktor Samo nam po internetu pošlje še priročnik za zimsko tehniko reševanja, ki si jo nemudoma natisnem. NNNP, se razume.
Nato pa zasledim na novičarskem portalu, da je umrl dr. Janez Rugelj. Velik mož, spoštovanja vreden. Čeprav je s svojimi izjavami ves čas skrbel za polemičen odnos širše javnosti do samega sebe. Vendar če pozabiš na njegove najbolj sporne izjave o ženskah (namenoma pretirane) in namesto tega vzameš v roke knjigo Poti samouresničevanja, se razkrije veliko bolj kompleksna zgodba, s katero se razmišljajoči človek mora strinjati. V celoti sem jo prebrala poleti 2004 in na Ruglja začela gledati z drugačnimi očmi. Na začetku knjige namreč predstavi teorijo o človeku elitniku in človeku množice. Prvi postaneš le tako, da se dvigneš iz povprečja, da od sebe zahtevaš veliko in to tudi uresničuješ ter strukturiraš svojo osebnost na novi podlagi. Ter s tem pridobiš na lastni vrednosti, kar je osnova za uspešno kariero, polno življenje, zdrav partnerski odnos. Človek elitnik zato ne podlega nobeni odvisnosti – odvisen je sam od sebe, znanje mu daje moč za samouresničevanje v življenju.
In prav zato nahrulim našega sodelavca, ki prileti v pisarno in z nekakšno škodoželjnostjo sporoči, da je Rugelj umrl. Rugelj. Ne, on ni Rugelj, pač pa velika osebnost, ki je s svojo metodo družinske terapije pomagal mnogim, da so se našli. Ne tistega starega človeka v sebi, pač pa najboljše od najboljšega, pomirjenega s sabo in svetom.
Končam ob petih in nemudoma se zapeljem do Tikveša, kjer vlada popolnoma drugačna podoba kot ob torkih in četrtkih. Pustota. Na hitro se preoblečem, na hitro naredim tudi nekaj ogrevalnih vaj, nato pa po Igorjevih napotkih glede tempa poletim do Čada. Tam se obrnem, tečem nazaj po Večni poti in krenem po kolesarski stezi preko mostička in biotehniške fakultete na PST proti Grbi. Nato pa krog podaljšam z meandrom, ki ga po novem ponuja odcep za tehnološki park. Snežinke naletavajo, mraz je, iz nosa mi teče, da bo treba kmalu poklicati vodovodarja. Zavijem nazaj na PST, se zrinem med policijsko kiblo in voznikom, ki so ga poloparčkali na začetku našega 2. kilometra in v navidez hitrem tempu brzim proti izhodišču.
Na bajerju se kot dva parnika premikata dva ogromna laboda. Odbrzim mimo po daljšnici do Tikveša, kjer je parkiran samo moj pižojček in avto s čudnimi tipi z glasno glasbo iz Guče, tako da se hitro spokam. Na poti do doma se oglasim še v Trnovem pri še eni od ljubiteljic Ikee, kateri že dva tedna prevažam v prtljažniku prevleko za posteljo. Nagradi me s piškoti, s katerimi si zaprem okno priložnosti.
Ker sem na meji bolezni, popijem coldrex, čaj z medom in še imunal za povrh. Najbolj pa pomaga namakanje v vroči kopeli. Ko se spravim k sebi, pa že začnem spravljati na kup vso alpinistično opremo, hrano in topla oblačila. Jutri nas bo pričakalo najmanj 12 stopinj minus, v navezi z vetrom. Za vsak slučaj roma v nahrbtnik še podkapa, taka z luknjo za oči. Z njo ne smeš na črpalko, ker te na hitro vklenejo, lidu lidu…
Uro si navijem oziroma odtipkam na 5.45.
Sobota, 16. februarja
POHOD: vzpon na Malo Mojstrovko, 700 metrov višinske razlike, skupaj z vajami in spustom 6.25 ure, 114/162, 1246 pokurjenih kalorij (halo, v šestih urah?)
Čeprav mi še vedno lije iz nosa, si pogumno oprtam nahrbtnik z vso opremo in s pižojčkom oddrvim na zbirno mesto – Petrolovo črpalko v Dravljah. Naša skupina osmih tečajcev se počasi zbira. Poudarek na počasi. Eva je namreč ugotovila, da je doma pozabila gojzarje. Njen fant se ponje nemudoma zapelje na drug konec Ljubljane. Medtem ko čakamo, se razkropimo v prodajalno. Že ob pol sedmih je tam cel kup ljudi. Že kar nekaj jih stoji v vrsti za vplačilo čarobnega lističa lota, ki jim bo v nedeljo prinesel milijon evrov in s tem tudi težko pričakovani trenutek, ko bodo šefu odrezali kravato. Ko sem že tam, še jaz vplačam enega (kravata je pa le kravata!), zraven pa še Delo in Dnevnik za branje v naslednjih dneh.
Deset minut do osmih so gojzarji v rokah presrečne lastnice. Punce se presedemo v večji avto, fantje pa v drugega in odbrzimo proti Kranjski Gori. Za razliko od prejšnjega petka se bodo očitno vsi smučarji odpravili na pot pol ure kasneje (ali pa ostali doma na toplem), tako da nas passat brez vsakih zastojev pripelje že ob 8.03 do Koče na gozdu. Samo tri minute prepozno, zato naša inštruktorja Andreja in Peter nista preveč huda. Saj ne moreta biti, ker prideta minuto za nami.
Cesta je splužena do vrha in dobre volje se zapeljemo na Vršič. Tam na lastni koži ugotovimo, kaj so mislili vremenarji z napovedjo: pihal bo okrepljen severovzhodnik. Itak je peklensko mraz, sunki vetra pa poskrbijo, da se počutimo kot v Himalaji. V premagovanju mraza se še bolj čudim nealpinistom, ki hodijo tja na komercialne odprave zaradi že omenjenega sensation seeking. Ker sem na meji bolezni, sem oblečena kot polh, pa mi kljub temu zanohta v noge že na parkirišču. Karseda hitro se odpravimo proti Mojstrovki, vendar se ustavimo že po prvih 200 višinskih metrih, saj nam inštruktor Andrej pokaže, kako določamo snežni prerez. Z lopatko urno izkoplje meter in pol globoko jamo in potem opazuje, kako si sledijo snežne plasti. Sneg je dokaj varen za nadaljevanje vzpona, zato smo takoj za, da nadaljujemo proti Pripravniški grapi. Seveda, stati v tistem mrazu ni preveč dobro za zdravje, je pa za kirurge, ki režejo črne prste. In za čevljarje, ki delajo po naročilu posebne čeveljce manjših številk. V Pripravniški grapi, ki poleti najbrž ponuja čisto simpatičen, čeprav bolj strm prehod, piha, kot da bi tam ves čas pristajali helikopterji. Veter sproža hudournike pršiča, ki drvijo mimo nas. Z novim novcatim cepinom in derezami pikam v sneg in poskušam odmisliti, da mi pršič v vrtincih polni sončna očala z notranje strani. Še dobro, da nisem pozabila na podkapo. Nanjo sem si poveznila še modro kapo, čez čelado in še kapuco od jakne. Podobna čebulna tehnika oblačenja je ponovljena po vsem telesu. In vseeno zmrzujem v noge, prste na rokah, v obraz.
Zagrizem se v strmino in poskusim odmisliti vse viharje okrog sebe, saj že vidim oba vrhova: Veliko in Malo Mojstrovko. Najprej gremo osvojit manjši vrh. Videti je, kot da bo to najprej uspelo lepemu črnemu psu. Kuža jo maha naprej in se vrača k lastnici v rdeči bundi, ki pa ni del naše skupine. Ko jo končno dosežem in prehitim, v njej prepoznam Aljo iz Tekaškega foruma, s katero smo skupaj potovali na Beograjski maraton. Zamaskirano v roparko, v obupnem begu čez planine, me najprej ne spozna. Zato je presenečenje toliko večje, ko me čez nekaj minut ujame tik pred vrhom in mi pove, da bere moj dnevnik na naši spletni strani. Priznanje na 2330 metrih dobro dene, čeprav se borim z naleti vetra in pršiča in mrazom 15 stopinj pod ničlo.
Na vrhu Male Mojstrovke. Sunki vetra so tako siloviti, da nas je premikalo kot kamione v Vipavski dolini. Bele lise na Aljini fotki so sneg, ki ga odnaša mimo. In kje sem jaz? Druga z leve.
Zato jo namesto na Veliko Mojstrovko odhlačamo nižje. Vsi razen Andreja, Jakoba in stilsko spremenjenega Krisa (brez dredov, zato pa z balinom), ki so na vrh vlačili smuči in board in imajo zdaj predkupno pravico za eleganten spust.
Velika Mojstrovka. Kdaj drugič oziroma prvič.
Da se vsaj malo segrejem, se kot prva javim za kopanje jame za določanje snežnega prereza. Delo res pogreje, zato še malo zapretiravam s hitrostjo odkopa. Ogrevalne učinke pokaže tudi ekspresno hitro iskanje ponesrečenih pod plazom z žolno, najbolj pa spust v dolino. Ko pridemo do prehoda Grebenec, nas inštruktorica Petra navduši, da se spustimo navzdol kar sede. Kolena je treba šparat, si mislim, zato se ji pridružim in se v lepo izdolbenem snežnem jarku poštno ležeče dostavim do vznožja.
Srečno vrnitev hočemo poplakniti s sokovi, ki pa so v mrazu vsi pomrznili in zdaj bolj spominjajo na sadni sorbet. V Koči na gozdu (kdo se je spomnil takšnega imena?) že kujemo poslovne načrte o novih pijačah – zamrzkih, ki jih bomo lansirali na trg.
Ko popapcam palačinki s skuto in toplim brusničnim prelivom, me oblije ena taka prijetna utrujenost, da si takoj zaželim vrnitve. Na srečo je tudi pot domov hitra. Čisto slučajno me pred vhodnimi vrati čaka Boris. Ker sem utrujena in gledam njega namesto pomična dvoriščna vrata, podrsam z zadnjim desnim blatnikom. Sliši se glasen rsk, boink. Čeprav je črta zelo vidna, se ne sekiram preveč, ker itak je, kar je. Na škodo kmalu pozabim z namakanjem v banji s sobotnim branjem v rokah. Nato pa Miss Marple in ti moj dragi dnevnik in računalnik, ki nima interneta in ne morem preveriti pošte. Niti pogledati, če je kdo poslal kakšno lepo slikco z današnjega izleta. Možno je, da ne bo delal niti jutri in bo štala s pošiljanjem. Skratka. Nenormalno lep dan je bil in jutri ne grem na Conconija, ker sem na meji bolezni. In pika.
Nedelja, 17. februarja
TEK: od doma na Medvedovi do Grbe in nazaj, 11,3 km, 59.30, 160/169
Heleni pošljem SMS, da bo Conconijev test potekal brez mene. Zunaj je tak mraz, da mi niti ne misel ne pride, da se grem kakšne tekmovalne pospeške. Poleg prehlada me zdaj še zbada v grlu. Vseeno se odločim, da se ob devetih odpravim na enourni tek. Oblečem se letom in mrazu primerno. Na PST jo uberem naravnost od doma, iz Spodnje Šiške. Prvi kilometer se ogrevam, nato pa kar sledim zastavljenemu tempu. Ko pridem do bajerja, pokukam na polarja in potem lepo drncam v tempu 5.10 do začetka vzpona pri Grbi in nazaj. Vsake toliko srečam v najdebeleša oblačila zavite sprehajalce. Tu in tam reže mrzel zrak kakšen tekač, med njimi tudi naš sotekač, ki se mu ne spomnim imena. No ,saj veste, tisti visoki, v modrih oblačilih, ki drži roke med tekom pod kotom 90 stopinj…
Sonce je začelo greti že malce bolj pogumno. O, da ne bi! Čeprav sem prehlajena, zavoham gnojnico, s katero izdatno polivajo koseška polja. Hvala Igorju, da letos več treniramo po Rožniku in Mostecu in se tako izogibamo Stinking fields forever.
Malo čez deset sem že na Medvedovi. Na hitro si operem lase, zbudim Anjo in ob dogovorjeni uri sedimo v avtu za Semič. Ob pol enih nas namreč čaka nedeljsko kosilo in mama je, kar se tega tiče (in vsega drugega takisto), zelo natančna. Želodček je prazen, ne gremo še narazen, si mislim, ko ovinkarimo proti Beli krajini. Zunaj je šajba, v avtu pa prijetno toplo, tako da se me loteva dremež. Zbudi me goveja juha na mizi in hitro si potolažim zimsko spanje in volčjo lakoto. Še za prejšnji dan si na krožnik naložim meska, solate in krompirja. Za mizo smo zbrani vsi razen brata Dušana, ki je je na smučanju. Po kosilu smučamo tudi vsi ostali in navijamo za naše slalomiste. Bravo, naši!
Nato se začne tradicionalno pokanje domačih dobrot. Vsem, ki imate sorodnike na deželi, zveni to znano: malo jajčk, pa lešnikov, pa še forzicije za v vazo, o, pa še domača salama kapitalka! Med očmi ima kar 40 centimetrov!
Največji plen pa se skriva v Tomaževi sobi. Imenuje se delujoči internet. Skočim pogledat, če je kaj pošte in res so gor Aljine in Evine fotke z včerajšnjega izleta. Hvala obema za barvit prispevek.
Kot vedno se nam kmalu začne muditi domov. Anja mora biti doma ob petih, saj jo pridejo pofotkat za cast za neko reklamo, poleg tega pa se v sredo odpravlja na enajstdnevno križarjenje po Mediteranu. Enim se gode, drugi pa moramo hodit v službo, reciklirat smeti, pospravljat, sesat preproge in likat. Ja, življenje je res loterija. Pa še glavni dobitek gre v Velike Lašče (ubogi človek, koliko novih sorodnikov bo dobil), jaz pa do sosednjega bloka sortirat smeti celega tedna. Nato pa do sosede Jasne, da od nje pošljem prispevek tega tedna. Zvečer me čaka še knjiga, če se že prej ne utopim v kupu perila, ki je zrasel na sušilcu perila kot koralni greben.