Prav gotovo je dogovor ena zame tisti, ki ga sklenem z Ireno. Množico ciljev izpolnjujem hkrati, množico dogovarjanj in kompromisov vsakodnevno sklepam s sabo. Čas in dogodki me kar prehitevajo. Kljub temu pa živim v prepričanju, da svoje življenje dobro obvladujem. Šele takrat, ko je proces razčiščevanja s samim seboj bolj ali manj zaključen, lahko pride do zadovoljivega dogovora s kom tretjim. Proces dogovarjanja s samim seboj v zvezi z Vikijem je zaključen do te mere, da sem povsem miren. Tak tudi pričakujem najino ponovno srečanje. Seveda je to trenutno ena najpomembnejših stvari. Vse je potrebno dobro domisliti. Pri tem ne gre toliko za vprašanje ali naj se za sodelovanje odločim, temveč že bolj za finese, kako naj se programa lotim.
Ko pozvoni, se zdrznem, kot da bi me presenetilo, v resnici me je zvonec predramil iz zamaknjenosti. Preden odprem, z bežnim pogledom na uro potrdim Vikijevo pravočasnost…. Na prvi pogled je vse tako, kot je bilo pred nekaj dnevi. Vendar človek nikoli ne stopi v isto reko. Življenje se ne ponavlja, samo dograjuje se. Ponavljanje bi bilo v vsakem primeru slaba možnost. Še v gledališču dve predstavi nikoli nista enaki, kaj šele v resničnem življenju. Kopije tako ali tako nikoli ne morejo biti enake originalu. Previdno čakam. Prepuščam mu pobudo.
Takoj mi je jasno, da ne gre za kopijo. Viki je drugačen, kot je bil tule pred mano še pred par dnevi. Pozorno ga poslušam. Natančno mi opisuje, kako globok vtis je naredil nanj najin razgovor, ki se ni vrtel okrog kilometrov, ur, sekund, opreme, tekem, zmag, medalj,……Najprej je govoril o sebi: »zakaj mu je tega treba«. Ker ne ve odgovora na vprašanje zakaj ne, bi lahko strnil njegov, priznati moram, zelo povezan in domišljeno izpeljan nastop. Saj res, zakaj pa ne, si mislim. Pa vendar predobro vem, da s tem vprašanjem nisva opravila. Poskuša mi kaj več povedati o dogovoru z Mijo. Na prvi pogled izgleda, da je vse v najlepšem redu. Njegove besede razumem, kot da sta prišla do kar zadovoljivega tehničnega dogovora, ki obsega predvsem sporazum o porabi časa in denarja za šport. Ni pa me prepričal, da je Mijo prepričal z odgovorom na njeno vprašanje zakaj. Ko poskušam pripomniti nekaj v tej smeri, me ne razume. Seveda mi odgovarja. Vendar se ne razumeva, kot da bi ne govorila popolnoma istega jezika. Ne bom nadaljeval, se odločim. Samo pomislim koliko poskusov, učenja, padcev in porazov je potrebnih, da se z nekom, recimo partnerjem, sinhroniziramo. Pri tem pa je morda manj pomembno, kako znamo obrazložiti svoje mnenje. Pomembneje je poslušati, slišati in razumeti. Trudim se.
Tudi Viki omenja, da opaža mojo zavzetost. Ceni moja prizadevanja po odkritih odnosih. Težka naloga, si mislim. Moje zahtevnosti in strogosti se ne boji. Prešine me , da se jaz malo bojim njegove zaletavosti in neučakanosti. To, da je navajen trdega dela, mi zagotavlja. Bo znal izpreči, počivati, gre ponovno skozi mene? Kako težko je včasih razumeti, da je počitek najboljši trening.
Ko si takole z Vikijem gledava iz oči v oči, me kar malo preseneti spoznanje, ….da sva si veliko, pravzaprav dovolj povedala. Resno mu sporočim, da sem se odločil in s sabo sklenil dogovor. Sem pripravljen, mu sporočim. Seveda opazno odreagira. Nič šokantnega se ne zgodi, pa vendar se opazno spremeni. Šok sledi, ko ga jaz vprašam, če je pripravljen. Čisto je zbegan. Meni se moje vprašanje ne zdi nepotrebno. Tudi odgovor želim slišati, čeravno ga pričakujem. In ga slišim. Pa saj se tudi poroka zgodi tako, da ženin in nevesta izrečeta svoj DA ali I DO, kot je meni uspelo. Midva si zvestobo obljubiva za eno leto. Stisk rok s pogledom v oči. Kako je vsak stisk rok, vsak pogled v oči, vsak človek, nekaj posebnega!